Slovenska Istra ni samo sonce in morje

Založba Slovenske matice se je na pobudo naravoslovcev odločila izdati serijo knjig, v kateri bodo z besedo in sliko prikazane posamezne slovenske pokrajine. V prvih dveh knjigah, posvečenih Ljubljanskemu barju in Vipavski dolini, je bil poudarek na naravi, geologiji, rastlinstvu in živalstvu, dopolnjeni pa sta bili s krajšimi zgodovinskimi in etnološkimi prispevki. Ob pripravi tretje, ki naj bi predstavila slovenski del Istre, pa sva ob priložnostnem srečanju z glavnim urednikom prof. dr. Jernejem Pavšičem ugotovila, da se je treba temu območju s specifičnimi krajinskimi značilnostmi in bogato zgodovino posvetiti v večji meri. Ob soglasju in podpori Slovenske matice sta zato o Istri izšli dve knjigi – leta 2019 Slovenska Istra I, s podnaslovom Narava, leta 2021 pa Slovenska Istra II, Zgodovina in družba, vsaka v obsegu okrog 500 strani.

 

Besedilo: Mitja Guštin, foto: M. Gabrovec, M. Hladnik, M. Guštin, M. Lužnik, S. Pucer

Naslovna fotografija: Iz Črnega Kala na morje (foto: M. Gabrovec)

 

V konceptu za vsebino knjige je pri obeh urednikih, dr. Salvatorju Žitku in podpisanem, prevladovala misel, da je knjiga namenjena slovenskemu bralcu, ki ga zanima sredozemski svet slovenskega dela Istre, zgodovina in kultura te z morjem oblite pokrajine. Obenem pa sva želela s številnimi temami o različnih dejavnostih pritegniti lokalno prebivalstvo, da se tudi s pomočjo besedil v knjigi prepozna kot sestavni del prostora in njegove zgodovine. Prebivalstvo tega področja ima v prvi generaciji le deloma še stik s svojimi koreninami, večina pa jih izvira iz povsem drugačnih okolij; dandanes nas v drugem ali tretjem rodu ne druži več preteklost, temveč skupni vsakdanjik in prihodnost.

Podobo krajine z morsko obalo, strnjenimi mesti z značilnostmi sredozemskega utripa in valovitim zaledjem flišnatega gričevja pod Kraškim robom je ob nalaganju peščenega mulja v davni preteklosti ter ob sunkih burje in tramontane pomembno sooblikovalo skoraj tisočletno gospostvo beneške Serenissime. V zadnjih stoletjih je preobrazbo naših krajev pospešil razvoj Trsta, avstrijskega svobodnega pristanišča v času vladavine Habsburgov, predvsem pa industrializacija v drugi polovici 20. stoletja.

V podeželski krajini vidimo terase po gričevju, v strnjenih vaseh in posameznih zaselkih je še prevladujoče tradicionalno stavbarstvo, ob obali v Sečovljah in Strunjanu obsežna solinska polja, v mestih pa četrti s skromnimi ribiškimi domovi ali razkošnimi patricijskimi palačami z močnim beneškim pridihom svojstvenega stavbnega kamnoseštva. Obdobje avstrijske uprave je zapustilo izstopajoče zgradbe, kakršni so npr. občinska hiša v Piranu, hotel Palace v Portorožu in mogočna stavba kaznilnice v Kopru; pa tudi železniško progo Parencane, tovarne ribjih konzerv in Fabbrico Salvetti na Fornačah, ki skupaj z rudarskimi tiri na solinah kažejo prehod tega prostora v industrijsko obdobje. Tri srednjeveška mesta, dve od njih sta bili zgrajeni na otoku, še dandanes dajejo pečat obalnemu pasu. V notranjosti se okrog Šmarij, Padne in Krkavč na terasasti pokrajini izrisuje zelena veduta podeželja z oljčniki in vinogradi, v dolini Roje pa z nasadi kakijev.

 

 

Koper s spreminjajočimi imeni skozi preteklost: rimski oppidum civium Romanorum Aegida, Aix, Capris, Capritana Insula, Insula (Capraria), Caprae, bizantinski Iusti­nopolis, srednjeveški Caput Histriae z izpeljankami v novem veku, npr. Capo d’Istria, Capodistria, občasno tudi Capritana insula, Caput Ystriae, Gaffers, s slovensko obliko Koper oziroma hrvaško Kopar, nazorno kaže zgodovinsko pestrost tega škofovskega in upravnega središča. To mesto je zato z vrsto poglavij o njegovi tisočletni zgodovini, osebnostih in urbanističnem razvoju pa tudi sedanji gospodarski in univerzitetni perspektivi upravičeno postavljeno v središče naše pripovedi o Slovenski Istri, njeni zgodovini in družbi.

 

Koper, vodnjak Da Ponte iz leta 1666 (foto: Mitja Guštin)

 

Ime Istra smo podedovali po Histrih, prebivalcih polotoka v tisočletju pred n. št., ki so na koncu podlegli rimskim osvajalcem. Poimenovanje Slovenska Istra pa poudarja iskanje identitete nekoč zapostavljenega, a prevladujočega slovenskega življa na podeželju, ki danes v veliki meri predstavlja prebivalstvo regije. S pomočjo geografskega oblikovanja pojma ta severozahodni del Sive Istre prepoznavamo kot sestavni del Slovenije. Čeprav se je ime za ta prostor pojavljalo že pred dobrimi 150 leti in celo med drugo svetovno vojno, se je zaradi različnih pogledov v zadnjih 70 letih zanj nabralo čez ducat poimenovanj: Obala (Slovenska obala), Obalna regija, Koprsko, Koprsko primorje, Koprska pokrajina, Primorje, Slovenska Istra, Istrska Slovenija, Šavrini, Šavrinsko gričevje, Šavrinska brda, Šavrinsko gričevje, Obmorska regija, Koprska regija.

Izid knjige Slovenska Istra I (2019) ni sprožil odmevov, se je pa januarja 2022 razvila razprava, ko je koprski občinski svet podal soglasje k sklepu koordinacije županov štirih obalnih oz. slovensko-istrskih občin za vključitev lastnega imena Slovenska Istra v pravopis. Razprava vsebuje izredno pestrost pogledov in argumentov, predvsem pa kaže, da imamo ob uveljavljanju lastnega predloga oz. nasprotovanju Slovenski Istri razloge, ki jih je mogoče uveljaviti le s strpnim in dolgotrajnim dialogom.

 

Sečovlje, opuščeni predel solin Fontanigge  (foto Matjaž Lužnik)

 

Na prebivalstvu Istre pod Črnim Kalom so spremembe vladajočih režimov v zgodovini pustile globoke posledice, včasih tudi boleče. V obdobju Avstro-Ogrske so bili del svetovljanskega Trsta, okna v svet ogromnega dela Evrope. Pod  Kraljevino Italijo je Trst izgubil nekdanji gospodarski pomen, dodatne težke posledice pa je pustila groba fašistična raznarodovalna politika slovenskega življa. Konec druge svetovne vojne in razmejitev med Italijo in Jugoslavijo oz. vključitev Primorske in Istre k Jugoslaviji je povzročila izselitev večine staroselcev italijanske narodnosti iz priobalnih mest.

Kako ustrezno prikazati to obdobje, je bila že pri izdelavi zasnove knjige zahtevna naloga. Konec druge svetovne vojne, zadnji boji z nemško vojaško komando in fašističnimi vojaškimi enotami, osvoboditev Trsta in okolice, kamor spada tudi območje slovenske Istre, obdobje po drugi svetovni vojno, pogajanja za slovensko-hrvaško mejo že po kapitulaciji Italije leta 1943, pogajanja za mejo z Italijo od pariške mirovne pogodbe l. 1947, londonskega memoranduma l. 1954 do osimskih sporazumov l. 1975, so poglavja, ki zahtevajo posebno pozornost. Z izgubo neposredne povezave z italijansko matico so bili prizadeti italijanski prebivalci mest, deloma pa tudi podeželje, gospodarsko vezano na Trst.

 

Avstro-ogrski Trst okrog 1900 (razglednica)

 

Vključitev mest in zaledja k Sloveniji oz. k Jugoslaviji je po letu 1954 temeljito spremenila  demografsko sliko tega področja, saj se je takrat pričelo množično priseljevanje iz notranjosti Slovenije in drugih jugoslovanskih republik. Spodbudilo je nesluten razvoj industrije z gradnjo tovarniških objektov Tomosa in Lame v Kopru, Mehanotehnike in Delamarisa v Izoli, z razvojem koprskega pretovornega pristanišča in izgradnjo železniške proge, postavitvijo turističnega gospodarstva. Ob obali so bili zgrajeni številni počitniški domovi in hotelske stavbe, Portorož je postal nosilec slovenskega poletnega turizma. Vzporedno s tem so nastajale obsežne stanovanjske soseske z bloki, stolpnicami in naselja enodružinskih hiš v Kopru, Izoli in Luciji. Bližnje zaledje obale je dobilo napredno in sodobno podobo, v kateri se še danes prepletajo nasadi oljk in vinogradov s primestnimi stanovanjskimi naselji. Hitremu razvoju je v veliki meri botrovala tudi bližina odprte meje z Italijo.

 

Forma viva na Seči, v ozadju turistični Portorož (foto Mitja Guštin)

 

V letu, ki ga na Slovenskem posebej posvečamo dvema velikanoma, arhitektu Jožetu Plečniku in violinistu ter skladatelju Giuseppe Tartiniju, smemo reči, da je vzporedno z gospodarstvom v Istri s polnimi pljuči zaživela tudi mreža t. i. javnega servisa – od zdravstva z novimi zdravstvenimi domovi, osrednjo bolnišnico in zdravstveno fakulteto nad Izolo, do profesionalne in ljubiteljske kulture, od šolstva,  vključno z vrtci in šolami ter visokošolskimi ustanovami, do izgradnje sodobne komunalne infrastrukture.

K razvoju visoke ravni kulture je pripomoglo zavedanje prebivalstva in sistemske rešitve države o pomenu delovanja muzejev, arhivov in galerij. K temu je prispevala že zgodovina sama, številni posamezniki, v veliki meri pa tudi italijanska skupnost s spominom na velikane preteklosti in pestrim kulturnim življenjem. Mreža osnovnega šolstva, raznovrstnih srednjih šol, deloma tudi z italijanskim učnim jezikom oziroma dvojezičnostjo, je skupaj z živahnim kulturnim utripom kmalu oblikovala enotno skupnost, ki se prepoznava kot Istrani.

Ustanovitev lastne univerze s številnimi strokami na fakultetah je temeljila na prvih visokošolskih zavodih in uspešnem vzponu raziskovalnih dejavnosti ter na znanstveni misli. S številnimi izdajami knjig in revij znanstvene založbe Annales je bilo znanje postavljeno na ogled in napoteno v mednarodno razpravo. Temu se je pridružila tudi italijanska skupnost z bogato izdajateljsko dejavnostjo domoznanskih vsebin. Tudi zato je danes v dobrem delu dvojezično slovensko-italijansko prebivalstvo Slovenske Istre sodobna skupnost, ki ji je prav zaradi življenja ob morju dana izjemna priložnost, da gradi mostove med sredozemskim, italijanskim svetom in južnoslovanskimi narodi. Ne samo z gospodarskimi tokovi, tudi z znanstvenimi raziskavami in kulturnimi oz. umetnostnimi dosežki se po dobrih sto letih se vračamo v povezave z deželami osrednje Evrope.

 

Motiv iz Krkavč, hiša iz fliša, erta iz apnenca (foto Suzi Pucer)

 

Knjiga Slovenska Istra II, zgodovina in družba, je kolektivno delo z vizijo enotnega cilja: zaokrožiti poznavanje območja pod Kraškim robom, od Črnega Kala do morja, od Lazareta do Sečovelj, od mest ob morju do oddaljenih zaselkov, kakršna sta Rakitovec in Abitanti v globoki notranjosti Istre. Čeprav sva si urednika prizadevala, da bi bili kraji, njihova zgodovina, dejavnosti prebivalstva, naravne vrednote, izstopajoče kulturne in zgodovinske znamenitosti in drugo kar najbolje prikazani, tega zaradi omejenega obsega in časa ni bilo mogoče doseči. Nekatera področja družbenega, gospodarskega, kulturnega in športnega življenja Slovenske Istre niso zajeta v meri, kakršni sva si jo zastavila, zato pa bodo vsekakor tema bodočih razprav oz. zaokroženih pregledov.

 

Sečoveljske soline z jesensko obarvanim osočnikom (foto: Matjaž Lužnik)

 

Ohranjanje tradicionalne krajine in stavbnega izročila je v obdobju naše generacije v nasprotju s sodobnim razvojem stavbarstva. Zato sva urednika želela s pomočjo nekaterih besedil in ilustracij v knjigi opozoriti tudi na posebnosti istrske pokrajine: na terasasto krajino s suhozidi, na strnjena naselja sredozemskega tipa na podeželju, na obsežna solinska polja ali Škocjanski zatok, kakor tudi na urbana okolja, katerih podoba se je še ohranila iz beneških in avstrijskih časov in je danes ogrožena zaradi napredka, blagostanja in novih oblik gospodarjenja. Obenem pa živimo tudi v času, v katerem se na družbenih omrežjih prepletajo pripovedi starih fotografij in razglednic ter spomini preteklosti. Skupaj s strokovnimi in  znanstvenimi objavami in vse večjim zanimanjem za prepoznavanje in ohranjanjem dediščine številni posamezniki danes zavestno gradijo lastno družinsko in skupno istrsko identiteto. In k temu cilju teži tudi izdaja obeh knjig Slovenska Istra.

 

Koper, motiv iz pristanišča (foto: Mitja Guštin)

Podobne teme:

• Slovenska Istra
• Lastno ime Slovenska Istra tudi v pravopisu
• Slovenska Istra II, Zgodovina in družba
• Projekt Uživajmo podeželje se nadaljuje
• Dediščina slovenske Istre na enem mestu