Svetovišarska pot
Gorenjska veja Jakobove poti
11.–19. 8. 2023
Pohodniških dni: 5,5
Dve prekinitvi hoje zaradi katastrofalnih poplav
Merjeno z GPS Garmin Fenix 3 HR
DICTUM FACTUM (rečeno – storjeno)
STATISTIKA:
148,69 km
3.581 m vzpona
3.116 m spusta
Skupaj višincev: 6.697 m
Avtor besedila & fotografij: Mitja Zupančič
Modri pravijo, da je slab načrt tisti, ki se ga ne da spremeniti. Premišljeno planirana pot na Gorenjsko, pod alpske vršace, je bila dolgo načrtovana. Izbrani poletni čas pa zavestna odločitev, da bo vreme zdržalo in bo hoja čim bolj prijetna. A mati narava je spet prekrižala načrte, ko je nad deželo poslala katastrofalno vodno ujmo in povzročila najhujše poplave v samostojni Sloveniji. Zaradi njih se je tudi predvideni prvi dan Camina po gorenjski veji slovenske Jakobove poti moral prestaviti. Potrebne so bile roke na drugem koncu, a ko je najhujši vikend minil, je bila želja prevelika, da bi jo bilo mogoče potlačiti. Mentalna in duhovna priprava sta šli tako daleč, da je bilo treba stopiti na predvideno pot in obiskati kraje in ljudi, ki jih je v tem delu domovine tudi močno prizadelo: Medvode, Soro, Škofjo Loko, nenazadnje tudi dolino Radovne, ki ji ni prizanesel vetrolom.
Pri načrtovanju hoje sem se opiral na priročni knjižni vodič Bom grmovje posekal, travice požel, ki sta ga leta 2015 v samozaložbi založila zakonca Marjeta in Metodij Rigler. Ob pregledu in vrednotenju predlaganih petih pohodniških dni me je zaskrbelo, saj so bile te zelo dolge, umanjkali pa so tudi višinski metri.
Po prehojeni poti se je izkazalo, da je bila zla slutnja kar upravičena. Edina mogoča razlaga glede izredno dolgih etap je pomanjkanje prenočitvenih kapacitet, ki so cenovno prilagojene romarjem in pohodnikom. Glavni podatek pri hoji so vzponi in spusti, ki so tudi umanjkali, saj ob izidu knjige verjetno še ni bilo pametnih športnih ur, ki bi preko GPS-a lahko sledile in sproti ponujale vso potrebno statistiko. Zato sem jih sam skrbno meril in zapisal v pohodniško evidenco, da bi bili v pomoč in premislek vsem novim pohodnikom.
Glede na skupaj izmerjenih in premaganih 6697 višinskih metrov smem z gotovostjo trditi, da sodi gorenjska veja Jakobove poti med težje. Težko jo uvrščam med klasične Camino poti, bolj sodi v t. i. trail kategorijo. Če bi bila daljša, bi se lahko ob bok postavila španski severni poti – Camino del Norte.
DAN 1: Ljubljana–Šentvid–Stanežiče
13,81 km, vzponov 219 m, spustov 192 m
Romanje se začne ob Ljubljanici, na Starem trgu, pri cerkvi sv. Jakoba, ki velja za najstarejšo izmed ljubljanskih cerkva, zgrajeno verjetno že v XII. stoletju. Zgledno postavljeni smerokazi usmerjajo proti Trstu (nadaljevanje Camino Slovenija iz smeri Šentjakobove poti od Slovenske vasi, preko Ljubljane, do Trsta, druga rumena puščica pa vodi v smeri centra Ljubljane na gorenjsko vejo. Po mestu se oznake, kot običajno, izgubijo, a pot je jasna, v smeri Rožnika, na Cankarjev vrh, k Marijini cerkvi in pesnikovi Beli krizantemi.
Gostišče vrh hriba, ki velja za eno najbolj priljubljenih izletniških točk Ljubljančanov, je žal zaprto, ker nima najemnika. Žig je mogoče dobiti v priložnostnem baru, če nisi prezgodaj na Rožniku. Potem spet umanjkajo oznake. Pot proti Mostecu gre igrivo navzdol, tam pa že zadiši po najboljših, sveže cvrtih flancatih. Ozaljšan s sladko slovensko dobroto človeku kar poletijo noge proti Koseškemu bajerju, ko spet brez oznak prečiš Večno pot, da bi prišel do bajerja. Mesto se pač širi in ima svoje zakonitosti, v njih pa je vedno manj prostora za preprostega romarja. Na vrsto pride tudi del poti ob žici okupirane Ljubljane. Izhod iz mesta je dobro markiran, postreže pa s prvo dilemo: Ali naj človek iz Pržana nadaljuje naravnost v Polhograjsko hribovje s smeri sv. Jakoba na Petelincu, ali pa naj gre raje proti Šentvidu in naprej do Stanežič. Četudi se odločiš za prvo in zaviješ v gozd, se ti lahko zgodi, da po pol ure hoje prideš nazaj tja, kjer si stopil v zavetje dreves, morda je razlika le dobrih 50 metrov. Zato sem jo ubral do Šentvida, za seboj pustil Gunclje in Dvor in prišel do čudovite cerkvice sredi polja. Sv. Jakob v Stanežičah, kjer so se predniki priporočali svetniku za dobro letino, je bil dosežen cilj prvega dne, v resnici ogrevalnega dopoldneva, ki se je že drugi dan izkazal za pametno odločitev pred dvema zelo zahtevnima etapama.
DAN 2: Stanežiče–Golo Brdo–Škofja Loka
23,30 km, vzponov 633 m, spustov 634 m
Nadaljevanje poti je predvideno mimo gasilnega doma v Stanežičah navzgor v medenski hrib, nato pa spust mino kmečkega turizma Bormes v dolino Mavelščice proti razpotegnjeni vasi Golo Brdo. Vas lahko dosežemo tudi z druge strani, če uberemo pot preko Medna, kar je lahko tudi izbira za prenočevanje. Vse table usmerjajo prišleke proti Slavkovemu domu, enako tudi Jakobove rumene puščice. V času mojega pohoda je bil dom zaprt zaradi letnega dopusta. Zaradi pomanjkanja kadra žal tudi skozi leto ni več mogoče dobiti hrane, v ponudbi ostaja le pijača. Ta je potrebna za dober korak strmo navzgor po gozdnem grebenu, do osamljene cerkvice sv. Jakoba na Petelincu. Vzpona še ni konec, nadaljuje se preko učne gozdne poti do Katarine nad Ljubljano, od tam pa še naprej pod nebo, na nadmorsko višino 806 m, do sv. Jakoba.
Podružnični cerkvi sv. Jakoba na Brezovici je v resnici patron sv. Jakob mlajši – Alfejev sin. Zapis o vizitaciji iz leta 1631 in 1668 pa pove, da je oltar posvečen sv. Jakobu. Po ljubljanskem potresu 1895 je bila cerkev obnovljena leta 1898.
Vzponu sledi spust do vasi Tehovec, kjer stoji cerkev sv. Florjana. Markirana pot romarja in pohodnika usmeri navzdol skozi gozd. Spust je dolg, po vodni ujmi je bilo na poti precej podrtega drevja. Splošno klavrni vtis so izboljšale lisičke in jurčki v gozdu, ki jih je bilo res veliko. A med hojo človek nima časa za nabiranje gob, zato so ostale za druge nabiralce. Bilo je potrebno preveč vložene energije za premagovanje hudourniške struge in preskakovanje podrtih dreves, da bi po strmem spustu človek končno dosegel mostiček čez Ločnico. Pohodniška pravljica se je tod tudi končala. Poti ni bilo več mogoče nadaljevati pod hrib Osolnik in proti kmetiji Močeradnik, preko Mrtancove planine, in po grebenu Kurnika navzdol do ceste proti Puštalskemu gradu. Gozd je bil zaradi polomljenih dreves enostavno neprehoden in prenevaren za hojo. Po premisleku sem nadaljeval pot do vasi Sora, mimo karmeličanskega samostana, po cesti ob gozdu vse do Škofje Loke.
Srednjeveško mesto, kjer je nastal tudi Škofjeloški pasijon, se je ravno izvilo iz najhujšega, pa so ga že spet dosegali dežni oblaki. Hudičevo brv je odneslo, most pri Lipicah je bil zaprt in poškodovan, zaprta je bila tudi cerkev sv. Jakoba, ki jo obnavljajo. Kako naprej? Hiša kruha pri Uršulinskem zavodu v Sv. Duhu bi lahko bila končna izbira, a sem se s tesnobo v srcu z avtobusom za 2,90 EUR raje odpeljal domov, in se drug dan zjutraj na enak način vrnil tja, kjer sem prejšnji dan končal etapo.
DAN 3: Škofja Loka–Crngrob–Podbrezje–Brezje
30,21 km, vzponov 868 m, spustov 963 m
Tretji dan je bil najtežji na tokratnem romanju. Pot preko Crngroba je bila lepa in prijetna, četudi so me spremljale krajše nevihte. Nato pa se je nebo odprlo, pa pot tudi, spet navzgor in navzdol in navzgor, do Čepulj. Nato pa pod Sv. Joštom nad Kranjem smelo navzdol, preko »Romaninih koreninc« do Zgornje Besnice.
Tamkaj je ajda zorela in za trenutek preusmerila misli na težavno etapo, ki je na koncu dneva ponudila kar 868 m vzponov in 963 spustov. Bolele so noge, a v duši se je naselil mir, ki je dosegel svoje vrelišče v Podbrezju. Romarska cerkev Žalostne Matere Božje na Taboru me je sprejela pod svoj plašč spokojnosti. Na prst daleč se mi je zdela cerkev sv. Jakoba v središču vasi, ki je bila predvidena končna točka tretjega dne. Ker je bil dom duhovnih vaj misijonarja Franca Pirca žal zaprt, sem jo mahnil nazaj preko polja, do Marijinega svetišča na Brezjah in se vrnil nazaj domov.
DAN 4: Brezje–Radovljica–Bled–Zg. Gorje
22,26 km, vzponov 510 m, spustov 642 m
Medkrajevni avtobusni prevozi iz točke A do B so čudežni, če le uspeš doumeti vozni red. Že tako cenovno dostopni so za konec tedna s 50 % popustom še ugodnejši. Tako sem se tudi sam vrnil na Črnivec z avtobusom, od Ljubljane-Šentvida do Črnivca pa je stala 1,30 EUR! Peš sem se vrnil pred romarski urad na Brezjah, da bi nadaljeval točno na točki, kjer sem pred dnevi končal ter zaradi drugih obveznosti bil prisiljen za štiri dni prekiniti romanje. Mošnje so bile hitro za menoj, pogled na Karavanke mi je zbudil željo po poslušanju Avsenikove glasbe. Izbrana melodija z vzpodbudo je bila Lepe ste ve, Karavanke. Na krilih glasbe sem kmalu dosegel Radovljico. Vstop skozi obokani vhod je doživetje, enako kot prisostvovati maši v kapeli Edith Stein, v nekdanjem nemškem vojaškem bunkerju. Bil je to ravno čas spomina na Edith, sam pa sem se pravi trenutek znašel na pravem mestu.
Pred slovesom iz Radovljice sem se pozdravil še s fresko Višavske Marije in nadaljeval pot v smeri Bleda. Spet ni šlo vse gladko. V Bodeščah sem zgrešil pot in dvakrat obkrožil vas. Zadoščenje je prišlo, ko mi je družina Soklič izročila ključ, da sem si lahko ogledal cerkev sv. Lenarta, na kateri sta freski z dvema prizoroma iz Jakobove legende, ki prikazujeta priliko s po krivici obešenim sinom romarske družine in čudež ob obisku njegovih staršev pri sodniku v času njegovega obeda. Na zunanji steni cerkve ju je leta 1524 naslikal slikar, znan pod imenom Mojster Jakobove legende. Žal sta obe v tako slabem stanju, da sta komaj še razpoznavni.
Pot se nato zelo kultivira, posodobi, če želite, saj preko Sela pri Bledu – vasi čebel in čebelnjakov – kmalu vstopimo v deželo apartmajev in bogatih turističnih priložnosti, preko vasi Mlino na Bled. Korak gre okoli jezera, pod grad, do zgledno urejene cerkve sv. Martina in starega župnišča, kjer je mogoče tudi prespati. A romarja preženejo visoke cene in prekomerni turistični vrvež na vrhuncu sezone, zato romar raje nadaljuje pot ob severni obali Blejskega jezera do Male Zake. Enako sem storil tudi sam ter nadaljeval v hrib, mimo železniške postaje na Bledu, pod obronki gozda, do Zg. Gorij. Prav do tja, kjer sva nekoč z materjo, v času pokljuških pohajkovanj, zmeraj kupovala sveže hlebce kruha, ki so romali z družino na zimske počitnice v pokljuške gozdove.
DAN 5: Zg. Gorje–Mojstrana–Kranjska Gora
32,29 km, vzponov 437 m, spustov 277 m
Etapa petega dne skozi dolino Radovne bi morala biti po vseh vedenjih in pričakovanjih najlepša. Dolina, ki jo pooseblja alpska reka Radovna, je bila tokrat zaprta za prehod. Vetrolom je podrl številna drevesa, Krma in Kot sta bili »razirani«, enako osrednji del poti pri Psnakovi venecijanski žagi. Prizadevni gozdarji so v tednu dni po ujmi že uspeli očistiti cesto. Imel sem srečo, da so me med kosilom spustili skozi dolino. In ker Jakobova pot v tem delu sledi lokalni cesti, sem smel nadaljevati mimo Gogalove lipe in Psnakove domačije vse do Mojstrane. Brez večjih problemov sem dan sklenil v popoldanskem času v Kranjski Gori, kar je bilo idealno izhodišče za finalni dan.
DAN 6: Kranjska Gora–Trbiž–Žabnice–Sv. Višarje
26,82 km, vzponov 913 m, spustov 408 m
Zadnjo etapo ne zmorem dojeti celostno, ampak v dveh delih. Prvi del predstavlja lahka kolesarska pot od Kranjske Gore preko Rateč do Trbiža. Na italijanski strani gre en del po nekdanji železnici, danes preurejeni in asfaltirani kolesarski poti. Lahkotno, za oko zanimivo, morda na trenutek celo malček dolgočasno. Enostavno preveč ravninskih kilometrov. Potem pa pride razsvetljenje v vasi Žabnice (it. Camporosso).
Sledi vzpon in trenutek resnice ob sklepu romanja na Sv. Višarje po stari romarski poti. Brutalen vzpon, ki nikoli ne pojenja, popelje človeka iz 754 metrov nad morjem na 1792 nadmorske višine. Predviden čas hoje do vrha je 2,5 ure. Jaz sem za vzpon potreboval 1,43 ure, ob globokem premišljevanju sem vseskozi kontroliral srčni utrip. Srce je udarjalo v povprečju s 156 udarci/min. Ustavil sem se le ob kapelicah križevega pota, ki jih je naslikal Tone Kralj. Celoten niz kapelic je na vrhu, ob cerkvi. Šele sedaj vem, da jih je ob romarski poti Kralj uspel naslikati le sedem, ker se je takrat začela druga svetovna vojna …
»Pravi tempo romanja na Višarje je takrat, ko se zmoreš na vzponu pogovarjati med seboj,« pravi Jure Prešeren. Tega vročega avgustovskega dne sem bil edini romar, ki je pešačil po stari romarski poti na vrh, do cerkve Višarske Matere Božje. Bil sem sam s seboj, in občestvom, kar edino šteje. Tokratno romanje sicer ni bilo z morjem v zenici očesa, mi je pa prav na vrhu, na Sv. Višarjah ponudilo nov navdih, za Camino Celeste (Nebeško pot). Italijanska romarska pot Aquileia–Monte Lussari se začne na otočku Barbana v beneški laguni, ki je znano romarsko središče, kamor so nekoč romale tudi slovenske ribiške družine iz Sv. Križa pri Trstu in Nabrežine. Skozi deset etap preko Ogleja doseže tudi nekoč slovensko dolino Rezije in pot sklene po 210 km na Sv. Višarjah. Nova izbira, morda nov cilj in nov načrt, ki je dober takrat, ko ga je mogoče spremeniti …
