Galeb na Palagruži
Vsako poletje smo z otroki in prijatelji pluli na prelepem starem logerju Tesni, ki so ga v Ladjedelnici Piran, prvotno kot bracero, zgradili leta 1909. To je bil naš plavajoči poletni dom. Prijatelj iz mladosti, Boris Cepuder Buco, je barko najprej odkupil od ostalih treh solastnikov, jo prenavljal in obnavljal na edinem še delujočem škveru na obali – na škveru Korala, v kanalu sv. Jerneja v Seči, kjer še dandanes skupina zanesenjakov obnavlja in restavrira tradicionalne barke, ki so bile grajene po klasični metodi v lesu. Tako smo tudi tisto poletje najprej pripluli do divjega in osamljenega otoka Sušac. Na tem otoku, na rtu Kanula, od leta 1878 stoji eden najlepših dalmatinskih kamnitih zidanih svetilnikov iz časa avstro-ogrske monarhije na Jadranu. Nad mogočno steno se dviga nad morje in kljubuje valovom in vetru. Na otoku so še ovčarji, tu pa tam na otok zanese tudi kakšne bolj hrabre jadralce.
Ker je bilo vreme lepo in veter ugoden, se je kapitan Buco odločil, da bomo jadrali še naprej, vse do otoka Palagruže. Vsi smo bili navdušeni, še posebno otroci. Le redko smo dvignili velika klasična jadra, saj je bilo za tak manever potrebno veliko spretnosti, moči in ugoden veter za daljše časovno obdobje. Takrat pa se je vse sestavilo in doživeli smo kar šest ur prijetne plovbe na poševnem krovu našega lesenega logerja. Uživala je jadrnica, užival je ponosni kapitan, uživali smo vsi, posebno mlajši del posadke, ki je bil kot uročen in prilepljen na palubi. Kmalu smo v daljavi zagledali nenavaden samotni otok s svetilnikom na najvišjem vrhu. Bil je kakor fatamorgana – privid iz morskih odisejad. Dolga veriga vrhov, strma obala in na vrhu mogočen beli, kamniti svetilnik, ki gleda proti dalmatinski in italijanski obali. Slednji je bil bližje.
Nekaj ribičev, verjetno iz viške Komiže, se je še mudilo ob obali Palagruže, a so jo kasneje zapustili in svoje čolne usmerili proti bolj varnim pristanom. Mi pa smo sidrali na južni strani otoka, pred velikim žalom. Otroci so poskakali v morje, seniorji smo pripravljali večerjo, kapitan Buco pa se je podal na ribolov. Potrebna počitka in polna prelepih vtisov sem odšla v spodnjo kabino. Kmalu pa me je prišla zbudit hčerka in mi prišepnila: »Kapitan je res ujel ogromno ribo, vendar obljubi, da ga ne boš preveč hvalila.«
Ker tudi sama rada ribarim, v resnici kar dobro muharim na rekah, sem si seveda šla takoj na palubo pogledat ulov. Šestkilogramski trofejni brancin je bil ujet v zelo nizki vodi. Manjši otroci so se z ribo fotografirali, kapitan pa je že takoj začel s pripravo večerje. Posodo za peko je sam zvaril in je segala preko dveh plošč. Ravno prav za veliko ribo in vso zelenjavo, ki jo je dodal, in seveda vse začimbe, ki smo jih nabrali mimogrede na otokih. Dodal je tudi belo vino in kmalu sta vsa Palagruža in njen morski akvatorij zadišala po dobrotah iz naše kuhinje. Med precej mirno večerjo, ko smo ravno nazdravili z močnim rdečim vinom, smo v daljavi zagledali veliko sivo ladjo. Počasi se je približevala in izgledalo je, kot da pluje mimo nas proti severu. Ko pa je priplula vzporedno z otokom, je spremenila kurz, obrnila in zaplula naravnost proti nam. Opazovali smo jo s pomočjo daljnogleda in kmalu uspeli prebrati ime ladje. Bil je Galeb! Galeb je bila slavna Titova ladja, nekoč potopljena, nato obnovljena. Dolgo je služila takratnemu predsedniku Jugoslavije za slavna potovanja v daljne dežele. Ob našem snidenju pa je bila le še šolska ladja, ki je, kot živa priča nekega preteklega obdobja, čakala na razpad skupne države. Postali smo vidno vznemirjeni, saj je ladja vrgla sidro blizu nas in začelo se je s povelji in razporejanji na ladji, ki smo jih lahko celo slišali. Naenkrat so spustili v morje dva čolna in delegacija z ladje Galeb se je odpravila na kopno. Opazovali smo procesijo po poti proti vrhu do palagruške lanterne. Kadeti so v rokah nekaj nosili, verjetno darila svetilničarju. Kasneje smo izvedeli, da so bili to običajni ritualni obiski. Uspeli smo le še slišati veselje ob vrnitvi pohodnikov na ladjo Galeb, takoj zatem pa smo že vsi utrujeni utonili v sanje.
Jutro je bilo še bolj živahno. Naenkrat so z Galeba spustili v morje blizu nas ogrado, v kateri so mornarje začeli učiti plavati. Koliko vpitja in čofotanja je bilo okoli nas! Ker pa smo bile na barki tudi predstavnice nežnega spola, so vsi kadeti naprezali svoje oči proti Tesniju, še bolj vpili in vreščali ter iskali pozornost. Zajtrkovali smo v trušču, ki je bolj spominjal na opatijsko riviero kakor na osamljeni otok sredi morja. Kapitan Buco je imel kmalu zadosti hrupa in je ukazal premestitev proti Mali Palagruži. Dvignili smo sidro in počasi odpluli v preliv med otokoma, kjer pa je morski tok tako močan in morje globoko, da smo Tesni privezali med štiri skale. Plavanje skoraj ni bilo mogoče, ker je tok nosil z neverjetno močjo, da so se otroci ves čas držali za vrv, odrasli pa tudi. Začeli smo se pripravljati na drugo nočitev daleč od celine, ko smo zaslišali glas motorja. Velik vojaški čoln se je približeval Tesniju, ko je mornar pripeljal do naše barke lepega, visokega in temnolasega Črnogorca, prvega oficirja z ladje Galeb. Na logerju je nastala panika. Otroci, ki so bili ves čas v skrbeh, da delamo kaj protizakonitega, so takoj poskrili vse ulovljene hobotnice, ki smo jih na soncu sušili po barki, in jih znosili v kopalnico. Kapitan Buco je sprejel obisk, medtem se je posadka nekako oblekla in nepričakovanemu obiskovalcu smo ponudili pijačo.
»Zakaj ste nas obiskali?« smo vprašali temnolasega oficirja.
»Zelo ste bili zanimivi,« je odgovoril prvi oficir. »Še nikoli niso videli tu stare barkače z ženami in otroki na krovu, in še preko noči,« je nadaljeval prvi oficir z ladje Galeb.
Povedal nam je, da se vračajo s prijateljskega obiska v Genovi, da je obisk pri svetilničarju in njegovi družini na Palagruži tradicija, da ladja služi za učenje mornarjev, in tako naprej. Naš Igor ga je vprašal, če bi morda lahko obiskali ladjo Galeb in si jo ogledali.
»To bo res mogoče, saj je kapitan vaš človek, kapitan Drnovšek iz Trbovelj,« je odgovoril oficir. Dogovorili smo se za komunikacijski kanal, preklopili nanj in čez nekaj časa smo prejeli klic.
»Galeb kliče Tesni. Kapitan vas bo sprejel. Čez deset minut prihajamo po vas z dvema čolnoma. Prisotni boste pri spuščanju zastave,« je donelo preko WHF-postaje.
Ponovno se je zgodila totalna panika na Tesniju. »Kaj naj oblečemo za slavnostni sprejem?« mi je rojilo po glavi, ko je vse frčalo naokoli. Otroci so iskali čista oblačila, kapitan pa je bil, kot vedno, v temno modri majici in kratkih hlačah. Vsaj čistih tokrat. Igor ves v belem, v beli srajci in belih hlačah in seveda so ga vsi imeli za kapitana. Dame smo se tudi nekako uredile, sicer pa smo bili takrat še vsi mladi in lepi. Kapitan le redko zapusti barko samo, še posebej v prelivu Palagruže. Zato je še bolj čvrsto zavezal vse vrvi, medtem ko sta se logerju že tudi približala dva vojaška čolna. Sledil je sprejem na ladji Galeb. Četa mladih gojencev je ob zastavi stala mirno in salutirala, mi pa smo se postavili v vrsto po velikosti in se drug za drugim rokovali s kapitanom Drnovškom in njegovo ekipo. Bilo je zelo slavnostno. Spuščanje zastave in zahod sonca za apeninsko obalo. Čarobni trenutek je trajal in se vtisnil globoko v spomin. Potem smo sedli k pogostitvi in ogledu ladje. Titova kabina, Jovankina kabina, salon, vse je bilo majhno, a lepo urejeno. Na stenah povsod polno umetniških slik, med njimi veliko slovenskih slikarjev. V ladijskem salonu je stal klavir, kjer je moja hčerka zaigrala in vsi skupaj smo zapeli, se pomenkovali in veliko spraševali. Otrokom je bil najbolj všeč tehnični del ladje, posebno dečkom. Radar in drugi navigacijski inštrumenti za plovbo so jih naravnost očarali.
Polni lepih vtisov smo se poslovili in čolna sta nas v poznem večeru odpeljala nazaj do našega logerja Tesni. Bila je napovedana sprememba vremena, zato se je Buco odločil, da takoj odplujemo nazaj do Visa. Igor in Andrej sta zaplavala z nožema med zobmi ter odrezala privezne vrvi, saj ni bilo časa za odvezovanje. Igor je med plavanjem v morju zagledal veliko črno glavo endemskega kuščarja. Varno smo izpluli iz objema skal in se usmerili proti Komiži. Bila je trda noč, slaba vidljivost, bili smo brez elektronskih navigacijskih instrumentov. Orientirali smo se po zvezdah in svetilnikih. Otroci so trdno zaspali, odrasli smo delali družbo kapitanu in poslušali glasbo. Na koncu, kakor velikokrat med nočno plovbo, sva z mojim mladostnim prijateljem ostala sama za krmilom v prihajajočem jutru. Opazovala sem kapitana, kako neskončno uživa za krmilom velike barke, ki jo že toliko let varno vodi po valovih Jadrana. Nekoč, zelo davno, so bili njegovi predniki pomorci. V Bosni, ko je ta še bila mogočna država in v dobrih odnosih s sosedi. Obsegala je velik del obale in nekaj otokov. Tudi moji predniki Kačići – stari Neretvanci so se nekoč davno odpravili na sever. A to je že druga zanimiva zgodba. Jutro nas je sprejelo v prelepi viški Komiži, ki smo jo že dobro poznali z naših prejšnjih potovanj med otoki.
Besedilo: Vlasta Svetina, uredil: Mitja Zupančič, fotografija: Igor Kranjc, Andrej Černigoj
Podobne teme:
- Grška ladja Peltastis
- Švedska ladja Götheborg
- AQS TOR padla s krova in rešila samo sebe
- Ladja Galeb – prva hrvaška muzejska ladja
- Dvig ribiške ladje z inovativno metodo
