Pohodništvo & trail Vuelta Muxía - Finisterra

Camino Finisterra/Vuelta Finisterra−Muxía

13. maj, 202613. maj, 2026 emorje.com 0 Komentarjev

Romar, ki pride v Santiago de Compostela, se je prišel priklonit svetniku sv. Jakobu St., pred njim je še Vuelta do Finisterre, na konec nekoč znanega sveta. Iz Hospitala de Dumbria lahko ubere levo smer prek Corcubióna do Finisterre in se vrne nazaj v Santiago prek Liresa in Muxie. Lahko pa pri dvojnem kamnu krene desno in nadaljuje do Muxíe. Od tam skoraj točno na pol poti do Finisterre stoji Lires, in se vrne v Santiago v smeri proti urnemu kazalcu. Šele na rtu Finisterra sme na nahrbtnik izobesiti Jakobovo školjko, ki je znak, da se romar s konca sveta vrača domov. Tako govori legenda, teh je v teh krajih res veliko. Resnici na ljubo se veliko romarjev iz Santiaga pripelje z avtobusom do Finisterre, veliko jih gre tudi peš v smeri in proti smeri urnega kazalca. Dodatnih 114 km po prihodu v Santiago ni malo, saj pade motivacija, utrujenost pa tudi naredi svoje. Ravno tako tudi višinci na Camino Vuelti. Skoraj nihče pa se ne vrača peš v Santiago. Konec sveta je pač konec Camina, no, za mnoge pa tudi nov začetek, zato je prav, da se vrnemo k legendam.

Ena izmed številnih legend pripoveduje, da je apostol Jakob deloval v Španiji, vendar za to ni nobenega trdnega dokaza. Dejstvo je, da je grob tega apostola v Španiji, ki ga časti kot svojega zavetnika, v mestu, ki se po njem imenuje Santiago de Compostela. Njegove kosti so prenesli tja najbrž v 7. stoletju, ko so Jeruzalem zasedli muslimanski Arabci. Compostela je kmalu postala sloveča božja pot takoj za Sveto deželo in Rimom. Zaradi romarskega klobuka je sv. Jakob postal zavetnik klobučarjev. Poleg romarjev so ga kot svojega zavetnika razen klobučarjev častili še mornarji in voskarji. Kmetje se mu priporočajo za dobro letino in lepo vreme. Nekdaj je bil ta čas viška žetve, kajti »ob svetem Jakobu pšenica zori ali zgori«.

Druga legenda govori o prihodu Teodozija in Atanazija v kamnitem čolnu v Padrón, od koder sta se Jakobova učenca odpravila proti Finisterru prosit rimskega legata za pokop relikvij. Namesto naklonjenosti sta bila zaprta, rešili so ju angeli, morje je zalilo mesto San Martiño, najbolj svetle zvezde pa so obsijale kraj, kjer sta učenca pokopala apostola Jakoba.

Tretja legenda govori o videnju, ki ga je doživel Jakob St., ko je hodil po Iberskem polotoku in oznanjal vero. V trenutku šibkosti se mu je blizu Muxíe prikazala Marija – Mati Božja in ga nagovorila, naj nadaljuje s svojim delom. Jakob je nato še bolj goreče širil krščansko vero.

Camino je pot, ki se nikoli ne konča. Kajti vsak konec pomeni začetek nečesa novega. Zato tudi sam, kot pošten romar, ki je prehodil 1007 km dolgo pot od Sevilje na jugu Španije, prek Salamance in Ourenseja do Santiaga de Compostela, sem želel naprej po poti legend, na konec sveta, da si bom lahko ogledal še zadnji dan sonca.

Spet sem stopal, korak za korakom, ki je bil čvrst in odločen. Ostajam samozavesten in neizmerno motiviran. Želim doseči obalo smrti in spet zreti prek Atlantika v smeri Novega sveta. Pot me je peljala po cesti »per loca maritima« do nekdanjega rimskega naselja Nicraria Tamara, ob bregovih reke Río Tambra. Kamniti most Pouente Maceira je tako lep in skrivnosten, da človeka ne spusti zlahka naprej. Pod njegovim kamnitim lokom se rečne brzice počasi umirjajo, kot se umirja utrip mojega srca s pogledom na rečni tok. Voda me enostavno pomirja. Spravljen s seboj sem nadaljeval v deželo volkov, vider in carballoa – pritlikavega hrasta. Za ogled slapa Ézaro, edinega rečnega ustja v Evropi, ki pade neposredno v morje, tokrat ni bilo časa. Spremenljivo atlantsko podnebje je spet demonstriralo vso svojo muhavost, ko je izmenjaje deževalo in spustilo meglo nad zahodno galicijsko pokrajino. Stara modrost pravi, da za dežjem spet posije sonce, kar se je tudi zgodilo že v deželi hribovskih grebenov, posejanih s številnimi vetrnimi elisami. Morje je bilo v zraku, bližal sem se Finisterru. Neskončno dolgi peščeno-mivkasti plaži Praia de Langosteira ni bilo videti konca. Predrzno sem si razvezal pohodniške čevlje in bosonog brodil po morju. S podplati sem se nežno dotikal milijon lupin naplavljenih školjk in polžev. Iz zahoda je spet prihajala nova fronta, a nad menoj je žarelo sinje modro nebo. Očaran z melodijo valov sem iskal Jakobovo školjko. Skoraj sem že prehodil dva kilometra plaže, ko se mi je nasmehnila velika sreča. »Kadar zares iskreno želiš in verjameš, se zgodi,« kot se je meni. Tik pred koncem Lagosteire sem stopil nanjo. Nisem je zdrobil, saj se je ugreznila v mivko. Pokleknil sem pred njo in jo občudoval. »To bo moj malik s srebrne poti!« sem vzhičeno govoril samemu sebi. Še predno sem jo uspel pobrati in očistiti drobnega peska, naju je ošvrknil val, ki se je obrnil visoko na obali. Zmočen do kolen sem vedel, da gre za opozorilo, saj je prihajala še ena nevihta z oceana. S školjko v roki sem v zadnjem trenutku prišel do svetilnika na rtu Finisterre. Dež in orkanski veter sta bičala moj obraz. Zavetje sem našel v baru svetilnikarske hiše. Prvič mi je uspelo pritisniti tudi žig kilometra nič. Privoščil sem si požirek ruma, te najbolj znane pijače mornarjev. Izpil sem ga z zadoščenjem, konec koncev sem bil na koncu sveta. V istem trenutku je spet posijalo sonce, nad morskim horizontom se je razpel neprekinjen mavrični lok. »Najprej Jakobova školjka, potem mavrica!« streslo me je po telesu. Vedel sem, da je to znamenje, ki mi ga pošilja moja stara mati. Spet je bila z menoj.

Horreo je tradicionalna shramba za žito, značilna predvsem za severozahodno Španijo, zlasti za regije Galicija, Asturija in Kantabrija. Objavljeni posnetek je nastal v Olvieroji, na krožni poti Muxia – Finisterra.

Svetilnik na koncu kopnega (lat. finis terrae) so zgradili leta 1853. Četudi ne gre za najbolj zahodno točko celinske Evrope, ta z dodatnimi 16,7 km na zahod pripada portugalskemu rtu Cabo da Roca, je zgodovinsko izredno pomemben. Nenazadnje je v Španiji tudi Cabo Touriñan bolj zahodno od Finisterre, a veljajo verovanja in legende o Cabu Finisterra, kot Galjegi rečejo temu skalnemu polotoku zahodne obale Galicije. Na Monte Facho, vrhu gore 238 m nad morjem, so Artabri – starodavno galaeško keltsko pleme častili sonce in izvajali druge rituale starodavnih verovanj. V bližini rta Finisterre sta se bojevali angleška kraljevska mornarica s francosko, ko sta se leta 1747 vojskovali za avstrijsko nasledstvo in 1805 med napoleonskimi vojnami. Blizu rta se je 1870 potopila oklepna ladja HMS Captain in v svoje globine poslala petsto mornarjev. Nenazadnje je bila zemljepisna širina rta Finisterre pripoznana tudi v tako imenovanem Sugar Actu, ki je določal, da se blago iz južnih britanskih kolonij ni smelo odpremiti neposredno v severne dežele. Na tej geografski širini se je moralo preusmeriti najprej v Anglijo.

Obala smrti, kot rečemo Costi del Morte, je v resnici pokopala številne ladje in zaznamovala številne usode pomorskih družin. Dan hoda od Finisterre prek idilične očarljive vasice Lires, kjer gresta vsak svojo pot Camino dos Faros in Camino Finisterra, je Muxía. Spokojno ribiško naselje, ki ga je najbolj prizadela ladijska nesreča leta 2002. Takrat se je pred obalo Muxíe potopil tanker Prestige, razlitje nafte je povzročilo veliko okoljsko katastrofo. Nesreča ni počivala niti na božični večer, 25. decembra 2013, ko je med hudo nevihto udar strele skozi požar uničil del Marijinega svetišča device z ladje – Satuario da Virxe da Barca.

Marijino svetišče device z ladje – Satuario da Virxe da Barca

Muxía je bila končna točka krepkih tisoč kilometrov dolge poti, ki sem jo opravil peš. Sedel sem pred spomenik Muxía. Tega je v spomin in opomin na ladijsko nesrečo, z oskrunjenjem naravnega habitata, izdelal Alberto Banuelos. Zemlja je ena in edina, edini dom, ki ga ima človeštvo. Skozi tisočletja podedovan od naših prednikov za vse nas in za prihodnje rodove. Dodobra smo ga uspeli uničiti v komaj 60 letih.

Sedel sem vrh granitne skale in premišljeval, kakšen svet bo ta egoistična civilizacija pustila za seboj. Svoj prispevek, arhiviran in zapisan v knjigi, kot odtis in pomnik nekega časa, po najboljših močeh puščam tudi sam. Ko bom naslednjič spet zrl prek obale smrti in sedel visoko nad ribiško Muxío, bom premišljeval o novih priložnostih, ki jih v družino prinaša rojstvo otroka. Takrat se bom z novim Caminom prvič preizkusil kot dedek, zato bom srebrno pot od Sevilje do Santiaga de Compostela in naprej na konec sveta do rta Finisterre in do Muxíe poimenoval kar Camino Ex genere in generem.