Od morja do górja 2
Duhovna fascinacija svetišč je pogosto ozaljšana s čudovito krajino, ki jo ponujajo posebni kraji. Tak je tudi otoček Barbana v gradeški laguni, kjer stoji starodavno Marijino svetišče. Danes je dom skupnosti benediktinskih menihov iz benediktinske kongregacije Brazilije.
Izročilo pravi, da je bilo svetišče svete Device Marije utemeljeno leta 582 po Kr., ko je mesto Gradež ogrožala silovita morska nevihta. Ta je za seboj pustila veliko žrtev in porušila vse stavbe. Ko se je nevihta polegla, so na otoku v bližini koč dveh puščavnikov našli sliko Matere Božje – Madone, ki je edina ostala cela in plavala na vodi. Elia, gradeški patriarh, je dal na istem mestu zgraditi cerkev v zahvalo Materi Božji, ker je rešila mesto pred kugo. Otok je kmalu postal stalno prebivališče skupnosti redovnikov in končni cilj številnim romarjem.
Na Barbano so dvakrat na leto romali tudi ribiči iz Slovenskega Primorja; na godovni dan sv. Jakoba St. – 25. julija, in na dan Marijinega vnebovzetja – 15. avgusta. Romanja so se udeleževali tudi številni drugi prebivalci kraških vasi in zaledja. Glavni pristan, od koder so ladje v dolgi procesiji odplule proti Barbani, je bil Križ pri Trstu. Kot navaja v svoji knjigi O zgodovini in dediščini slovenskega morskega ribištva pokojni prijatelj Bruno Volpi Lisjak, je zanimiv zapis v župnijski kroniki kriškega župnika Furlana, da je moral 29. julija leta 1906 organizirati romanje za kar 550 romarjev. Vkrcal jih je na dva parnika, vendar so se romarji pritožili, da je na romanju manjkala pristna družabnost, običajna na ladjah ribičev. Po drugi svetovni vojni so romanja ostala nespremenjena, le na premec bragoca so narisali peterokrako zvezdo.
Od leta 1937 je Barbana tudi prizorišče znamenitega Perdòna, procesije čolnov, ki gredo na maritimno romanje iz Gradeža vsako prvo nedeljo v juliju, da bi obnovili starodavno zaobljubo Materi Božji, ki naj bi mesto rešila pred strašno epidemijo kuge.
Danes ostaja otoček Barbana in njegovo Marijino svetišče priljubljen cilj številnih romarjev, ki tja prihajajo predvsem med aprilom in novembrom. Redna trajektna linija zapušča kanal Schiusa in povezuje otok Barbano z Gradežem. Potovanje traja približno 25 minut. Do otoka se lahko pripluje tudi z zasebnimi izletniškimi čolni. Za pristajanje na Barbani je na voljo majhno pristanišče.
Igo Gruden
BOŽJA POT V BARBANO
1.
Krog ust je stari Babič zožil roki
in v breg zaklical med borovce črne:
ko noč v odmev za klicem klic mu vrne,
spet zleze v gúbe pod klobuk široki.
Brlenje sveč med bori mehki zvoki,
vmes smeh – kot pele strune bi srebrne,
če kdo spotakne se, lovi, prevrne,
in mu barigla gre čez breg visoki.
V Barbano vsi, k Mariji v svete kraje,
za zárod trte molit, žetev ajde,
in da ljubezen se jim ne omaje.
Že stari Babič stopil je z malajde,
po produ kliče, išče godrnjaje,
prekolne vnuke, ko jih speče najde.
2.
»Po pravi poti vozi nas, Marija …«
pojó dekleta, žene – litanije,
med prsti starkam roženkranc se vije
in noč je tiha, mehka, polna sija.
Ves v lučih Trst krog morja se ovija,
medló nad Istro pozni mesec sije;
pol Krasa v barki se na prsi bije –
po pravi poti vozi jih, Marija!
Pet ribičev molčé se v vesla upira,
zaspano z jambora laterna sveti;
pod krov je ušla deklina marsiktera,
za njimi fantje od noči razvneti:
nihčé na slanih mrežah ne izbira,
po dva in dva ležijo že objeti.
3.
Devinčani, Križani, Istrijani
in kar jih je na naši še obali,
iz vseh vasi so verni priveslali,
Čožoti ž njimi, Brici in Furlani.
Zdaj na otoku vdani in skesani
pod žgočim soncem, ki jim v duše pali,
kar jih ne nosijo procesje vali,
kot trsti upognjeni klečé ob strani.
Zvonôv tenkljanje, rôk povzdigovanje,
molitve, v pesmih dahnjene krilatih:
Marija po otoku – kakor sanje
gre svetla mimo vseh v nosilih zlatih …
izza solzá pletó se venci nanje
Mariji v čast iz vseh teh src bogatih.
4.
Popoldne … že levant od Istre pada:
napeto jadro; jambor ostro škripa;
sto sončnih zvezd po svežem morju utripa,
v megló ovita daljna stran zapada.
Pod jadrom dremljejo dekleta mlada,
valove las v obraz jim veter sipa;
pijani fantje spijo … hip do hipa
iz spanja starke kriknejo iznenada.
Že Prosek vidi se in grad devinski –
v port barka reže … rezki glas krmarja
mre v kriku žensk, smejó se fantje vinski.
Ugásnila bo skoro tiha zarja,
že poje kriški zvon … in nabrežinski
zamolklo mu kot v sanjah odgovarja.
Nabrežinski pesnik Igo Gruden je romanje na Barbano lepo opisal v svoji pesmi Božja pot v Barbano. Moja Nebeška pot pa se je v resnici začela z rojstnodnevno uverturo, 17. maja. Ko smo v pomladanskem soncu pripluli na Barbano, sem najprej poiskal prvega od štirih spomenikov na Camino Celeste (Barbana, Stara Gora nad Čedadom, Žabnice, Svete Višarje), si ogledal votivne slike v Marijinem svetišču in prisostvoval nedeljski maši, nato pa v romarski potni list vknjižil prvi žig.
Za nekatere so žigi na poti nepomembni, mene osebno navdušujejo, saj zahtevajo dodaten vložek energije pri iskanju lokacij, hkrati ohranjajo odličen spomin na kraje in ljudi, ki jih srečujem na tovrstnih daljinskih pohodih. Na Barbani sem čakal temnopoltega duhovnika, da je odprl duri zakristije. Končno sva se srečala iz oči v oči.
»Od kod prihajaš in kam greš, sin moj?« me je vprašal z globokim glasom.
»Na Nebeško pot gremo,« sem bil kratek in jedrnat, saj se mi je mudilo nazaj na barko v Gradež, kajti pred menoj je bil še kos pešpoti, do bazilike v Ogleju. Posvečeni mož je začutil moj nemir in stisko, zato je brez obotavljanja pritisnil prvi žig in odprla se je Pandorina skrinjica. V pristanišču sta bili že privezani dve barki; večja je bila bolj moderna in lepše vzdrževana, za njo se je skrivala manjša in bistveno bolj skromna. »Glej ga, zlodja, vsi gredo na večjo, saj jo bodo še potopili!« sem nejevoljno siknil. V istem trenutku sem osvežil svoj življenjski moto: »V še tako slabi stvari poišči nekaj dobrega!« Vkrcali smo se na manjšo barko, brez razglednih ploščadi v nadstropje in sedli na lesene klopi. Skromna peščica ljudi nas je plula tik nad morjem, kot nekoč stari ribiči. Resnici na ljubo ni moglo biti drugače, saj smo se vkrcali na nekdanji ribiški čoln, preurejen za turistične namene.
Izkušeni krmar je hitro priplul nazaj v Gradež, kjer se je spet zbrala nova skupina ljudi, ki je želela obiskati Barbano. Na pomolu je bilo živahno. Predstavljal sem si sardele namesto ljudi, ki skačejo druga po drugi. Privid je bil fantastičen, če ne bi v rokah držali prenosnih telefonov in buljili v ekrane, ki so iz moje domišljije odplaknili jato rib.
»Ubogo ljudstvo!« sem zavzdihnil in se zamislil, kaj so vrednote in kam pluje civilizacija. Spet so pomendrali drug drugega ob vkrcanju na veliko ladjo, ribiška je spet ostala prazna. Človeška narcisoidnost ne pozna meja, in bojim se, da jih tudi Barbana ne bo odrešila. Odrešil pa sem se jih jaz, romar po Nebeški poti. Četudi sem zgrešil drugi žig v hišici, kjer prodajajo ladijske vozovnice, sem se »pofočkal« v turistični pisarni, ki je imela odprta vrata, četudi bi morala biti še zaprta. Vstopil sem in damo srednjih let prosil za žig. Bil sem pet minut pred uro, zato mi je naslednjih sedem minut pojasnjevala uradni urnik, nato pa milostno vknjižila drugi žig, kar od Cammino Via Flavia. Prvemu spodrsljaju je kmalu sledil tudi drugi, na poti iz Gradeža, tik pred Oglejem. Motiti se in grešiti je človeško, mar ne? Na rojstni dan pa niti za odpustek ni treba prositi, zato sem hodil naprej, oj, le naprej, kot barka, ki po morju bi letela, kot da bi peruti imela.
