Štorije z Jadrana 16 – Nojeva jajca
Ko je stari Dioniz leta 395 pr. Kr. na Visu ustanovil grško kolonijo Issa, še ni vedel, kje je pristal. Sprejel ga je gospodar Jadrana, ki bedi nad svojim odmaknjenim morskim akvatorijem, pa tudi vsaksebi drži dve sosednji obali, italijansko in hrvaško. V takratnih antičnih časih je viško vino veljalo za prav posebno, sploh avtohtona bela vugava. Nato pa se je skupnost usmerila v ribolov.
Barka se je borila z valovi v nevarnem Biševskem kanalu in počasi, a zanesljivo vplula v veliki Komiški zaliv. Bepi, stara ribiška ladja upokojenega barbe Grujeta, je končala v sinovih rokah, ta pa jo je želel preurediti v turistično barko, zato se nismo več mogli privezati nanjo. Še dobro, da je bil v mestnem mandraču tudi Odissay, štilac Darka Zankija, ki je tisto poletje poleg turistov vsako jutro za dodaten zaslužek odvažal tudi smeti z Biševa v Komižo.
»Kdo zganja takšen hrup?« sem bentil še pred zajtrkom, ko se še ni niti zdanilo, naš ketch Issa pa je bil vezan na boji pred Jurkovico.
Kdo bi si mislil, da je to eden najlepših predelov Komiže, z mestno plažo, kjer večinsko uživajo v kopanju domačini, ko pa smo sidrali točno nad izpustom mestne kanalizacijske cevi.
»Issa, Issa, tukaj Odissay,« se je preko ladijske postaje oglasil Darko, neposredni potomec družine Zanki z otoka Svetac – Sv. Andrija.
»Poslušaj, Darko, kaj pa ti noriš v tem jutru?« sem vprašal prijatelja, s katerim sem se družil vsaj ducat let.
»Stari Gruje je dal barko sinu, ta pa je ‘shodil’, preko noči pustil odvoz smeti z Biševa, pa sem prevzel ponujeno delo, da ne bomo še bolj zapackali morja in narave, kot že ni,« se je hitel opravičevati mladi Zanki.
Odissay je naredil krog in bočno pristal ob Issi. V tišini jutra je sicer vsaka galama odveč in preglasna, zvok pa noro potuje, tako da odmeva po celem zalivu kot v gledališkem amfiteatru. Ampak če smo mi trpeli nemir pozno v noč, smo ga lahko tudi malo skalili. Pomirjen in pobotan s svojo vestjo sem tudi sam zagnal ladijski motor, dvignil sidro in se odrešil morske greznice.
Jutranji burin nas je pognal nazaj na morje v smeri bližnjega Brusnika, otočka vulkanskega izvora, ki je le 13 navtičnih milj oddaljen od viške Komiže, kar je za nas pomenilo tri ure plovbe. Za nami je odplul tudi Odissay, saj je Darko medtem že obiskal biševski Porat in uredil stvari, da se je lahko odpravil proti domačemu Svetcu, Brusnik pa mu je bil itak na poti.
»Glej, da na Brusniku ne boš pobral nojevih jajc!« je Zankijev glas donel iz VHF-postaje in preglasil zvok motorja, saj je bilo jutro še zmeraj popolnoma mirno in spokojno.
Priznam, da nisem razumel, o kakšnih jajcih in nojih Zanki nabija, saj je bil Darko zmeraj nekaj posebnega, malček čudaškega in samosvojega je v njem. Na splošno je zelo priljuden, za ljudi, ki jih ni sprejel, pa tudi neugoden.
»Ko sestopiš na Brusnik, te bom opazoval z daljnogledom, zato glej, da ne odnašaš stvari z otoka. Kako bi sicer bilo, ko bi vsak obiskovalec s seboj odnesel pest sivih kamnov – diabazov, otok bi že zdavnaj izginil. Ampak tudi taki barbari pridejo!« se je že kar na avans jezil name in na ves svet.
Ja, takšni so otoški, zmeraj jih poskušam razumeti, pa tudi slišati in uslišati. Minute na morju ponavadi minejo kot sekunde in pred premcem barke so bili že dobro vidni obrisi otočka z najvišjo višino komaj 23 metrov nad morjem. V dolžino Brusnik meri »neverjetnih« 200 metrov, v širino pa 150, in ko nevihtni jugozahodni veter skoplje in dvigne morje, napolni z vodo »dolac«. Takrat se zdi, da otoček sestavljata dve čeri. Morje okoli otoka pa je v vseh letnih časih izredno bogato z ribami in raki. Za sidranje pa skrajno neprimerno zaradi velikih globin ter onemogočeno zaradi skal in grot, ki jih je v tem delu morja vse polno pod morsko gladino terre incognite.
Zanimiva pa je osrednja otoška depresija, področje, ki se je v podobi vulkanske kape, z negativno nadmorsko višino, zarilo v otok. Prav v tem delu so še ostale jastožere – naravni bazeni, zaliti z morsko vodo, v katere so nekoč komiški ribiči shranjevali jastoge, da bi v času jesenskega in spomladanskega ribolova lahko ostali živi in sveži, ribiči pa dlje časa na morju.
Žal pa ljudje, sodobni navtiki, obiskujejo ta otok in z njega odnašajo značilne sive okrogle kamne v obliki nojevih jajc, z otočka izginja tudi avtohtoni divji česen. Še vedno pa se po Brusniku preganjajo zajci, katere so pred mnogimi desetletji naselili prav ribiči, da eskadrilje galebov niti ne omenjamo.
»Sedaj poznaš zgodbo o nojevih jajcih, zato glej, da se ne spozabiš,« je moral zmeraj imeti zadnjo besedo Darko, njegova barka pa je že plula proti Svetcu.
»Vem, vem, nič se ne boj, priznam pa, da sem pred leti že vzel en kamen – nojevo jajce, ki ga hranim doma na pisarjevi mizi in me spominja na morje.« Ker sem priznal, mi je bilo tudi oproščeno.
Isso sem prepustil posadki, sam pa sem se s čolničkom izkrcal na tem jadranskem Marsu. Bosonog sem stopal po popolnoma gladkih in okroglih kamnih, kot bi jih kamnosek izklesal iz savojskih Alp. Z vrha žala, prav tam, kjer se odpre pogled na otoško depresijo, sem že lahko ugledal kamnite bazene in v njih morje, morske luže, ki so nekoč služile za jastožere. Ti časi niso močno oddaljeni. Spomin nanje sega v čas novejše zgodovine 20. stol., ko je bilo morje še polno jastogov, in so bili hrana za uboge, kot se je nekoč slikovito izrazil stari Kvinta, svetilničar s Palagruže, Sušca in Struge Lastovo. Ob pogledu na zapuščene jastožere sem se šele začel zavedati, da človeku v dveh tisočletjih ni uspelo uničiti toliko lepote kot v zadnjih pičlih osemdesetih letih.
Issa je krožila pred Brusnikom, sam pa ga kar nisem mogel zapustiti, otoček me je naravnost in spet popolnoma očaral. Zajcev tudi nisem srečal, pred očmi se mi je pojavilo le nekaj glavic divjega česna, mnoštvo sipinih kosti in galebjega perja ter kakcev. V skalnati steni, desno od nojevih jajc sem si predstavljal ribiško votlino, pa verjetno ni bila tista iz ribiške legende. Turkizno morje je na površju odkrivalo čeri, čeprav so bile v resnici vsaj pet metrov pod morsko gladino. Moral sem naprej, kajti z dvanajsturnim zaostankom je za nami prihajala vremenska sprememba z napovedanim močnim jugom, pred nami pa je bilo še najmanj devet ur plovbe na odprtem morju.
Ko je morje nemirno, je treba čim prej odpluti z Brusnika, po gladkem morju pa so na tem področju stalno opažene delfinje jate, ki parajo mreže in živce lokalnim ribičem, tudi Darku Zankiju.
Očitno me je imel Darko zares ves čas na očeh, kako bi sicer lahko drugače razumel njegov klic: »Na Svetcu ne moreš pristati, ni varnega pristana, meni pa se mudi nazaj v Komižo. Če želiš, pa lahko kadarkoli prideš pisat svoje knjige v našo kamnito hišo,« je še prijazno sporočil kapitan z Odissaya in odplul po svojih poteh.
Naša morska avantura se je nadaljevala v delfinji družbi naprej proti v smeri otoka Sv. Andrija. Še leta 1951 je na njem živelo 51 ljudi, ob prelomu tisočletja pa je bela barka odpeljala še zadnjo prebivalko otoka, Jurko Zanki – teto Jurko. Sicer Svetac velja za Teutin otok, pribežališče keltsko-ilirske kraljice, pa tudi kraj, kjer so komiški rokodelci iskali najboljši les za gradnjo svojih gajet. Nekoč je bil otok prekrit z bogatim borovim gozdom, ki pa so ga domačini izsekali zaradi potreb tovarne za predelavo smole, ki so jo na tem otoku zgradili leta 1760. Danes je na njem ostalo le še nekaj kamnitih hiš in cerkvica. Na vzhodnem vrhu otoka, 221 m nad morjem, pa ostajajo ostanki mogočne ilirske utrdbe Krajicin (Teutina kula). Pristati je težko, razen z manjšim plovilom, v ozkem kanalu pred betoniranim valobranom, v zalivu Pavlov bok, na jugovzhodni strani Svetca, ki ščiti osrednji del otoka pred visokimi južnimi valovi. Ti lahko dvignejo morje tudi do osem metrov visoko, zato Svecori barke zmeraj izvlečejo iz morja na kopno. Drugega zaliva ali pristanišča ni okoli otoka, jamo Macinovica, ki so jo nekoč ribiči uporabljali za zavetje, pa je zasul kamen. Na otok se vračajo le potomci staroselske družine Zanki, ki obdelujejo polje in nekaj preostalih vinogradov. Sebe še zmeraj imenujejo za Svecore.
Sonce je bilo že visoko v zenitu, Svetca se je bilo treba tokrat le bežno dotakniti. Dvigovati se je namreč začel veter, ki je končno napolnil jadra. S podobo magnetne špice sredi Jadrana, ki zmede kompas in predvsem ob slabem vremenu otežuje navigacijo, je vulkanska Jabuka še danes težko dosegljiva in zunaj vseh normalnih navigacijskih poti. Od leta 1958 ta čer velja za geološki spomenik narave. Iz morja se dviga 97 m visoko, njen obseg pa je 700 metrov. Jabuka je odprta na vse strani neba, za vse vetrove, in nima nobenega zaliva, še manj pristanišča. Temno sivi gladki skalni bloki iz magnetita – železovega oksida (Fe3O4) izdajajo njen vulkanski izvor in omogočajo dostop le izurjenim plezalcem, predvsem iz nekoliko položnejše južne strani. Morje, ki je tik ob Jabuki globoko okoli 10 m, kmalu pade na 30 m globine in že v naslednjem koraku se potopi v temo podvodnega grebena na globino od 60 do 90 metrov.
Bogata ribolovna pošta pa je bila v preteklosti tako izkoriščana, da sedaj na njej veljajo periodični začasni ribolovni moratoriji za hrvaške in italijanske ribiče. Legendarno Jabuko se mora obpluti in se jo dotakniti, četudi je treba zaplavati v morje, ki ga bistrijo močni tokovi okoli kamnite visoke skale, in podvodni kurenat.
Na vso moč in z močnimi zamahi sem uspel priplavati do Jabuke in se povzpeti na prvo skalno polico, dobra dva metra nad morjem. Več ni šlo, saj me je morje izvrglo na severni strani, ki je strma in nedostopna, južno je že začel bičati južnik.
Za nojevimi jajci takrat nisem uspel pogledati niti za jastoge, sem pa v svoj ladijski dnevnik vpisal Jabuko kot moje zadnje osvojeno kopno na Jadranu. Ne boste verjeli, še eno nojevo jajce z Brusnika so mi kasneje podarili moji Višani tisti dan, ko smo v zalivu pred Komižo na barki jedli sicer prava jajca, ampak račja iz Srakan. Raziskovanju terre marique pa še kar ni videti konca. Ostala je tudi mamljiva ponudba za pisanje romana na Zankijevem otoku, z neposrednim pogledom na planet nojevih jajc.
