Leto 6, št. 70; Jadralne bratovščine
Menda prehitro vse pride, pa tudi vse mine. Tako je v življenju, enako tudi v jadranju. Prehod iz septembra v oktober je že 26 let v znamenju murterskega latinskega jadra, ki združuje barkajole tradicionalnih bark, grajenih v lesu, vzdolž vzhodne obale Jadrana. Le Slovenci še nismo uspeli priti do tega severnodalmatinskega otoka. Jadralna sezone se pač konča z veliko regato vsemogočih jadrnic različnih razredov v Tržaškem zalivu. Na Obali ji sledi le še zaključna regata in pred Vodicami novembrska Jabuka, letos jubilejna, 20., in leto je spet naokoli.
Ko se ozremo nazaj v 2023, lahko ugotovimo, da se povečuje interes za tradicionalne klasične barke. Temu pritrjuje tudi 37 dogodkov vzdolž hrvaškega dela Jadrana in dva v Slovenski Istri. Nesporno je, da so čezmejni projekti Cro-Slo in Cro-Ital ter Ital-Slo dali krila tradicionalistom, dvignili ugled in interes, pa tudi cene starim barkam. Te še vedno marsikje ležijo zapuščene in trohnijo v dokončni propad. Druge, v boljšem stanju, postajajo finančno težko dostopne, zato je najbolje, da ostajajo v rokah skrbnikov, ki morajo vanje vsako leto vložiti precej truda in denarja, da so primerno vzdrževane. Na daleč skrbijo zrela leta večinsko ostarelih barkajolov, za katerimi stoji le peščica mlajših in mladih.
Festivali morja družijo ljudi, obujajo nekdanjo slavo, ko je bila barka na prvem mestu v družini in ljudem ob morju življenjskega pomena. Tovrstne manifestacije so zelo emocionalne, ohranjajo živ spomin na pretekle čase, običaje in življenje z morjem. Na najboljši mogoč način jih odslikavajo skozi razstave, na novo natisnjene knjige, s pesmijo in avtohtono kulinariko.
Revijalnemu jadranju so »pripeli« še regatno. Tekmovanje na čas je stalnica programov tudi pri druženju tradicionalistov. Tu pa se začenja zapletati. Vsaka barka je drugačna, že v posamičnem razredu. Oprema barke pa tako raznorodna, da praktično ni mogoče kreirati poštenih jadralnih razredov. No, seveda jih je mogoče, s toleranco in razumevanjem, da gre predvsem za druženje in promocijo tradicionalnega jadranja, pomorskih veščin in socialnih odnosov, ki se rojevajo v skupnostih, če želite – bratovščinah, kakršna obstaja tudi med barkajoli.
Vprašanje je, ali velja postavljati omejitve, kot je 10 % pribitek h času (penalizacija) za uporabo dakronskih jader, sešitih iz sodobnih materialov, in ne uporabo platnenih, ko pa nihče ne gleda, kakšna je druga oprema barke. Prihaja tudi do ekstremov in uporabe karbonskih jader, ko material premaga konkurenco, a to je že druga zgodba. Dejstvo je, da Murter ostaja center na Jadranu, kjer tradicija živi sedanjost. Rekordnih 84 bark na zadnji regati temu pritrjuje. Le Slovenci, ki smo močno zastopani v jadralnem športu in žanjemo tudi velike uspehe, se v svetu klasičnih bark ne znamo izkopati iz svojih udobnih kokotov dveh slovenskih zalivov.
Znamo pa krojiti vrh na vsakoletni Barcolani, ki medijsko stavi predvsem na množičnost in nacionalni naboj, ko številne jadrnice zasenči le njih pet največjih, in v dobri uri je »show« pod Barkovlajmi, tam kjer se konča kraška planota in so pod njenim robom nekoč ribarili slovenski ribiči, končan. Pa smo spet nazaj pri tradiciji. Kdor je ne spoštuje, je vreden ni, hkrati izgublja lastno identiteto. Naj živijo barkajoli – bratovščina »ta lesenih«!
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
