dr. Nadja Terčon – SAVA & JOLANDA

Ženske in morje ter vstop Slovenk v moški svet pomorskega poklica

Besedilo: dr. Nadja Terčon, fotografija: arhiv Pomorski muzej

Danes je povsem običajno, da opravljajo ženske na potniških ladjah določene poklice splošne službe, še vedno pa jih je malo med navtiki in strojniki. Pri teh poklicih, ki so bili od nekdaj rezervirani za moške, se morajo še vedno dokazovati in izbirati med poklicnim in zasebnim življenjem. A nekoč je bilo drugače. Zato knjiga o Savi in Jolandi, Savi Kaluža in Jolandi Gruden, Špicu in Joli, prinaša zanimivi življenjski zgodbi, ki si zaslužita, da nikoli ne utoneta v pozabo. Gre za zgodbi o vključevanju dveh deklet, dveh mladih žensk, v tipičen, tradicionalen moški poklic pomorščaka. Še vedno velja prepričanje, da naj bi v tem povsem moškem pomorskem ambientu ter mistificiranem in idealiziranem poklicu pomorščaka ženske naletele na težave in ovire pri svoji karieri. Čeprav sta v ospredju ženski, pa se v knjigi lahko prepoznajo tudi njuni sošolci, sodelavci in drugi, ki so bili tako ali drugače udeleženi z njima v šolskem in prvem zaposlitvenem času ter bili priča tistemu prvemu povojnemu obdobju. A kljub širšemu orisu in kratki aktualizaciji je poseben poudarek namenjen prav vlogi prvih dveh Slovenk, dveh Primork, v novoustanovljeni slovenski pomorski šoli ter prepletu njunih življenjskih zgodb v okviru političnih, gospodarskih in družbenih razmer ter okoliščin tedanjega časa.

 

 

Tipičen, tradicionalen moški poklic je tisti, za katerega je značilna majhna zastopanost žensk. Ker velja prepričanje, da naj bi v tem povsem moškem pomorskem ambientu ter mistificiranem in idealiziranem poklicu pomorščaka ženske naletele na težave in ovire pri svoji karieri, je treba poudariti, da je v veliki meri tako tudi na kopnem in ne samo na morju. A niso bile samo ženske tiste, ki so se po določenem obdobju plovbe odločile za življenje na kopnem. Tudi marsikateri pomorščak se je (običajno) po krajšem obdobju službovanja na morju odločil za nadaljevanje opravljanja poklica na kopnem. Tisti, ki so vztrajali daljši čas, pa so med plovbo dočakali zasluženo upokojitev.

Sava Kaluža in Jolanda Gruden sta bili prvi slovenski in jugoslovanski pomorščakinji, ki sta bili izšolani in vkrcani na trgovske ladje. Sava je bila prva, Jolanda se je priključila naslednje leto. Obe sta bili vpisani na navtično smer. Ko je Sava že plula z ladjo Titograd, je Jolanda še obiskovala šolo v Piranu. Sicer se ji je kmalu pridružila tudi Jolanda, a Sava je vendarle nekaj časa orala ledino tudi za Jolando in tudi plula je nekaj več časa. Glede pridevnika jugoslovanski je nekoliko težje. Sava je bila ob vpisu v šolo, ob zaključku šolanja in ob nastopu službe na ladji jugoslovanska državljanka, medtem ko je bila Jolanda državljanka STO – Svobodnega tržaškega ozemlja. Jugoslovanska državljanka je postala šele po poroki z jugoslovanskim državljanom. Ker pa so zakoni na jugoslovanskih ladjah izrecno določali, da morajo imeti na njih zaposleni jugoslovanski državljani pomorsko knjižico, to pa so pridobili vsi pomorščaki, ki so izhajali iz cone A ali cone B STO, kaže, da so v Jugoslaviji v tistem napetem desetletju po vojni resnično upali na to, da bo celotno ozemlje STO pripadlo Jugoslaviji.

Zavedati se moramo, da gre za ženski, ki sta se šolali in službovali (sicer krajši čas) v izrazito moškem okolju. Njuno šolanje in službovanje imata začetniški značaj, a sta bili kasneje zgled marsikateremu dekletu, ki se je odločilo vpisati na pomorsko šolo. Poklic pomorščaka (pomorščakinje) je bil ženskam dostopen šele po drugi svetovni vojni. Zato lahko poudarimo, da sta slovensko pomorsko povojno zgodovino pomagali ustvarjati tudi ženski, ki sta potrebovali veliko poguma in modrosti. Bili sta priča in tudi akterki pomembnih dogodkov v slovenski in jugoslovanski pomorski zgodovini. Zato bi lahko bili prav zaradi svojega spola in posebnosti deležni večje pozornosti, kot sta jo sicer imeli.

Obe sta bili z morjem in pomorstvom ter ladjami povezani večji del svojega življenja, toda vsaka na svoj način. Obe sta se šolali v specifičnih razmerah v prvi generaciji prve slovenske pomorske šole. Čeprav se jima je pridružilo še nekaj dijakinj, pa sta bili edini, ki sta opravili zrelostni izpit v tem obdobju in pridobili navtično izobrazbo. Pomorščak mora imeti, če naj uspešno opravlja svoje delo, temeljito splošno teoretično izobrazbo, poglobljeno strokovno oziroma poklicno znanje in veščine za samostojno in hitro razreševanje zahtevnih situacij, pa tudi nepredvidljivih zapletov na morju. Poleg znanja in veščin pa mora imeti dober pomorščak tudi osebnostne vrline: trdnost značaja in prožnost duha, pogum, preudarnost, natančnost in vztrajnost pri opravljanju svojih nalog.

Čeprav sta v ospredju knjige prvi dve ženski, ki sta se želeli učiti o ladjedelstvu, strojništvu, navtiki in ne o kuhanju, gospodinjstvu in ročnih delih, pa je mogoče prav zaradi širšega pristopa v knjigi lahko prepoznati tudi njune sošolce, sodelavce in druge, ki so bili na tak ali drugačen način udeleženi z njima v šolskem in prvem zaposlitvenem času ter bili priča tistemu prvemu povojnemu obdobju. Kljub širšemu orisu in kratki aktualizaciji, ki nekako vendarle pojasni ustanovitev slovenske pomorske šole in predstavlja prvo generacijo slovenskih izšolanih pomorščakov, pa je poseben poudarek namenjen prav vlogi prvih dveh Slovenk, dveh Primork, v novoustanovljeni slovenski pomorski šoli ter prepletu njunih življenjskih zgodb v okviru političnih, gospodarskih in družbenih razmer ter okoliščin tedanjega časa.

Obe dekleti sta bili postavni, ena blondinka in druga temnolaska. Že z vpisom na moško pomorsko šolo sta postali zanimivi za družbeno oblast in njeno prepričanje, da lahko tudi nežno dekle opravlja vsa najtežja fizična dela, ki so do tedaj veljala za izključno moška. Zato sta že med poukom v šoli, še bolj pa na prvem šolskem potovanju z ladjo Viševica po Jadranu bili magnet za novinarje in časopisne fotografe. Dekleti sta bili senzacija za prebivalce v mestih, kjer se je ladja ustavljala. Obe sta pripovedovali, kako so si ju po različnih pristaniščih sveta ogledovali kot sedmo čudo sveta. Njuni fotografiji sta bili večkrat objavljeni v več slovenskih, jugoslovanskih in ameriških časopisih. Ko sta skupaj pluli na ladji Hrvatska, sta bili namreč navzoči ob prvem natovarjanju ameriške dobrodelne pomoči Jugoslaviji v prehrani in zato predstavljeni v ameriškem časopisju. Včasih sta bili predstavljeni obe skupaj, še večkrat pa vsaka posebej. Sava je bila kasneje kot prva slovenska – jugoslovanska pomorščakinja predstavljena še v drugih tujih časopisih in revijah.

Obdobje, v katerem sta se Sava in Jolanda šolali in pluli, je bilo obdobje takoj po vojni, ko se je država postavljala na noge in je bil položaj žensk popolnoma drugačen kot prej in tudi potem. Z vidika in pozicije tistih žensk, ki so se odpravljale na to pot, je bilo pomorstvo zanimivo. Ženske so verjele, da lahko od tega živijo, da lahko živijo tudi v tipično moških poklicih. In navkljub takim prepričanjem so bile še vedno izpostavljene različnemu nadzoru, ki je »skrbel« za čast deklet in žensk ter preprečeval njihovo izobraževanje in zaposlovanje. Na ladjah tako, da je moški pomorski vrh pripravil in sprejel odlok – uredbo o prepovedi zaposlovanja žensk na ladjah. Konec leta 1952 sta se obe izkrcali in prenehali pluti na ladjah Jugolinije. Čeprav se nam do tega odloka ni uspelo dokopati, pa ga lahko razumemo kot neke vrste grožnjo s strani tradicionalnih vrednot in ustaljenih družbenih razmerij, ki so se po končani prvi petletki v Jugoslaviji ponovno okrepile. Še enkrat več se je kmalu po uveljavitvi nečesa novega izkazalo, da enakopravnost med spoloma še ne pomeni tudi enakosti in enake obravnave.

Savin in Jolandin vpis v moško šolo, obiskovanje šole, matura, kadetura, poročniški izpit, zaposlitev na ladjah Jugolinije in Splošne plovbe pomenijo začetek vstopa Slovenk in Jugoslovank v tradicionalni moški poklic. Njuno šolanje in kariera sta potekali v povezavi z okoljskimi – političnimi, družbenimi, gospodarskimi in diplomatskimi dogodki, ki so krojili prvo povojno desetletje na Primorskem. Odločitev za šolanje v slovenskem jeziku je bila posledica njunega predvojnega šolanja v italijanščini, saj se primorski otroci zaradi Gentilejeve šolske reforme niso mogli šolati v maternem jeziku. Izkoristili sta posebne razmere in poseben čas, ko je nova šola nastala tudi z namenom, da bi bila v coni B STO zgled, kako je mogoče tudi na tem istrskem kosu domovine graditi socializem. Vsi skupaj pa naj bi spoznali, kaj socializem sploh pomeni. Bili sta emancipirani dekleti in začetnici nečesa novega, orali sta ledino na nekem popolnoma novem področju. Izhajali sta iz družin, ki sta jima lahko zagotavljali vso moralno in ekonomsko podporo. Ker nista imeli vzornic, se nista imeli po kom zgledovati. Vsak njun korak, vsaka poteza, vsaka odločitev je bila zgolj njuna lastna. Onidve sta postajali vzornici. Tlakovali sta pot in odpirali možnost pomorskega šolanja drugim dekletom. Danes lahko zatrdimo, da sta bili Sava in Jolanda izjemno moderni ženski svojega časa! V času šolanja, službovanja in tudi kasneje sta bili družbena in medijska atrakcija. Materinstvo in skrb za družino sta ju usidrali na obalo, enako kot tudi njune naslednice, pa tudi marsikaterega moškega kolega.

 Sava Kaluža (17. 6. 1929 – 4. 10. 2014)

Sava Kaluža se je rodila 17. 6. 1929 v Ilirski Bistrici. V družini so bili štirje otroci. Najstarejši Boris se je rodil v Trstu, mlajši sestri Tatjana in Vida pa že v Postojni. Družina Kaluža se je v začetku tridesetih let preselila v Postojno in Sava je bila vse življenje »doma iz Postojne«. Oče dr. Rudolf Kaluža je bil odvetnik iz Narina pri Pivki, mati Stanislava (Stana) Trobec pa iz Trsta. Bila je učiteljica in je izhajala iz znane tržaške družine učiteljev iz Sv. Ivana. Oče Rudolf je pravo študiral v Sienni, po diplomi pa je imel odvetniško pisarno tako v Trstu kot Postojni. Vse do svoje smrti leta 1963 je bil razpet med Postojno in Trstom.

Sava se je že kot otrok srečevala z morjem, saj so pogosto hodili na letovanje in kopanje v Gradež in Lovran. Tudi planine ji niso bile tuje, ker je družina vsako leto del počitnic preživela v Gorjušah na Pokljuki, kmečko življenje pa so Kaluževi otroci spoznavali v očetovem Narinu. Morje je občutila tudi v Trstu, ko je tam med drugo vojno v šolskem letu 1943/44 hodila v šolo. Savo so doma klicali Špička, Savček ali Savka, v šoli pa Špic. Ker je bil primorski del slovenskega etničnega ozemlja v času Savinega otroštva pod Italijo, je obiskovala italijansko osnovno šolo in pet let gimnazije v Postojni, po vojni pa je tam končala še dva razreda slovenske gimnazije in se nato v šolskem letu 1946/47 kot edina ženska vpisala na Slovensko pomorsko trgovsko akademijo, ki je bila tedaj ustanovljena v Žusterni (Semedeli) pri Kopru. Za pomorsko šolo se je najprej odločil Boris, ki je Savo za to šolanje tudi navdušil. Oba sta odšla v Žusterno in Boris je bil dejansko njen skrbnik in zaveznik, zato ji je bilo tako pri določitvi kot vpisu in samem šolanju veliko lažje. Oče je za njeno odločitev pokazal veliko razumevanje, mati pa je za hčer želela »boljše« življenje.

 

 

V prvi generaciji dijakov, ki je pouk začela 3. marca 1947, je bila Sava edina ženska. Ko je iz gimnazijskih klopi nadaljevala šolanje na navtiki, je prestopila v popolnoma drug svet, drugačno okolje, drugačno družbo. V sebi je imela željo po spoznavanju drugih kultur in narodov, se naučiti tujih jezikov, potovati in si ogledati svet. Mornarski poklic pa je bil v teh življenjskih načrtih samo sredstvo za dosego te želje. Morje je bilo zanjo izhod v svet in ga je takrat razumela kot avanturo. Bila je plavolaso dekle, srednje postave in dokaj umirjenega značaja, marljiva in vestna pri učenju. Na pomorski šoli v Žusterni je bila knjižničarka, a ni skrbela le za šolsko knjižnico, marveč je sodelovala tudi pri prvi številki šolskega glasila Slovenski mornar. Pridno se je učila in uspešno napredovala. Julija leta 1948 se je skupaj z Jolando Gruden, bratom Borisom ter še z nekaterimi sošolci skupaj s tržaško mladino in delavci udeležila vsesokolskega telovadnega srečanja in nastopa v Pragi. Avgusta in septembra istega leta se je udeležila prvega šolskega križarjenja z ladjo Viševica po Jadranu, poleti leta 1949 pa še drugega šolskega potovanja po Jadranu z ladjo Jadran. Leta 1949 je opravila zrelostni izpit in zaključila šolanje.

Prvič se je vkrcala januarja leta 1950, ladja pa je bila Titograd, prva novozgrajena povojna ladja v Jugoslaviji. To je bila ladja z najsodobnejšimi bivalnimi prostori in najsodobnejšo tehnično opremo tistega časa in razmer! Zato ne preseneča, da so nanjo vkrcali tudi prvo jugoslovansko izšolano pomorščakinjo! Sava Kaluža je tako postala prva jugoslovanska ženska, ki se je zaposlila na ladji. Kot kadetka je postala članica prve posadke na prvem potovanju prve v Jugoslaviji novozgrajene povojne ladje. Dve leti je plula kot kadetka na ladjah Titograd in Hrvatska in 29. 9. 1951 na Reki opravila poročniški izpit, potem pa je bila premeščena na komercialo Jugolinije na Reki.

Sava je imela s sodelavci dobre izkušnje, čeprav je bila večji del plovbe edina ženska med ladijsko posadko. Delo na ladji se ji je zdelo težko, a ne pretežko, vendar je priznavala, da so se posebno v času šolanja moški do nje vedli kot kavalirji in ji marsikdaj prizanesli z najtežjimi deli, pa čeprav jim je sama želela biti enakopravna. Ker je Sava pri drugih jugoslovanskih narodih pogosto moško ime, ni bilo vedno takoj jasno, da gre za žensko, pomorščakinjo. Šele ko se je kot Sava Kaluža pojavilo dekle, je marsikdo spoznal, da bo imel opravka z žensko na ladji. A ker je imela v rokah maturitetno spričevalo pomorske šole iz Pirana in je znala poprijeti za težko delo, so jo sodelavci na ladji dokaj hitro sprejeli medse. Posebej ji je ostala v spominu prva plovba z ladjo Titograd, za katero je dejala, da je bila daleč najbolj ugodna. Sodelavci so jo lepo sprejeli, na prtiček so ji napisali DOBRODOŠLA, pa tudi manjvrednostnega kompleksa, da je ženska, ji niso nikoli vcepljali.

Sava je pripovedovala, da se je zaradi odloka o prepovedi plovbe za ženske »pritožila na Izvršni svet in pisala celo Jovanki Broz, nakar so me vprašali, zakaj se nisem prej obrnila na Izvršni svet. Zelo krivično se mi je zdelo, da mi niso dovolili pluti kot oficirka. Predvsem so to bili drugačni časi.« Pa tudi prijateljica Jolanda jo je v pismu spraševala, ali se je obrnila na Beograd. Razočarana se je za pet let zaposlila v komerciali Jugolinije na Reki. Krajše obdobje je bivala tudi na Dunaju in delala za firmo Osterreichische Seefrachtkontor. Na Reki je spoznala številne nove sodelavce in prijatelje in nekateri so jo bodisi z naklonjenostjo bodisi zelo zadržano in odklonilno klicali kar »Kranjica« (Slovenka).

Sava je bila dvakrat v Angliji. Prvič je bila v letih 1955 in 1956, potem pa še 1959, 1960 in 1961. Prvič je odšla v Anglijo, ker si je želela študirati jezike, drugič pa jo je tja na izpopolnjevanje angleščine poslalo mlado pomorsko podjetje Splošna plovba Piran, pri katerem je bila takrat že zaposlena. Prvič je kot »au pair« delala v bolnišnici. Tri leta je tam bivala in opravila več jezikovnih tečajev. Vmes se je leta 1955 vpisala tudi na Filozofsko fakulteto v Ljubljani z namenom študija angleščine in italijanščine, a študija potem ni nadaljevala oz. ga je kasneje opustila. Po prvi vrnitvi v Jugoslavijo se je leta 1957 zaposlila na Splošni plovbi Piran – obratu Obalna plovba. Plula je kot častnica in poveljnica na ladjah Pinko Tomažič in Lubnik, ki sta pluli po tedaj že slovenski obali. Kljub temu da si je to želela, ni nikoli opravljala kapitanskega izpita. A ljudje so o njej vedno govorili kot o prvi slovenski kapitanki, saj je bila poveljnica na ladjah Pinko Tomažič in Lubnik. Po drugi vrnitvi iz Anglije se je konec avgusta 1961 (30. 8. 1961) na Reki vkrcala na tovorno-potniško ladjo Bled Splošne plovbe Piran, ki je plula na liniji Jadran–Severna Amerika. Na ladji Bled ni opravljala službe poročnice dolge plovbe, temveč je delala kot belo osebje, purser, ladijska gospodinja, ladijska komisarka. Kot slednja je skrbela za potnike in belo osebje. Ni mogla opravljati natančno tistega poklica, za katerega se je izšolala in opravila poročniški izpit. Ko so linijo po sporazumu z reško Jugolinijo ukinili in ladjo Bled preusmerili na linijo za Južni Atlantik oz. Afriko, se je Sava zaposlila v komerciali Splošne plovbe.

Februarja leta 1963 je postala mati. Po rojstvu hčerke Tamare, ki je postala središče njenega življenja, se je posvetila njej in se odpovedala vsakršni želji po nadaljnji plovbi. Vzgajala jo je sama, jo podpirala, usmerjala pri šolanju in sproti sebi in drugim dokazovala, kako trdne in močne narave je. Sava je bila 22. 5. 1963 po zaključenem trimesečnem porodniškem dopustu ponovno vpoklicana v službo v Piran, na Splošno plovbo. S pomorskim poslovanjem je ostala povezana celo delovno dobo. Na Splošni plovbi je delala v komerciali kot referent za potniško službo vse do svoje upokojitve, za katero je zaprosila po 40 letih delovne dobe. Podjetje ji je ponudilo stanovanje v prvem bloku v Luciji pri Portorožu, kjer sta potem s hčerko tudi živeli. To je bil prvi zgrajeni blok v novem naselju Lucija. Vseskozi pa je ostala povezana s svojo družino v Postojni, ki sta jo pogosto obiskovali in kjer so se s sorodniki redno družili.

Čeprav je bila pogosto edina ženska na ladji, je imela s sodelavci dobre izkušnje. Njena kariera na plovbi je bila dokaj kratka in ni izpolnila njenih pričakovanj. Zdelo se ji je krivično, da ni mogla pluti kot pomorska častnica dolge plovbe, saj so bili takrat drugačni časi. Njena vedoželjna narava pa jo je gnala, da je dolga leta aktivno sodelovala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Faros Piran, pridobivala novo znanje in izpolnjevala svoje želje po potovanjih, spoznavanju sveta in bogatem socialnem druženju.

Sava Kaluža je med sodelavci, krajani, prijatelji in v slovenski pomorski javnosti veljala za legendo slovenskih pomorščakinj. O njej so tako domači kot tuji časopisi napisali veliko člankov. Ker je bila med delavci Splošne plovbe zelo znana, je v nekaterih člankih sploh niso imenovali z imenom in priimkom kot vse druge, temveč samo kot SAVA. Vsem je bilo jasno, za katero osebo gre. Tudi sošolci in pomorščaki so o njej govorili s spoštovanjem in naklonjenostjo, saj je bila med njimi priljubljena in spoštovana. Nam pa je ostala v spominu kot vedno urejena, modno oblečena, zadržana, a prijetna gospa.

Jolanda Gruden, poročena Mažer (9. 5. 1930 – 24. 1. 2014)

Iz življenjepisa, ki ga je Jolanda Gruden, že poročena Mažer, napisala 27. marca 1956, lahko izvemo, kakšno je bilo dotedanje življenje takrat 26-letne Primorke. Ta življenjepis je pomemben tudi zato, ker je Jolanda v njem jasno opredelila svoj poklic pomorščakinje. Rodila se je 9. 5. 1930 v Nabrežini, očetu Edvardu in mami Idi, rojeni Bortolotti. Doma so jo klicali Joli in tako so jo kasneje klicali tudi sošolci in prijatelji. Jola Grudnova, jo je poimenoval sošolec Jordan Zahar, mornar Jole pa so jo nekateri klicali na ladji in jo tako poimenovali tudi novinarji.

 

 

V družini so se rodile tri hčerke: Jolanda (Joli), Teodora (Dori) in Marija Luisa (Marjuči). Stanovali so v Nabrežini št. 182. Obiskovala je pet razredov italijanske osnovne šole, najprej v Nabrežini do leta 1941, nato pa še dve leti italijanske gimnazije v Trstu. Šolanje je ob kapitulaciji Italije opustila in ga nadaljevala šele po koncu druge svetovne vojne leta 1946. V letih 1944 in 1945 je sodelovala v odporniškem in narodnoosvobodilnem gibanju. Bila je obveščevalka za obveščevalni center IX. korpusa. Leta 1944 je postala članica mladinske organizacije in v njej aktivno sodelovala. Leta 1946 je bila sprejeta v SKOJ in odšla na šolanje v gimnazijo v Postojno, kjer je končala tri razrede slovenske gimnazije, opravila malo maturo in nato končala še peto gimnazijo, vse ekspresno hitro do jeseni leta 1947. Bila je visokoraslo, vitko, simpatično, temnolaso dekle, živahnega značaja, ki se je lotilo vseh mogočih izzivov in nalog in je v tistih letih nič ni bilo strah.

Oktobra leta 1947 se je vpisala v Slovensko pomorsko trgovsko akademijo v Žusterni pri Kopru in opravila diferencialni izpit za prestop v drugi letnik. Od doma je gledala morje in se kljub temu, da ni bila iz pomorske družine, »tako mimogrede«, kot je sama dejala, znašla na morju. Jolando morje niti ni posebej privlačilo. A »življenjska pot jo je počasi, nepredvidljivo obrnila na to pot«. Njen oče ni bil preveč zadovoljen z njeno odločitvijo, po odhodu na ladjo pa sploh ne. Ko se je poročila, pa čeprav s pomorščakom, je bila to po njegovem njena najbolj pametna odločitev dotlej.

Avgusta 1948 je bila med šolskimi počitnicami zaposlena na ladji Vida podjetja Agmarit v Piranu in bila sprejeta v KPJ. Istega leta se je skupaj s sošolci, tržaško mladino in delavci udeležila telovadnega nastopa v Pragi. Spomladi 1948 je sodelovala pri nošenju Titove štafete. Leta 1950 je 22. 6. opravila veliko maturo. Jolanda se je dvakrat udeležila mladinskih delovnih brigad. Med šolskimi počitnicami leta 1947 je za tri mesece odšla na mladinsko delovno akcijo Šamac–Sarajevo, po opravljeni maturi pa še na slovensko mladinsko akcijo v Novo Gorico.

Skladno z drugimi šolskimi obveznostmi je opravila dve šolski potovanji: z Viševico in Jadranom. Kakšno je bilo prvo potovanje, nam priča njen ohranjeni zvezek, Dnevnik Jolande Gruden. Dijaki prvih dveh generacij SPTA so sicer na šolskih križarjenjih po Jadranu pridobili prvo praktično navtično znanje, pa vendar se ta praksa ni mogla primerjati z delom in življenjem na prekooceanskih ladjah, na katerih so po zaključenem šolanju opravljali kadetski staž. Zato je šola sodelovala s pomorsko agencijo Agmarit in z reškim ladjarskim podjetjem Jugolinija. Na ladje Agmarita iz Pirana so pošiljali dijake, ki so imeli državljanstvo Svobodnega tržaškega ozemlja, iz drugih krajev Slovenije in z jugoslovanskim državljanstvom pa na ladje reške Jugolinije. Dogovorili so se, da pri zaposlovanju pomorska podjetja dajejo prednost pomorščakom slovenske narodnosti, ki so zaključili piransko pomorsko šolo.

Po opravljeni maturi in dvomesečni udeležbi na mladinski delovni akciji pri graditvi Nove Gorice se je Joli zaposlila. Dne 6. 10. 1950 je za dobo enega leta podpisala pogodbo o delovnem razmerju na delovnem mestu kadetke – pripravnice z reškim podjetjem Jugoslovanska linijska plovidba. Kot pripravnica za poročnico dolge plovbe se je vkrcala na ladjo Hrvatska, ki je plula v Severno Ameriko, in skupaj s Savo sodelovala pri natovarjanju prve ameriške pomoči, ki jo je ladja Hrvatska odpeljala v Jugoslavijo. Na njej je službovala do avgusta 1951, ko se je vkrcala na ladjo Bosna. Na Bosni je plula devet mesecev. Maja 1952 je odšla na zaslužen dopust, potem pa je od avgusta do decembra 1952 plula na ladji Titograd. V svojem plovbnem stažu je devetkrat preplula Atlantski ocean in obiskala večino evropskih, sredozemskih in severnoameriških pristanišč.

S plovbami na teh treh ladjah je opravila kadeturo in izpolnila pogoje za pripravo na poklic poročnice dolge plovbe. Februarja 1953 je odšla v Kotor na opravljanje poročniškega izpita ter ga opravila z odliko. Skupaj z njo sta izpit opravljala še nekdanja sošolca iz Pirana Andrej Spetič in Milan Mahnič, ki sta vestni Joli določila, da skrbi tudi za njune finance. »Da ja ne bi vsega zapravili …« Od 4. 12. 1952 do 31. 3. 1953 je bila na neplačanem dopustu, 25. 5. 1953 pa je bilo na njeno prošnjo prekinjeno njeno delovno razmerje na reški Jugoliniji.

Ker od začetka leta 1953 niso več sprejemali žensk na pomorsko plovbo, se je vrnila domov v Nabrežino. Tega se je po njenem pripovedovanju novinarju Aleksi Vojnoviću najbolj razveselil njen oče, ki se nikoli ni prav sprijaznil z njeno plovbo. Nikoli ni mogel popolnoma razumeti, zakaj njegovo hčer tako neizmerno privlačijo morje in ladje. Grudnovi namreč do Jolande niso bili pomorska družina in ona se v družini tako ni mogla navzeti te navezanosti in tradicije do morja. Kot je kasneje dejala, jo je na morje pač pripeljala življenjska pot, čeprav si je želela biti celo letalska pilotka, enako kot Sava.

Marca leta 1953 se je zaposlila na Pomorski agenciji MEDITERANEA v Trstu. To je bila generalna agentura za Jadransko slobodno plovidbo z Reke, kasneje še za leta 1954 ustanovljeno Splošno plovbo Koper in za Kvarner iz Umaga. Pri tej agenciji je bila zaposlena do 15. januarja 1956. Službo je potem pustila, saj se je 20. 2. 1956 v Nabrežini poročila s kapitanom dolge plovbe Srečkom Mažerjem, šarmantnim pomorščakom iz Kostrene, ki ga je spoznala med plovbo na ladji Titograd. Skupaj sta na ladji plula le dober mesec v času od Jolandinega vkrcanja 4. 8. 1952 do izkrcanja Srečka Mažerja 13. 9. 1952, a ta mesec se je raztegnil v povezanost njunega celotnega življenja.

Po poroki je Joli najprej nekaj let z majhnima hčerkicama živela pri moževi materi v Kostreni, potem pa sta si z možem zgradila dom na Reki. Tam je družina tudi živela. Hčerki sta, po maminih besedah, preprečili kakršnokoli misel, da bi se ponovno vrnila na morje. »Mornar Jole« je postala žena pomorščaka in doma poslej podpirala vse štiri vogale hiše. Vzgajala je hčerki in v moževi odsotnosti vse do njegove upokojitve leta 1978 in še po njej (Srečko Mažer se je po upokojitvi zaposlil še na tujih ladjah) skrbela za vse. Privadila se je življenju na kopnem. Tako kot druge soproge je redno spremljala gibanje ladij prek časopisov, revij in radia in potrpežljivo čakala poštarja. Od drugih žena se je razlikovala le v tem, da je natančno vedela, kaj mož na ladji dela, kakšno je njegovo življenje na ladji in kako potekajo njegovi predahi v pristaniščih. Na plovbo je potem, ko sta hčeri že odrasli in bili gimnazijki, odšla še večkrat, tokrat le kot potnica in soproga poveljnika ladje. Na potovanju sta se jima nekajkrat pridružili tudi obe hčeri.

Jolanda je bila z morjem vseživljenjsko povezana, najprej kot dijakinja pomorske šole, kot aktivna pomorščakinja, pa tudi kot žena pomorščaka, kapitana dolge plovbe in poveljnika ladij. Hčerkama je veliko pripovedovala o svojem življenju v mladosti in dokaj posebnem obdobju pomorske izkušnje, o svoji primarni nabrežinski družini in prednikih. Z družino v rodni Nabrežini, po domače »pri Klopovih«, je ostala izjemno povezana. Večkrat so skupaj odhajale na obisk, na poletne počitnice in ob praznikih v njeno drago rodno Nabrežino, ki je bila v Italiji, vmes pa trda državna meja. S hčerkama je vedno govorila v svojem rodnem nabrežinskem narečju. Stikov s svojimi kraji ni nikoli prekinila in ponosna je bila, da je zamejska Slovenka.

Čeprav se je Joli po poroki posvetila družinskemu življenju, pa vezi s svojimi sošolci iz Pomorske trgovske akademije ni nikoli prekinila. Udeleževala se je organiziranih obletnic mature in vseh drugih prireditev, ob katerih je lahko obudila spomin na čas, ki je zaznamoval njeno življenje.

 

 

Podobne teme:

• Katalog SLOVENSKE LADJE, 6 ladij Splošne plovbe
• Nova priložnostna znamka Slovenske ladje
• Ladja Rex
• Alen Kolar – časnik na ladji Zuiderzee
• Pomorski muzej Črne gore in ladja Rog