Otoška kuhinja
Avgustovsko sonce je pripekalo, osli so se skrili v senco pod rožičevec in mi z njimi. Ujeti v brezdelju smo čakali odrešitve, ki je ni bilo. Vremenska napoved, ena najbolj pomembnih stvari na otoku, ni bila usmiljena. Vse dni do velikega šmarna bo sončno in skoraj brez vetra. Življenje je skoraj zastalo, le presnova je ubirala svoj avtonomni tempo.
»Ali je že kdo lačen?« je vprašala dona Vinchenca in se začela smukati okoli svoje letne kuhinje. Brezdelje jo je ubijalo še bolj kot vročina. Ker ni nihče želel pristopiti k pripravi, smo se navkljub lakoti vsi le malček muzali, kar je izkušena gospodinja seveda zlahka opazila.
»Saj bom jaz pripravila za vse, bomo skupaj sedli k obedu v hlad pod našo trto,« je potolažila lenuhe in opasala predpasnik.
»Kaj pa bo na jedilniku?« je zanimalo sina Roosevelta?
»Ja, kar si ulovil!« je siknila nazaj mati. Rooseveltu se je zameglilo pred očmi, ko se je zavedal, da je pozabil dvigniti mrežo. Ura je šla že proti poldne, in četudi je odšel takoj po hribu navzdol do Pavlovega boka, bi znale druge plenilke imeti kosilce iz njegove mreže. Dišalo je po propadli misiji.
Ampak, ženske rešujejo svet, in tako tudi prehranjevanje na otoku, ki je še bolj pomembno kot vremenska napoved. Zaruška je pristopila k doni Vinchenci, dogovorili sta jedilnik in omamni vonj iz kuhinje je preplavil dvorišče zgornje hiše. Imel pa je napako, v njem je umanjkalo meso, tako ribje kot tisto iz skrinje. Dami sta se dobro znašli in v jed ponudili zelenjavno čorbo s sveže pečenim kruhom iz litoželeznega štedilnika na drva. Kako premetena poteza, ki je prebudila leno občestvo, ki bo v prihodnjih dneh spet zagotovilo dovolj hrane iz morske njive.
Ostareli Barkoš si je prvi nalil krožnik. Ni bil ravno najbolj navdušen, ampak, na otoku se pač poje, kar se skuha. Gre za zlato pravilo, ki ga niti poglavar ne sme prekršiti. Tudi vsi drugi smo se spravili k mizi, le Markec in Muha sta do konca zavihala svoja nosova in glasno zagrozila, da bodo to verjetno njune zadnje počitnice na tem vražjem otoku. Na skrivaj sta si prislužila palačinke z nutello. Privilegij, ki je sicer razumljiv v odnosih stari starši in vnuki, čeprav ni pravičen. Tudi Ujević in Mići bi mlatila po njih, ampak nama ni bilo dano. Zato sva se zatekla k šilcu omamne travarice. Ta je šele udarila v glavo in nas položila k popoldanski siesti.
Ljudstvo s Svetca je dremalo, le Barkoš je na svojem vogalu še naprej neumorno šival ribiške mreže. Ujević se je ulegel v visečo mrežo, v hladu borovega gozda, na pol poti med zgornjo in spodnjo hišo. Mići pa sem skupaj z Zaruško odkorakal nizdol proti morju. Bila je to prava kalvarija, ko se je sonce uprlo v južno otoško pobočje, do morja pa se je bilo treba spustiti skoraj 300 višinskih metrov. No, navzdol je še nekako šlo, nazaj gor je bil resnični križev pot. Sploh, če si pohajal natovorjen s psom in galono pitne vode. Prva odrešitev je bila gozdiček in v njej šilce močne pijače iz Ujevićevih kajakaških zalog. Druga odrešitev je prišla skoraj kot presvetljenje – prikazen iz Ivačićevega roštilja. Omamne pečene sardele so bile tako slastne in sočne, da so nas skoraj prikovale na razgreti kamen. Vrhunec dneva, ki je bil začinjen z zelenjavno mineštro, je bil čisto pravi golaž, ki ga je vkup zvaril Corni.
Spodnja hiša je rešila dan. Na otoku se nič ne vrže stran. Višek se podeli s prijatelji in sosedi, ostanke pospravijo živali. Ta dan smo zmazali vse in do konca. Golaž in hladna bevanda v ohlajenem prostoru spodnje hiše sta poboljšala dan, ki se je začel prevešati v večer. Razposajena druščina petih prijateljev, na čelu z Rooseveltom, je šla na ribolov, drugi smo veseljačili in se družili ob vinu.
»Zapomni si, kakšne postaje ima križev pot na Svetcu,« sem se delal pametnega pred Zaruško in ji skušal razložiti način življenja v plemenu. Od mineštre do golaža, vmes še sardele. Kdo bi si lahko privoščil večje razkošje? Nihče, razen izbranci z Zankijevega otoka Sv. Andrija.
»Kaj bomo pa jutri jedli?« sem vprašal pred spanjem.
»Kar bo v mreži,« je samozavestno odvrnil Roosevelt. Odgovor je bil tako »močan«, da ni nihče niti pomislil, da je lahko tudi prazna. Še več, prav vsa moška druščina se je prijavila k jutranjemu dviganju mreže. Dekleta in žene z otoka pa so, za vsak slučaj, iz »globokega« na svetlo prinesle nekaj iz zaloge. Riba sv. Petra s krompirčkom in popečeno zelenjavo, zraven sveže pečen kruh s slanimi inčuni in oljčnim oljem, ter kozarček belega vina iz zgornjega vinograda.
Dan je bil rešen vnaprej. Kuharsko nalogo je Barkoš zaupal meni, »fureštu« Mićiju iz Dežele, ki sem se že izkazal pri pripravi rdeče bodike – škarpene. Do mojega prihoda na otok so jo zmeraj pripravljali le v brodetu. Čudovito belo meso je prav slastno tudi pečeno v pečici. Tistega dne je tako navdušilo Barkoša, da mi je za čas otoškega sobivanja podelil koncesijo za pripravo, ki je nisem izpustil iz svojih rok.
Naslednje jutro in vsa prihodnja je dišalo, ne le po kavi, ampak tudi po svežem kruhu. Ta je napovedoval kulinarična razvajanja iz avtohtone otoške kuhinje s Svetca.
