Otok Murter
Ribiči in kmetje z Betine in Murterja imajo večino svojih posesti v Modravah, kjer so eni največjih oljčnih nasadov na Hrvaškem in preko morja na Kornatih. Murterčani (hr. Murterini) so v srednjem veku odkupili posest in postali lastniki kar 170 kornatskih otokov in otočkov. Zato je bila gajeta, težaški čoln, ki je namenjen ribarjenju in prevozu dobrin, resnično čoln za preživetje v tamkajšnjih krajih.
S prihodom Paška Filipija in sinov s Korčule v letu 1745, se je začel razvoj čolna betinska gajeta, z njim pa se je na otoku Murter rodil osrednji center za izdelovanje tradicionalnih lesenih plovil, ki je ostal vse do današnjih dni. Betinska gajeta (1745) je vpisana na seznam hrvaškega ministrstva za kulturo kot nematerialna kulturna dediščina.
Gajeti in »betinskim kalafatom« v čast in priznanje je bil 14. avgusta 2015 odprt muzej tradicionalne lesogradnje betinskih bark (MBDB – Muzej betinske drvene brodogradnje).
Otok Murter so prvi poseljevali Iliri. Naselje Colentum omenja že Plinij starejši. Ohranjeni rimski ostanki, ki segajo v 11. stoletje pred našim štetjem, so potopljeni v zalivu Hramina ob vznožju griča Gradine. Uničil naj bi ga velik potres s požarom.
Hrvaško ime otoka je bilo Srimac, ko je kralj Bela določil meje šibeniške komune (1251). V listinah iz 13. stoletja je zapisano, da naj bi na otoku obstajali dve naselji: Veliko selo (današnji Murter) in Jezero. Betina in Tisno pa naj bi nastala v času turških vpadov, ko so na otok pred Turki pribežali ljudje s celine. Lokacijsko so naselja nastala na področjih, kjer so bili naravni izviri pitne vode. Od leta 1740 se otok imenuje Murter. Ime je dobil po antičnem kamnitem izdolbenem koritu za stiskanje oljk (mortarium) in sosednjem nekoliko proti jugu oddaljenem zalivu z imenom Murtar.
Legenda pravi, da so bili prebivalci Velikega sela – Murterčani – gusarji, ki so plenili beneške ladje in na silo odvzeli Kornate prebivalcem Salija ter jih izgnali iz tamkajšnjih krajev.
Kako pomembno in zahtevno za plovbo je bilo to področje, kaže kar osem svetilnikov v akvatoriju otoka Murter. Če niso videli svetilniške luči, so morali pomorščaki ustaviti svoje ladje čez noč, s tem pa so bili lahek gusarski plen. Od takrat tudi druga legenda, ki pravi, da je bližnji zidani svetilnik iz časa Avstro-Ogrske na otočku Prišnjak (1886) pomenil luč, ki je na začetku 20. stoletja končala gusarstvo na Jadranu.
Danes otok Murter naseljuje okoli 5100 prebivalcev, ki še vedno upravljajo s svojimi prekomorskimi posestvi in so pretežni lastniki Kornatov, kjer ribarijo, gojijo ovce in pridelujejo oljčno olje.
Otok pripada severozahodnemu delu šibeniškega otoškega arhipelaga. Od kopnega ga deli ozek Murterski kanal. Najvišji vrh otoka je 125 m visok Raduč. Celotna obala je razgibana s številnimi lepimi zalivi, ki so zelo primerna sidrišča. Otok živi v bogatem kulturnem duhu. Tradicionalna lesena gradnja bark in raznolika turistična ponudba ter kar tri otoške marine ga po šestdesetih letih v turizmu postavljajo v vrh hrvaškega otoškega turizma in velja za enega izmed biserov na Jadranu.
Nekoč je imel otok Murter več malih ladjedelnic kot pa celotna severna Dalmacija z Istro. Betina ostaja tudi danes glavni center za gradnjo lesenih bark. Betinska gajeta, ta lahek in okreten čoln z latinskim jadrom, pa ne le, da krasi osrednji mestni mandrač, ampak še danes pomeni družinski ponos in aktivno pluje po Murterskem morju.
Betina je zgrajena na rtu Artić. Povsod okoli naselja je morje precej plitvo, polno grebenov, zato je treba pluti precej daleč od obale. Sicer pa je mesto ohranilo vzdušje in utrip preteklosti.
Nad mestom se dviga baročni spomenik, cerkev sv. Frančiška Asiškega iz začetka 17. stoletja. Do nje se stekajo vse kamnite male betinske uličice, tipično sredozemske, tlakovane s kamnom z obale. Prvi zapisani dokumenti Betino omenjajo že leta 1423. Tri stoletja dolga tradicija gradnje lesenih plovil jim je prinesla in zadržala primat najboljših »kalafatov«, graditeljev bark iz lesa na Jadranu. Posebno pozornost Betinjani posvečajo ohranjanju starih običajev in opravil, med njih sodi tudi sušenje fig. Zase pravijo, da so najprej graditelji plovil, pa ribiči, oljarji in kmetje, ki jim zemlja bogato rodi v betinskem polju (Poje). Prvo oljarsko zadrugo je mestece dobilo že leta 1910.
Marina Betina in ladjedelnica, ki sta nastali iz velike ladjedelnice Filipija in družine Uroda, kjer danes domuje tudi lokalni jadralni klub Žal, pa je izvrstno izhodišče za jadranje do bližnjih šibeniških otokov in do devet milj oddaljenih Kornatov. Najkrajša morska pot na Kornate vodi preko Murterskega morja v kanal med otočkom Smokvica Vela in rtom Opat na koncu Kornata.
Znanja obrti, ki jo je Filipi prinesel s Korčule, so se skozi tristo let učile generacije Betinjanov in Murterčanov. S tem rokodelstvom so živele cele družine. Danes ob veliki betinski ladjedelnici in ducatu starih ljubiteljskih kalafatov obrt razvijajo v malih ladjedelnicah: Mali škver »Marin«, lastnika Ljubomirja Antona Fržopa; v Obrti za izgradnjo in popravilo čolnov »Čedomir Burtina«, ki ga danes vodi Niko Papeša in v Servisu in izgradnji plovil »Pile«, ki ga pooseblja Milan Jadrešić – Pile.
Še danes poznavalci klasičnih bark znajo na daleč oceniti, kateri rokodelec jo je izdelal in iz katerega škvera prihaja posamična barka. Betinski kalafati so ob najbolj pogosti gajeti izdelovali tudi druge vrste lesenih čolnov, vse do dolžine 30 m. Mednje zagotovo sodijo: kaić, batana (lađa), guc, leut, bracera in trabakul. Akademik Goran Filipij je v svoji knjigi Betinska brodogradnja med drugim objavil, da je bila leta 1926 v Betini ena velika ladjedelnica in devet manjših delavnic. Takrat so v letu dni zgradili sedem bark in pet čolnov, popravili 60 bark in 12 čolnov. Tako so bili osrednji ladjedelniški center na Jadranu. Betinske ladjedelniške površine so merile 11.200 m², vse ostale v severni Dalmaciji pa 10.350 m².
Z združitvijo več manjših delavnic je bila leta 1948 ustanovljena velika Betinska ladjedelnica, ki je vse do današnjih dni ohranila tradicijo betinske gradnje tradicionalnih lesenih plovil, svoje znanje pa skupaj s še petnajstimi mojstri kalafati uspešno prenašajo tudi drugod po primorju in po otokih severne Dalmacije.
Navdušuje tudi podatek, da je ob ustanovitvi zadruge »Latinsko idro«, ki je poskrbela za organizacijo klasičnih regat in za druženje lastnikov tradicionalnih bark, bilo na prvi regati na Murterju manj kot ducat lesenih bark (1998), danes pa se teh regat udeležuje v povprečju več kot 60 tradicionalnih plovil.
Občina Tisno je sredi avgusta 2015 ob pomoči še treh ministrstev in s črpanjem sredstev iz evropskih skladov uspešno končala in odprla muzej posvečen umetnosti gradnje lesene gajete, ki jo je Ministrstvo za kulturo RH vpisalo na seznam nematerialne kulturne dediščine. Muzej je našel svoj prostor v restavrirani petsto let stari kamniti hiši v središču Betine, pogodbo za preureditev v muzej pa je v imenu prodajalca podpisala gospa Marija Uroda.
Ob razstavljenem klasičnem orodju, ki so ga darovali otočani, muzej ponuja tudi 3D-prikaz gradnje plovil, pa 3D-igrico sestavljanja gajete, interaktivno vodenje in seveda celotno bazo podatkov o obrti in mojstrih »kalafatih«, vse je prikazano tudi s pomočjo filma. Prvi muzejski paviljon pa je zagotovo že mestna lučica v neposredni bližini muzeja, v kateri je privezanih okoli 30 tradicionalnih plovil. Strokovno sta celoten projekt vodila Đenko Šandrić in Vlatko Jadrešić.
Les je večen, zato tradicionalne barke nosijo s seboj svoje zgodbe in legende. Betina in otok Murter pa ohranjata svojo dušo in telo pod »latinskim idrom«.
