Gledališče Zgornja hiša
Zgornja hiša, zidana po dalmatinski kvadreli, stoji visoko na južni strani Svetca. Barkoš pravi, da je 180 m nad morjem, in starosti gre verjeti na besedo. Z njenega netlakovanega dvorišča, ki je igrišče, socialno vozlišče in gledališče, se vidi na vse strani neba, razen nas sever. Predvsem pa se v njej, ob njej in na dvorišču dnevno dogajajo prigode posebne vrste.
»Osli že topotajo!« je vzkliknila dona Vinchencha in pristavila prvo jutranjo kavo. Omamni vonj se je širil okoli vogalov hiše, mornik je že upadal, napovedoval se je vroč poletni dan. Stari Barkoš je že razgrnil sol, da jo bo sušilo vroče poletno sonce. Mladi Roosevelt je še spal spanje pravičnega. Tudi furešti so že vstali, da jim ne bi spet Šime pojedel hrane iz odprte kuhinje.
»Franci, vstani!« je ukazala dona Vinchencha.
»Pusti fanta, saj vidiš, da dela ves dan,« ga je zagovarjal ostareli oče in zanetil prvi jutranji prepir, ko se stara dva itak v ničemer ne strinjata in tako balinčkata ves ljubi dan. Človek bi pomislil, kako je sploh mogoče, da sta že več kot pol stoletja skupaj. Tako se zdi na daleč, v resnici si pripadata. Pripadata do te mere, da ne moreta drug brez drugega, saj sta izoblikovala način življenja za dva v enem. A burleska je vseeno odlična. Medtem ko so osli še pridrveli in zaprašili dvorišče, je dona Vinchencha oprala in obesila žehto, skuhala kavo in postregla zajtrk, na katerega so vsi zamujali.
Barkoš je končno sedel k mizi in dobil sveže oprano majico. Bila je nedelja. Natekel pod očmi in s cigareto v roki je pripujsal tudi Roosevelt.
»Ugasni čik! Mar res moraš?« je spet rohnela mati in nakurila še drugega moža iz zgornje hiše.
»Drugih mož ni več v poslopju,« sem pomislil, »torej bo končno mir.« A sem se uštel. Primadona zgornje hiše mora, po njenem, opraviti vse in še več do zajtrka. Rože, kokoške, čiščenje ognjišča, še osle mora ukrotiti, potem je red, kot ga želi.
»Kam pa vidva? Pod rožičem bo kmalu pripekalo sonce,« naju je Vinchencha povabila k svoji mizi pred svojo kuhinjo.
Ja, zgornja hiša je ena sama. Zidana iz kamna v dve nadstropji. Spodnji del je »konoba«, v njej Roosevelt vari vino in zvarek, ki se mu reče travarica s Svetca. Ta omamno diši pa tudi zdravi in zadane človeka, sploh če jo večkrat srkne že v vročem dopoldnevu. Barkoš že dobro ve, zakaj jo strežejo na temperaturi ozračja. Če je ohlajena, se jo namreč popije veliko več. V prvem nadstropju ima zgornja hiša dva vhoda in dve hišni številki – Andrija 4 in 5. Vsak vhod pripada dvema dedičema in ima spalnico ter v njej tri postelje. Pohištvo je iz sredine 20. stol., izolacije ni, poletna vročina ožarjenega kamna je neznosna. Sploh pa so noči zanimive, spi nihče, seksa skoraj nihče, če že, je kot na tribuni. Da se sliši vzdihovanje, kašljanje, prdenje in smrčanje niti ni treba omenjati. Le Roosevelt se je znašel in se zavlekel v podstrešno sobico. Tam ima svoj mir, pogled na Komižo, vročina ga ne moti, saj se je njegovo telo že prilagodilo brutalnim razmeram.
Zgornji hiši pripada tudi set štirih letnih kuhinj, ki še najbolj spominjajo na barakarsko naselje v kakšni centralno afriški državi. Štedilnik je na plin, enako hladilnik, le Barkoš je zase postavil sončne celice. Ja, sonca je res dosti na zgornjem odru. Zaradi majhnih oken ga manjka edino v kopalnicah, še enem setu štirih enakih »fungložev«, za vsako družino svoj. Topla voda po prostem padu iz ogretega soda pride v toalete. Podobno kot pride, tudi odteče. Razkošje, kot ga že dolgo ni bilo, priznavajo domači in tuji.
»Baka, jaz bi nutelo!« je zatežil Markec, ki bi na otoku sredi ničesar jedel le palačinke, smokije in makarone. Babica pa ne gre na jug, ampak ostaja pri zgornji hiši vse poletje, in postreže, kar ima. Seveda za svoja vnuka vselej najde priboljšek, in ponovno razjezi Barkoša.
»Ta mularija je res prevzetna, samo fine stvari bi jedli. Sploh ne znajo uživati v tem, kar imamo in pridelamo, pa samo telefončkajo. Še dobro, da je signal mogoče ujeti samo na enem vogalu hiše, sicer bi bilo noro. Pa še ta izgine ob nevihtah!« se je hudoval Barkoš in odšel v svoj raj. Sedel je v severozahodni vogal hiše in začel šivati ribiške mreže. Šiva jih celo dopoldne, do kosila, ki mora biti točno opoldne. Po opoldanski siesti je vsak dan začel z drugo izmeno. Končal jo je potem, ko so se dvignile mreže in je moral očistiti ulovljeni plen. Nato je bil čas za »čakulo« in spanje. Vsak dan enako, vse ljubo poletje.
Z dvorišča zgornje hiše ne gre nič v nič. Ostanke očiščenih rib pojejo mačke, suh kruh osli, olupke lubenice dobijo kokoši, pripravljena hrana se mora pojesti do zadnje drobtinice, a niti slučajno se ne sme pozabiti na živali. Tu sta še mladinca Markec in Muha, privilegiranca done Vinchenche. Vsak dan oprana in sveže oblečena se dolgočasita in težita, včasih tudi pomagata, dvorišče pa hitro spremenita v igrišče, ko žoga lahko zvrne tudi skledo s pripravljenim testom za peko kruha.
»Ne ne, res ni treba, saj sem že nekaj jedel v gozdičku,« je v nelagodju vztrajno pritrjeval Ujević, ko je kot zadnji sedel k mizi done Vinchenche. Resnica je bila daleč stran. Dedec je komaj čakal, da ga postreže gospodarica zgornje hiše, saj v gozdičku, kjer je spal v viseči mreži, ni imel kje kuhati. Po obisku oslov ni imel kaj kuhati, iz kajaka ni imel s čim kuhati, ostalo pa je obilje steklenice viskija. Ko je ta pošel, je Roosevelt v steklenico natočil svoj opojni zvarek, in zdelo se je, da se nov krog lahko začne.
Kaj pa furešta? »Zaruška, pridi zraven, pa še Mićija pokliči. Če je za nas, je tudi za vaju!« je vzkliknila dona Vinchencha, ko je že vse postrojila za mizo in pripravila še dva pogrinjka za navdušena Slovenca, ki sva prišla preživljat sanjske počitnice na Robinzonskem otoku prvobitnega življenja z morjem. Njenemu budnemu očesu ni ušlo izpod nadzora, da so nama prvo jutro Šime, Malena, Bela in Bepina – oslovska otoška družina – snedla zajtrk s tunino, pršutom in svežim kruhom. Le pelinkovec in Zankijevo travarico so pustili na miru. Celo v kuhinjo je Šime pomolil svoj gobec, a ga je dona Vinchencha uspela odgnati z metlo.
»Prav dosti se ne pustim prositi, z veseljem pridem!« sem se takoj odzval Mići. S seboj sem prinesel še pingo sok za Markca in Muho, čips sta mi zavrnila, češ da ga ima babica zadosti v svojem magazinu. Jutro se je prevesilo v opoldne, ko pametni ležejo k opoldanskemu počitku, navdušeni pa rinejo nizdol strmine do sinjega morja.
»Praženje, čisto navadno praženje in nič drugega,« sem godrnjal Mići in prelagal svoje kosti po razbeljenem betonu. Ob petih popoldne sem se odločil, da odideva z Zaruško »gorhribno«, nazaj v gledališče zgornje hiše, kjer se nič ne zgodi, ne da bi vsi vse isti trenutek vedeli. Oglasil se je želodec, v spominu je ostalo že pripravljeno kurišče in načrt, kaj bova jedla. Načrt je dober, če ga je mogoče spremeniti. Spremembe so prišle iz zaliva Mondanova. Mrki je pod rožičevec pripeljal dve zagrebški dami in jima pripravil kosilo. Ker je uporabil najino infrastrukturo, je dva koščka mesa, popečene bučke in hlebec kruha pustil tudi za naju.
Saj ne vem, če sva bila radostna, prej presenečena, a lačna. Na koncu dneva, ko so nama osli pojedli zajtrk, mlade dame pa so se prislinile h kosilu, so nama ostale le omamne tekočine s Svetca. Tako je to, človek moj, na dvorišču gledališča Zgornja hiša, kjer se vse zgodi z razlogom, kjer iste zvezde svetijo Zankijem in nam, ki smo le bežni opazovalci in sopotniki predstave Ljudskega gledališča Svičor.
