Odisejada Svetac
»Nimam več barke, kam naj sploh grem na dopust, ko sem že povsod na Jadranu bil?« sem tistega mrzlega januarskega dne sredi Ljubljane premišljeval o svoji kruti in zapečateni usodi.
Mnogo let sem plul med otoki s svojo barko, spoznaval skrite kotičke in najbolj posebne ljudi. Nazadnje se mi je le posvetilo: »Grem tja, kjer nikoli nisem mogel pristati!«
Svetac ali Sv. Andrija, sosed Jabuke in Visa, ki maha Brusniku in Biševu, ob lepem vremenu se spogleduje prek morskega horizonta z Italijo. To je moja prva izbira. Otok je ravno toliko oddaljen od viške Komiže, da ga je treba doseči v lepem vremenu. To, da do njega vodi edino morska pot, mi ni treba posebej razlagati. Ima zanimivo zgodovino, tudi o njej bo še govora. Moral sem pogledati v svojo beležnico in najti »face« z Jadrana k pravemu kontaktu za dostop na otok. Izbira ni ravno največja, ker je Sv. Andrija v zasebni lasti družine Zanki. Na tem mestu se začne in konča moja zgodba. Le enega poznam, in to s komiške rive. Če me spomin ne vara, sva pred leti že klepetala v hladu pod palmo. On je srebal tanko bevando, jaz sem se oplajal z mrzlim vrčkom piva. Na koncu je pripomnil: »Sedaj, ko so te videli z menoj, si izgubil prijatelje na rivi.« Potegnil je še en dim in izginil med ozkimi uličicami Komiže.
Kaj mu je bilo, nisem vedel, niti kaj se dogaja z njim, da je tako zagrenjen in žalosten, ko z negativnimi čustvi išče svojo pozornost. Nenazadnje zaradi njega nisem izgubil niti enega znanca, še manj prijatelja, morda sem si prigaral celo kakšno prijazno simpatijo, češ: »Kako sploh lahko prenašaš tega težaka?«
In prav njega sem našel v beležnici. »Mrki bo moj kontakt, moja rešitev za dopust brez barke na otoku, kamor sme stopiti le povabljena noga.«
»Ali je to Darko Zanki?« je zadonelo skozi androidni telefon, ko je zamolkel glas sredi dopoldneva zaspano sprejel klic in zarenčal v odprto linijo.
»Je!« je bil Mrki kratek in jasen.
»Kdo kliče?« je vprašal in jaz se predstavim.
»Kaj bi rad, saj še ni sezona, sem v Zagrebu?«
Začetek je bil super nevzpodbuden, zato sem Mići takoj obrnil na strune biznisa. »Izpolnil bi si rad veliko željo in dopustoval na Svetcu. Upam, da sem se obrnil na pravega človeka, ki mi edini lahko pomaga?« sem premišljeno sklenil telefonsko prošnjo.
Bil sem uspešen, odprl sem ledeno srce Mrkemu, ki se je do konca razgovoril. Nisem niti vprašal, a sem dobil ustno ponudbo, ki je menda vredna več kot pisni dokument. Sklenila sva dogovor, ki je veljal le zame; posebna cena na dan – le zame, brezplačen prevoz do otoka – le zame. Vse in še več je bilo le zame, saj sem človek z morja in bom zagotovo znal ceniti to, kar me čaka na tem izoliranem otoku. Mir, prvinskost in vračanje h koreninam naših dedov je bila ponudba brez primere. Seveda sem jo na enak način tudi sprejel, brez dodatnih vprašanj in pomislekov.
Le še zima je morala miniti. Vmes sem večkrat poklical mrkega Darka Zankija, da mu dogovor ne bi ušel iz spomina, kar se pri otoških običajno zgodi. Ja, tako so narejeni ti ljudje, da si zapomnijo stvari le prek celega poletja, potem nastopi čas nirvane in pozabe, za njo se cikel ponovi. Vse drugo so nianse na isto temo. Uspešno sem vzdrževal kontakt in premišljeval, na kako spolzkem terenu sem spet, ko je vse prilagojeno meni in le zame. Ponavadi se nekje nekaj izjalovi. A sreča ostaja na strani pogumnih, noč rodi nov dan, in končno je nastopil čas odhoda na Vis. Kot v najboljših časih kopenskih morskih ekspedicij sem pripravil prtljago, jo natovoril v avtomobil in naznanil: »Nocoj, točno ob 23. uri, je odhod proti Splitu, da bomo prvi na jutranjem trajektu, kajti zamuditi ga ne smemo, sicer pade v vodo tudi odhod ladje iz Komiže in prihod na Svetac.«
Brez besed je trpežna Zaruška prinesla svojo torbo, nabasano kot kit, in umirjeno dodala: »To je to, jaz sem pripravljena, ko boš tudi ti, sporoči, pa ne pozabi s seboj vzeti pitne vode in hrano za psa.«
Glej jo, glej! Po 37 letih skupnega življenja v dobrem in slabem so nastopili novi časi. Ker sem si nekaj zamislil, je najbolje, da po svoje v celoti tudi izpeljem.
»Tudi prav,« sem presenečeno izdavil, a niti pomislil nisem, da bi odstopil od svoje namere. Točno ob uri smo speljali z domačega dvorišča. Glavni del prtljage je predstavljalo 25 desetlitrskih plastenk ustekleničene vode, nekaj malega obleke, štiri velike vreče hrane in pasji boks. Za stol, senčnik, blazino in ostalo robo je v avtomobilu enostavno zmanjkalo prostora. Nadobudna druščina je krenila v smeri juga in se sredi noči, ob tretji uri zjutraj, ko vsak normalen počiva in spi, postavila v vrsto za trajekt. Bili smo prvi in edini, zato je občutek popolnega zmagoslavja v celoti odgnal spanec, ki je sredi dopoldneva kot bumerang udaril nazaj.
»Kaj pa vi tukaj čakate?« me je vprašal varnostnik v splitski trajektni luki.
»Na prvi jutranji trajekt za Vis smo namenjeni,« sem vzneseno odgovoril.
»Saj je eden in edini zjutraj, in danes ne odpluje s tega pomola,« se je dopolnil.
Kakšen bučman sem, na koncu bom vse zamočil, pa še zdi se mi, da vse vem in vse obvladam, sploh, ker je to moje profesionalno delovno področje. Takoj smo se prestavili na najbolj južen pomol in zasedli četrto mesto v liniji. Zdanilo se je, prebujajoči dan je prebudil tudi občestvo, in pristanišče je hitro zaživelo svoj običajni jutranji vrvež. Odprla so se tudi okenca za nakup trajektnih vozovnic.
»En majhen avto do pet metrov, dve odrasli osebi in majhen pes,« sem samozavestno sporočil osebi Jadrolinije, da bi kupil karto za Vis.
»Trajekt je zaseden,« se je odrezavo slišalo z druge strani okenca.
»Kako je zaseden, pred menoj so le štirje avtomobili?« sem presenečeno vprašal in čakal na dodatno pojasnilo.
»Zakaj si pa niste kupili karte on-line, ta zagotavlja tudi rezervacijo?« me je podučila blond pobarvana princeska.
»Kakšen kreten!« sem siknil in ošvrknil samega sebe. Delam v navtiki, ljudem sporočam informacije, pa samega sebe ustrelim v koleno. Še Zaruška se mi bo režala na ves glas in ostali bomo na Visu. Pot na Svetac bomo lahko nadaljevali šele čez štiri dni, ko se bo Mrki vrnil s Palagruže. Tema, čista tema! Pred okencem sem stal poparjen in nebogljen. Po priporočilu uslužbenke sem vseeno kupil karto, morda pa kdo ne bo prišel na trajekt in se bomo lahko vkrcali. Kako je sploh mogoče, da sem spregledal nov način rezervacij, nakupov kart in vkrcavanja na trajekt? Ja, z lahkoto, saj se zadnjih 17 let nisem nikoli peljal z linijskim trajektom, pač pa sem sam odplul do želene destinacije. Dobro, s tem sem razčistil, ostalo je le še, kako naj to povem svoji posadki iz avtomobila?
Pametni vedo in znajo spregledati in odpuščati, na koncu tudi odpustiti. Enako je z Zaruško, sicer itak ne bi preživela. Se mi je pa privoščljivo nasmehnila in mi ponudila skodelico kave. Razorožen do konca sem hodil okoli avtomobila, ko so me usmerili na odstavni pas in čakal. Rešil me je napis PRESS; kot predzadnji avto smo se uspeli vkrcati na Marca Pola.
»Juhej, zvezde so na naši strani!« sem bodril samega sebe in z vrhnje palube v daljavi uzrl majhno črno piko na obzorju. Bil je otok Sv. Andrija. Pluli smo kot običajni turisti prek Splitskih vrat v smeri viške luke sv. Jurija. Na levi je velika viška lanterna že ugasnila svojo luč, sprejel nas je otoček Host, kmalu smo pristali. Le še prek hriba je bilo treba speljati na južno stran otoka, v naročje velikega Komiškega zaliva. Zdelo se mi je, da Komiža, zame eno najlepših jadranskih obmorskih mest, čaka name. Verjetno zato, ker imam tam mnogo prijateljev, ker poznam njeno ribiško zgodovino, predvsem pa zgodbo o komiški falkuši – ofalkoni gajeti. Tisti dan sem bil na poti točno tja, kamor so nekoč komiški kalafati hodili sekat les za gradnjo svojih tradicionalnih ribiških čolnov.
Nekaj čarobnega, skoraj uročenega je bilo v zraku. Avto sem proti pravilom parkiral na komiški rivi pod komuno, kjer so nekoč začenjali Roto Palagruzono – regato od Komiže do Palagruže. Nihče me ni preganjal, saj sem srečeval same znane obraze.
»O, Slovenac, si prišeeeel?« me je potrepljal Pepe kalofot iz Komiže, ljudski pesnik, ki danes na vse odgovarja v komiškem narečju iz rime.
»Vidiš, kakšno novo razsvetljavo imamo na rivi? Sedem pregrešno dragih modernih luči, ki že imajo svoje ime – Sedem komisarjev SKOJ-a. Pusti robo, pridi na kavo h Keki!« je še zavpil in odšel v hlad komiških palm.
Odšel sem tudi sam, v isti smeri. Bife Kod Keke je pač socialno vozlišče komiških domorodcev skozi vse letne čase. Ker prijateljujem z njimi, je tudi moja točka dnevnih snidenj. Sploh, ker bife premore tudi tri knjige; dve sta od prof. Joška Božanića – Pepeta iz Komiže, pisani v komiškem narečju, tretja knjiga so moji Svetilniki v slovenščini. Potem pa pride iz ribarnice stari Martinis in pove, da so res tri, a da ne razume niti ene. Ja, takšna je ta Komiža. Sploh je potrebno sesti na rivi, se umiriti in prisluhniti, kdo je umrl, se ločil ali poročil, kateri so aktualni spori, rojeni v zimi, in vse ostale stvari, ki jih je priporočljivo vedeti za pravilno komunikacijo z občestvom.
Za steno v hladu, seveda s cigareto v roki, je sedel tudi Mrki. Njegova barka Odysseus je bila že tudi s krmo vezana k obali. Ladijski mostiček je bil že tudi spuščen. Segla sva si v roko, pridružil sem se mu na kavi in izpila sva prvo bevando.
»Pojdi po prtljago, da čim prej odrinemo. Popoldne se bo veter krepil, sam pa moram biti do večera nazaj, kajti zjutraj odplujem s skupino na Palagružo,« je ukazal kapitan.
Kapitan ima zmeraj prav, se mu ne ugovarja, zato sem se moral takoj odreči lagodnemu posedanju na rivi in začeti tovoriti robo z avtomobila na barko. Najprej pes in Zaruškine stvari, generator, torba kot kit, nato ustekleničena voda. Prislužil sem si polno smeha!
»Kaj pa boš s toliko vode? Saj jo imamo na Svetcu, iz jame. Če jo mi pijemo, in pili so jo tudi naši predniki, bo pravšnja tudi za tvojo razvajeno rit,« ni mogel, da ne bi siknil Mrki.
Ampak nisem se dal zmotiti. V lastnem znoju sem končno pretovoril vso robo, ki sem jo nameraval prepeljati na otok terre incognite. Avto sem s pomočjo Billija prestavil visoko nad Komižo v vinograd, naša odisejada je lahko prešla v sklepno fazo.
Za nami je izginjala Komiža, levo od nje Biševo, s premca barke je že mižikal Svetac, pred njim so iz morja štrlele čeri vulkanskega Brusnika. Čas se je začel ustavljati, le Mrki je bil tako gostobeseden in splošno poveden, da je nevede razbijal morsko idilo, ujeto v prvinskost sveta sredi ničesar. Končno smo kot po oljčni gladini pripluli pred Zankijev otok. Pod njim nas je ujel veter, pač je bila opoldanska ura. Mrki je še bolj resno v roke vzel krmilo in pristal v izklesano špranjo otoka, kot sem ocenil edini mogoč pristan v Pavlovem boku. Prišli smo na obljubljeni otok, točno tja, kjer se še nikoli nisem izkrcal. Otok Sv. Andrija v Geoparku viški arhipelag je ostal predzadnje kopno, ki ga na svojih morskih popotovanjih še nikoli nisem uspel obiskati, ker nisem mogel varno vezati ali sidrati svoje barke.
Stopil sem na otok. Z Zaruško sva začela tri tedne dolge počitnice, menda v miru in vsem ostalem, kar pritiče robinzonskim počitnicam, na način, le zame! Dvignil se je zastor bibličnih prilik, začinjen s pozitivno energijo in rafali smeha. Čez mesec dni smo se vrnili v Komižo. Ob vplutju v pristanišče se je Odysseusu staknila os dizelskega vgradnega motorja in strmoglavila na morsko dno, mi pa smo z inercijo pristali ob obali med komiškimi ribiči. Konec dober, vse dobro, četudi je bilo treba plačati prevoz.
»Saj sem rekel, da je gratis prihod, ne pa tudi odhod,« je bistroumno razložil Mrki, in potrdil »new deal«, ki velja le zame. Nasmehnil sem se, odkartal svoje ter ga povabil v naš bar Kod Keke. Sedem velikih vrčkov piva v seriji je bilo komaj dovolj, da sem se odžejal. Na plan so prišle same lepe zgodbe. Dan se je prevesil v noč, v prijetni družbi smo počakali jutro in se vkrcali na trajekt za Split. Rezervacija ob vrnitvi ni bila potrebna. Me je pa izdal spanec po neprespani žurerski komiški noči, po vrnitvi v civilizacijo. Uspel sem se odpeljati in dvigniti nad dalmatinsko mesto, da bi na prvem parkirišču ustavil in odspal par sladkih uric. Motila me ni niti poletna vročina. Odisejada Svetac je bila skoraj končana.
