Kornatski suhozidi
Legenda pravi, da so Stvarniku sveta padli beli kamenčki v morje in nastali so Kornati. Raj na zemlji, ki je bilo nekoč pribežališče za Murterčane, ko so bežali pred Turki, za Salijce pa glavna ribolovna pošta. Ko je leta 1524 zadrsko plemstvo ugotovilo, da s kurjenjem ognja pridobijo luč, ki vabi ribe, so ribiči z Dugega otoka prenehali obdelovati polja v Kornatih in podeseterili ulov. Na kornatski zemlji pa so delali prebežniki iz Murterja. Polnih tristo let se praktično niso dotaknili morja, le toliko, da so za sebe ujeli ribe, garali so na skopi zemlji, nato pa odkupili posesti in postali večinski lastniki Kornatov.
Raj ali pekel
Poznana je zgodba iz preteklosti. Med revnimi težaki v Kornatih je eno zimo preživel tudi častit in bogat gospod z Murterja. Ker je imel vsega dovolj, je iskal tudi življenjske radosti in grešil. Po letu dni je obiskal cerkev na celini ter se spovedal svojih grehov, ki jih ni bilo malo. Še posebej so izstopali tisti, meseni. Duhovnik mu je po priznanju grehov naložil pokoro. Bogati mož pa se je pridušal, da sprejme vse, le nazaj v Kornate naj ga ne pošlje, saj je tam huje kot v peklu.
Dolge zime
Prav zimski čas v Kornatih je bil in ostaja neprizanesljiv. Komaj šest milj do celine ob viharnem jugu in burji predstavlja oceanske razdalje. Mraz, ki je rezal do kosti, je pognal ljudi posedat okoli ognjišč v preproste kamnite ribiške hiše. Zbirali so se v črni kuhinji in preživljali skupni čas. Posušena figa je bila tista energijska hrana, ki je ostala skozi vso zimo in hranila tudi takrat, ko se ni dalo na morje.
Lik ženske – »Kurnatarke«
Zanimiv je socialni ustroj življenja v Kornatih. Tja so odhajale živet cele družine. Zaradi surovih razmer pa so morali vsi poprijeti za vsako delo. Tako velja, da je ženska v Kornatih bila popolnoma izenačena z moškimi. Sprejemala je enaka dela in opravila, odpravljala se je tudi na morje, v resnici je podpirala vse štiri vogale hiše.
Kornatske posesti
Nekoč so obdelovali polja Salijci z Dugega otoka in ribiči in težaki z bližnjega Molata. Upravno so takrat Kornati spadali pod zadrsko škofijo. Ko pa so Murterčani odkupili posesti in postali večinski lastniki Kornatov, se je tudi cerkvena oblast prenesla v šibeniško škofijo. Nastali so novi časi, ostale pa so zgodovinske zamere, za katere se zdi, da še kar trajajo.
Kornatski suhozidi
Rodovitno zemljo so varovali kilometri in kilometri zgrajenih suhozidov. Suhozid pa ni varoval le rodovitne zemlje, da je ni odnesla burja v morje, hkrati je ograjeval pašnike in varoval ovce ter ločeval posesti. Na Kornatu večino suhozidov poteka od zahoda proti vzhodu, pripadajoči otočki pa nimajo suhozidov, štelo se je, da že morje okoli otočka predstavlja mejo posesti, ki pripada posameznemu družinskemu imenu. Šikić, Turčinov, Murdonja in Jerat so tako eni najbolj znanih priimkov kornatskih družin.
Gradnja suhozidov
Posebna je bila tehnika gradnje suhozidov. Gradili so jih enojne (»u njulo«) in dvojne (»u duplo«), odvisno, koliko denarja je imel gospodar. Vsi pa so morali zdržati udarce burje in biti dovolj visoki, da jih drobnica ni mogla preskočiti. Običajen standard gradnje je bil: širina 0,5–0,6 m ter višina okoli 1,3 m. Sočasno, ko so gradili suhozide, pa so čistili tudi polja. Trtuša je najbolj rodovitno polje v Kornatih, poznane so posesti okoli Vrulj, pa Lučic, Kravljače, Strižnje, Lopatice, skratka povsod tam, kjer so se kasneje razvila tudi manjša naselja.
Usoda suhozidov
Kornatsko otočje danes spada v NP Kornati. Uprava parka, ki skuša ohraniti kornatskega duha, se je odločila ohraniti in obnavljati tradicionalne kornatske suhozide, za katere obnovo in gradnjo sedaj skrbi upokojeni Murterčan – Ive Šikić Bažokić. Rezultati so izredni, Kornati pa vsak dan bolj opravičujejo svojo temeljno vlogo pri ohranjanju kulturne in pomorske dediščine v Kornatih.
Bažokić
Ive pripada tradicionalni murterski družini, ki ima že več generacij svoje posesti v Kornatih, pa tudi na bližnjem otočku Vela Smokvica. Zaprisežen tradicionalist je Ive, prepoznaven po svoji sivi bradi, vedno oblečen v belo-modro črtasto majico in delavske hlače, je maskota tamkajšnjih krajev. Srce mu igra, ko s svojim levtom Bažokić pod latinskim jadrom zapluje s prijatelji med Kornate. Takrat pesem ne izostane. Pred tremi leti se je upokojil, svoje profesionalno zidarsko znanje pa radodarno deli med mlado ekipo, ki z njim obnavlja kamnite kornatske ograde. Osem dni je v malem zemeljskem raju, nato šest dni doma v Murterju, ko se spet vrne. Ive je eden redkih certificiranih graditeljev in skrbnikov suhozidov. Prav z njim je sosednja država pred tremi leti uspela vpisati način gradnje suhozidov na spisek Unescove nesnovne dediščine.
Kornati moji
Dan v Kornatih je vselej prekratek, tudi za Bažokića, ki mu oči žarijo, ko gleda nad Kornate in s prijatelji zapoje pesem Kornati moji. Mi pa dodajamo, dokler svet in Kornati premorejo ljudi, kot je Ive Šikić Bažokić, se ni bati za usodo »Kurnatarjev«. Je pa to zagotovo pravi čas, da se tudi mlajše generacije učijo rokodelskih obrti, kakršna je gradnja suhozidov. Potem bodo nastale tudi bunje (kamniti pastirski stani, ki jih v Istri imenujemo kažuni). Dva najlepša je prav Bažokić postavil nad svojo hiško na Veli Smokvici s pogledom na vrh Opat in rodni otok Murter.
