Vasilij Žbogar – SLO kapetan SSL47

13. november, 202113. november, 2021 emorje.com 0 Komentarjev

Vasilij Žbogar je najuspešnejši slovenski jadralec, prejemnik tudi treh olimpijskih medalj: 2004 Atene – bron laser, 2008 Peking – srebrna laser in Rio de Janeiro, 2016 – srebrna finn. Osvojil je praktično vse, v zares bogati zbirki mu manjka le še zlata olimpijska medalja. Sanje, da bi jo nekoč še osvojil, kljub zrelim letom ostajajo realne in močno žive. Trenutno je kapetan slovenske jadralske ekipe KRPANI1860.

Mitja Zupančič

Fotografija: JZS, Uroš Kekuš Kleva, osebni arhiv Vasilija Žbogarja

eM: Ste kapetan jadralske ekipe KRPANI1860? Ali funkcija ne spominja nekoliko na nogomet, ki je sicer tudi eden izmed vaših prostočasnih športov?

Sem kapetan ekipe, izbran sem bil s strani SSL Gold Cup-a, kot vsi ostali kapetani. Trenutno nas je 56, številke pa se bodo v naslednji ediciji povzpele tudi do 100. Zaenkrat je na prvem SSL Gold Cup-u, ki bo drugo leto maja, 56 držav in jaz sem kapetan slovenske ekipe. Spominja na nogomet, ker je v resnici SSL Gold Cup-u glavna iztočnica nogomet, zato je tudi naziv tega prvenstva FIFA World Cup in Sailing. Vse iztočnice, kvalifikacije in primere, še kako smo jadralci oblečeni in sploh celoten koncept je povzet po nogometu.

eM: Kakšen je torej projekt SSL47?

Projekt SSL47 je zasnovan na ideji, da vsi tekmovalci, vse države jadrajo na enakih jadrnicah. Gre za edini projekt, kjer tehnologija in jadrnice ne naredijo razlike, ampak jo naredijo posadke. Zato bo tukaj tudi kronana najboljša jadralna država.

eM: Kaj v resnici prinaša Gold Cup?

Kaj vse bo še prineslo, bomo videli. Mislim, da smo po prvih treningih vsi zelo presenečeni, tudi z organizacijo, saj je dejansko vse na zelo visokem nivoju. Kar se tiče samih treningov in testne regate, ki smo se jih udeležili, je bilo tako iz tekmovalnega kot iz organizacijskega pogleda vse na zelo visoki ravni. Prepričan sem, da bo vse skupaj še boljše tudi v prihodnje.

eM: Kakšen je tekmovalni sistem?

Tekmovalni sistem so kvalifikacije, preslikava kvalifikacij za svetovno prvenstvo v nogometu. Ekipa gre skozi kvalifikacije, potem sledi finale, kjer bo samo ena regata. Vse je zelo poenostavljeno, saj je na koncu le ena regata brez črtanja najslabših rezultatov, kot smo ponavadi vajeni. Torej: tisti, ki bo prvi, bo prvi, enako drugi, tretji in tako naprej. Sistem je malo krut, ampak ga je treba sprejeti; je drugačen, vendar bolj razumljiv širši javnosti.

eM: Kdo izbira posadko?

Glede posadke je tako: sestavljena je iz devetih jadralcev in dveh rezerv. Pet jadralcev je izbranih direktno iz SSL »rang liste«. SSL je naredil posebno lestvico, kar je mogoče do sedaj manjkalo v jadranju. Sedanja rang lista je preko World Sailinga narejena načeloma za vsak razred posebej, ta lista pa združuje vse razrede, olimpijski razredi dobijo več pik. Narejena je kot pri tenisu. Najboljši jadralec in najboljša jadralka imata pač največ točk. V tej rang listi smo seveda tudi Slovenci, iz različnih razredov, kot so RC44, olimpijski razredi, razni neolimpijski … Znotraj njih prejmejo vabilo tisti, ki so najvišje rangirani. Direktno povabilo SSL-a za Slovenijo v točno načrtovanih časovnih razmikih dobijo najvišje uvrščeni na lestvici SSL-a, pet članov posadke pa izbere kapetan, v tem primeru jaz, in niso odvisni od rang lestvice.

eM: Ko prebiramo imena, se nam zdi, da ste v ekipo uspeli pridobiti jadralce, ki jih v preteklosti nikakor ni bilo mogoče spraviti skupaj. Kako vam je uspelo?

V ekipo sem dejansko uspel pridobiti vrhunske slovenske jadralce. Veseli me, da imamo v ekipi kar štiri, ki prihajajo iz klase RC44 in imajo na teh jadrnicah ogromno izkušenj, zato mislim, da imamo na tem mestu veliko prednost, ki jo moramo izkoristiti. Kako mi je to uspelo? Čisto enostavno, ker mislim, da vsi iskreno radi jadramo in vsi radi tekmujemo. Če je neka stvar resna in zanimiva in v njej vidimo skupen cilj, potem ni velikih dilem za pristop k projektu. Žal vsi ne bodo mogli biti na barki, bodo pa lahko v rezervi. Gre za skupno motivacijo, saj je kredibilnost projekta tista, ki privabi jadralce, ne pa moja želja. Pozitivno sem presenečen nad vsemi, nad profesionalnim pristopom vseh članov posadke, ki so bili na testni regati. Moram reči, da so izjemni profesionalci, novejši – mlajši jadralci pa so se zares trudili, da bi si zagotovili svoje mesto v ekipi in pridobili izkušnje na jadrnici.

eM: Ali gre v primeru SSL za izrazito športno motivacijo in prestiž ter osebno potrditev?

Mislim, da gre za osebno delo, za promocijo športa in dokaz, da sodimo med najboljše jadralske države na svetu. Čeprav imamo zelo malo morja, zelo omejene finančne zmožnosti, zmeraj dokazujemo, da sodimo v sam vrh. Na zadnjih šestih olimpijskih igrah smo bili zmeraj v boju za medalje, kljub zelo majhnemu številu jadralcev. V SSL-u dejansko imamo možnost, saj smo finančno vsi na istem glede SSL Gold Cup-a, zato z našimi izkušnjami in znanjem lahko dokažemo, kam sodimo. V tem projektu so omejeni dnevi za trening, omejeni so dnevi regat in nobena ekipa ne bo imela prednosti. Mogoče je nekaj prednosti celo na naši strani, saj imamo to srečo, da imamo en RC44 tudi v domačih vodah in lahko kakšen dan več sami treniramo in smo lahko morda celo bolje pripravljeni kot ostali. Rekel bi, končno, saj smo do sedaj cepetali za ostalimi državami, sedaj pa vidimo priložnost, da se res dokažemo in pokažemo, kaj znamo. Pri nas jadranje ni le jadralni šport oziroma niso le medalje. Slovenci smo izrazito pomorski narod. Če samo pogledamo jadrnice Elan, Seascape, pa Andreja Justina, ki je narisal te jadrnice. Po novem imamo še boje, ki so bile razvite v slovenskem podjetju. Govorim o pametnih bojah, ki ne potrebujejo sidranja. Imamo napihljive čolne VSR, ki so poznani po celem svetu. Slovenija je sicer majhna, v pomorskem smislu pa zelo velika. Tukaj sam vidim platformo, s katero lahko pokažemo svoje sposobnosti. Na koncu pa prav preko športa in uspehov naši proizvodi lahko dobijo še dodatno dodano vrednost in spoštovanje.

eM: Na kakšni jadrnici jadrate?

V bistvu jadramo na RC44, ki so malenkostno predelani, malo podaljšani, tako da so v resnici 47-čeveljski in se imenujejo SSL47, konfiguracija same jadrnice pa je RC44. Ne pričakujemo nobenih večjih sprememb glede jadrnice, organizatorji pa so jih malo »oskubili«, zato, da so lažje in bolj enostavne za nastavitev.

eM: Kaj prinašajo v ekipo stari znanci z regat profesionalnega razreda RC44?

Ti so ključni: Tomaž Čopi, Mitja Margon, Jani Klemenčič, Igor Lah. Oni so gonilna sila ekipe, saj imajo dolgoletne izkušnje, kar se je pokazalo tudi na testni regati. Kajti, ko smo bili zadnja dva dneva v polni postavi, smo pokazali, kaj zmoremo. Zagotovo pa se moramo še uskladiti, predvsem jadralci, ki nimamo izkušenj iz tega razreda. Zato upam, da bomo to zimo uspeli narediti še nekaj skupnih treningov, zato da jadralci, ki do sedaj nismo tekmovali v tem razredu, pridobimo potrebne vrline, vedenja in znanja, da bo ekipa delovala čim bolj homogeno.

eM: Izkušnje so zagotovo ključne pri tem pokalu, te pa imajo večinsko naši starejši olimpijci in jadralci. Kako vas uspejo »ubogati«?

Mislim, da me ni treba ubogati, saj sodelujemo zelo dobro. Kljub temu da sem kapetan ekipe, ne ukazujem niti nisem v poziciji, saj jadrnice ne poznam dobro, se pa prepustim izkušenim rokam in izkušnjam Tomaža, Mitje in Igorja ter z njimi skupaj gradimo to zgodbo. Skupaj se učimo, moram pa izkazati veliko spoštovanje tem starejšim jadralcem, da imajo voljo in željo prenesti svoje znanje na mlajše, zato je vzdušje v ekipi res izjemno. Ne gre za uboganje, ključno je sodelovanje, da imamo pogovore, posvetovanja in analize, da se uspemo pogovoriti o napakah in možnostih za izboljšave. Torej, ključno je sodelovanje, ki zaenkrat zelo dobro poteka.

eM: Kako ste si razdelili funkcije in naloge?

Ekipa je sestavljena. Imamo tudi direktorja ekipe Julijana Višnjevca, z nami sodeluje tudi Eldina Domazet, ki skrbi za PR in logistiko, na jadrnici pa smo: 1 Gašper Strahovnik, 2 Tina Mrak, 3 Vid Jeranko, 4 Jani Klemenčič, 5 Mitja Beltram, 6 Mitja Margon, 7 Tomaž Čopi, 8 Igor Lah, 9 – kot taktik pa sem jaz.

eM: Kaj pomeni ime ekipe – Krpani1860?

Kar dolgo smo premišljevali o imenu ekipe. Na koncu smo izbrali Krpani, ki je preprosto in pove vse. Bil je neustrašen, močan in premagal je vse brdavse. Letnica pa je dodana zaradi našega generalnega sponzorja, saj smo ugotovili, da letnica nastanka Steklarne Hrastnik sovpada z letnico nastanka povesti o Krpanu. Ta podpora nam je ključna, da bomo lahko nastopali v tem pokalu in da bomo tudi dobro pripravljeni.

eM: Letos ste v Švici na Neuchatelskem jezeru že opravili dva testna treninga. Prvi je bil čisto spoznavne narave, drugi pa že resna preizkušnja, na kateri ste prvič nastopili tudi v kompletni postavi. Kako ocenjujete oba dogodka?

Gre za pridobivanje izkušenj in občutka, kaj nas bo v resnici čakalo prihodnje leto, ko se začne uradni pokal. Izkušnje iz prizorišča in logistike, pa tudi razmer na vodi (vetrov) z regatnega polja. Predvsem ocenjujem za zelo uspešno, da smo bili zadnja dneva v popolni postavi ter dokazali sebi, kaj in koliko smo sposobni. Če se še malo uskladimo, potem lahko zagotovo ciljamo zelo visoko.

eM: Zdi se, da odlično jadrate, da pa je še veliko prostora za izboljšave, predvsem pa za odpravo napak?

Ključno je, da smo se spoznali s pogoji. Nekatere posadke imajo več treninga, kajti v letu 2020 so zaradi kovida naši treningi odpadli, nekatere države pa so omogočale izvedbo treningov, kar se je malo poznalo pri uigranosti ekip. Zato obstaja želja, da to zimo uspemo nadoknaditi te dneve. Mislim, da imamo še dosti manevrskega prostora za izboljšave, predvsem jadralci, ki nimamo veliko izkušenj na tej jadrnici. Jadrnica je zelo zahtevna, ključna pa je komunikacija in sinergija ekipe, ter da je vse usklajeno. Na tem bomo tudi delali.

eM: Na kaj ste pomislili, ko ste se prvi testni dan na jezeru zapletli v ribiško mrežo?

Pomislil sem, če že, naj se zgodi raje sedaj kot prihodnje leto. To je bila prva misel. Sicer pa se stvari zgodijo, iz te izkušnje pa so pridobili vedenje, da jadrnica ne omogoča niti trenutka sprostitve. Ko stopiš na njo, moraš do povratka v marino stalno spremljati dogajanje, dokler je ne pripelješ nazaj na privez. To je bila res močna lekcija, zato, da smo vseskozi pripravljeni in čuječi, od trenutka prihoda do sestopa z jadrnice.

eM: Ali vam je odleglo, ko ste se v zadnjem poskusu uspeli uvrstiti v veliki finale?

Absolutno, ja! Želeli smo si v finale, kajti, sicer bi lahko razumeli neuvrstitev kot neuspeh. V resnici je bilo zelo dobro za moralo ekipe. Zadnja kvalifikacijska regata je bila izpeljana odlično. Vesel sem bil, da smo kljub pritisku naredili dober rezultat. Ta regata je pokazala na naše sposobnosti in koncentracijo v ključnem trenutku.

eM: Kaj vam pomeni osvojeno drugo mesto na testnem »eventu« in s kakšnimi pričakovanji vstopate v leto 2022, ko bo maja na istem prizorišču velika regata?

Mislim, da smo zadovoljni. S takšno ekipo smo si želeli zmagati, to je jasno in pričakovano. Čaka pa nas še nekaj dela. Ko bomo še izboljšali manevre in uigrali ekipo, lahko pričakujemo tudi višje uvrstitve.

eM: Ali boste še kaj spreminjali ekipo ali ostajate pri obstoječi?

Tekmovanje je zelo dolgo, kar mesec in pol. Organizator zato zahteva dve polni postavi, se pravi 18 jadralcev, zato bo pri nas imel čisto vsak možnost, da bo v nekem trenutku na jadrnici in tekmoval. Za vsako vlogo na jadrnici potrebujemo rezervo, saj nikoli ne veš, kaj se komu lahko zgodi. Bolezen, poškodba, zato zares potrebujemo kar velik nabor jadralcev, ekipa pa se bo spreminjala po potrebi. Nobena vloga ni zagotovljena vnaprej. Jasno je, da imajo vodilno vlogo jadralci z največ izkušnjami, vendar pa bomo delali tudi na B-ekipi, saj enostavno potrebujemo dve ekipi, da bomo pripravljeni na potrebne menjave, ki bodo zaradi dolžine tekmovanja zagotovo potrebne.

eM: Jadranje na velikih jadrnicah je precej drugačno od laserja in finna, v katerih razredih ste blesteli. Včasih smo vas opazovali na maxiju Esimit Europa 2. Kakšni so bili občutki, kako se znajdete na velikih jadrnicah?

Kar nekaj izkušenj imam z velikih jadrnic oziroma z jadrnice Esimit Europa 2, v tem projektu sem jadral skoraj desetletje. Od Johana Shummana in nekaterih drugih skiperjev z maksija sem se kar dosti naučil. Zmeraj sem bil v vlogi taktika, tako tudi sedaj na SSL47, vendar pa sta jadrnici različni in jo je potrebno na novo spoznati, kar žal ne gre preko noči. Zagotovo pa sem navajen delovati v kolektivu in me veseli, da smo res stopili skupaj in uspeli jadrati in narediti korake naprej v smislu združevanja najboljših slovenskih jadralcev. Zagotovo nas čakajo številni izzivi, potrebno bo še veliko dela, vendar gremo v pravo smer. Veseli me, da smo danes skupaj, kjer smo.

eM: Ali je res, da še vedno sanjate o olimpijadi in olimpijskem zlatu?

V nekem trenutku da, še posebej, ko je World Sailing predlagal »Kiel Board« za dva. Mislim, da bi bila to zanimiva kombinacija olimpijskega jadranja, drugačna, ki me je privlačila, vendar kasneje ni bila potrjena. Zaenkrat ostajam brez sanj o olimpijskih nastopih, zanimivo pa je, da se je sedaj pojavila ideja, da bi bil prav SSL Gold Cup del olimpijade v Los Angelesu. Tako da čisto izključiti, da ne bom šel več na OI, je mogoče prezgodaj. Prepričan sem, da bi takšna oblika tekmovanja sodila na olimpijado, kar pa je ob pravilnem pristopu tudi čisto realna možnost. OI v Los Angelesu bodo leta 2028, zato pustimo vrata še nekoliko odprta.

eM: Olimpijski Pariz ponuja nove razrede in opušča nekatere stare. Vas morda mika olimpijski dvosed 470 v mešani posadki? Ta bi bil realen, mar ne?

Ne, ne, žal sem pretežak. Idealna teža za ta razred je 130 kg, sam jih imam 90, edino če bi dobil peresno sotekmovalko. Po pravici povedano, olimpijske igre so zelo zahteven dogodek, saj je potrebno celotno življenje podrediti enemu samemu cilju. V času priprav in v olimpijskem obdobju si zelo izoliran. Jaz sem več kot dvajset let živel v nekem svojem balonu, zato me trenutno olimpijske igre niti malo ne mikajo. Tako da bom z veseljem, tako kot Tokio, spremljal tudi francoski Marseille. Tam bom v vlogi trenerja, tako da bom zelo vpet v ta olimpijski ciklus (cirkus). Poskusil bom, da se moji Irci uvrstijo na IO Pariz 2024.

eM: Kaj pa še ena nova olimpijska disciplina – oceansko jadranje mešanih dvojic, o čemer ne le razmišlja, ampak že trenira nekdanji hrvaški smučarski as Ivica Kostelić?

Tudi to klaso je predlagal World Sailing, žal pa jo mednarodni olimpijski komite ni potrdil, tako da so klaso spremenili in dodali »kite« ženske. Sedaj ni več »kite« mešano, ampak so posebej ženske in moški v kajtu. Sedaj imamo od desetih disciplin kar pet, ki so »foiling«, in pet, ki predstavljajo standardno jadranje. Nekateri gledajo na to morda kot na nepravo jadranje. Osebno pa menim, da ima jadranje veliko srečo, da se spreminja od olimpijade do olimpijade, kar je prednost, saj zasledujemo trend razvoja. Spremembam pa se lahko tudi prilagajamo, s tem pa omogočamo, da se večje število jadralk in jadralcev lahko udeleži olimpijskih iger.

eM: Ali bi bilo mogoče še enkrat nastopiti v finnu in se zato zrediti za 20 kg?

Finn žal ni več na olimpijadi, tega ne bi ponovil. Zame je bila to zelo težka izkušnja, saj sem si osem let prizadeval, da sem imel 100 kg in bil v izredni fizični formi. Tega ne bi ponovil, in če bi mogel čas zavrteti nazaj, se ne bi več odločil za ta zelo zahteven jadralski razred. Ostal bi v razredu laser, za katerega se mi zdi, da mi je bil še najbolj pisan na kožo. Če bi ostal v razredu laser, bi verjetno imel zlato olimpijsko medaljo. Žal sem takrat razmišljal drugače. Vesel pa sem, da sem končal svojo olimpijsko pot s srebrno medaljo in z medaljami v dveh različnih razredih, kar jih ima le peščica jadralcev na svetu.

eM: Kako ste preživeli kovidne čase?

Ni bilo kakšnih bistvenih sprememb v mojem urniku, razen tega, da so nam odpovedali tekmovanja. Kot trener irske reprezentance v enosedih sem imel enak urnik, potoval sem tja, kjer so bili kovidni in jadralski pogoji čim boljši. V portugalski Vilamouri smo imeli mehurček, kjer je večina jadralcev preživljala zimske čase in smo lahko mirno trenirali in izvajali trening regate.

eM: Ali uživate podporo soproge Maje pri vaših jadralskih načrtih?

Absolutno! Zmeraj mi je stala in mi stoji ob strani. Že dolgo sva skupaj, tako da točno ve, kaj lahko pričakuje in s kakšnimi izzivi se sooča. Njena podpora mi ogromno pomeni.

eM: Ste oče dveh otrok, sina Talina in hčerke Rie. Od kod njuni imeni?

Talin – ko se je sin rodil, sem bil na svetovnem prvenstvu oziroma pripravah na SP razreda Finn v Talinu, ko pa se je rodila hči, sem bil v Riu (smeh). Kolegi se včasih norčujejo, da še dobro, da nisem bil v kakšnih drugih mestih, bi bili imeni še bolj izvirni.

eM: Ali vaša dva otroka tudi jadrata?

Talin (8 let) jadra na optimistu, Ria (4 leta) pa je še premajhna. Svojega fanta nisem nikoli silil v jadranje, odločil se je sam, sam se je vpisal v tečaj jadranja, sam hodi jadrat, poleg tega pa trenira še judo, nogomet in košarko.

eM: Kako pa je z olimpijskim podmladkom po olimpijadi v Tokiu?

Mislim, da imamo ogromen potencial predvsem v kite-u s Tonijem in v foil-razredih, zato sem že večkrat izzval JZS, da mora podpreti te razrede, saj imamo izredne pogoje za tovrstno jadranje (manjši val in ugoden veter). Skrajni čas je, da zagrabimo in povlečemo potrebne vzvode že za prihodnje olimpijske igre. Žal smo na tem področju malo zaspali. Izjemnim jadralcem v foiling razredih je potrebno pripraviti kakovosten program in jih podpreti. Mladi uživajo v teh klasah, kar moramo izkoristiti.

eM: Veliko časa ste na morju v druženju in svetovanju preživeli pred zadnjo olimpijado tudi z Žanom Luko Zelkom. Kakšen je njegov potencial?

Žana sem tudi treniral leto in pol. Mislim, da je talent. Veseli me, da imamo dobre jadralce tudi iz notranjosti države, kar je dokaz, da ni potrebno živeti ob morju, da greš na olimpijado in da si uspešen športnik v jadranju. Sam imam enega zelo uspešnega jadralca v razredu laser, ko treniramo v Dublinu, on pa živi na drugi strani, za prihod na trening potrebuje 1,5 ure. Torej ni izgovora za treninge, četudi prihaja jadralec iz celinskega dela države, pa vseeno lahko trenira na morju ali pa bližnjem jezeru in doseže vrhunske rezultate.

eM: Ste podpredsednik JZS, kako gledate na delo s klubi, in kakšno je vaše videnje strokovnega dela slovenskih jadralnih klubov?

Nisem več, odpovedal sem se vsem svojim funkcijam. Po dveh letih nisem naredil preboja, saj so se spremembe ustavile. Vsi si želijo sprememb, vendar toliko časa, dokler se ne dotaknejo njih samih. Na koncu se mi je vse skupaj zdelo izguba časa in sem se raje umaknil. Delo v klubih je še zmeraj dobro, veliko je izzivov, tudi kovidni čas je med njimi, potrebno pa se je maksimalno združevati in pomagati, na nekaterih segmentih pa ohraniti tudi konkurenco med klubi, da bi se iz njih razvili kakovostni jadralci. Čim več jadralcem je treba omogočiti, da se ukvarjajo s tem športom, ne glede na socialni status.

eM: Ali še zmeraj pomagate pri usklajevanju treningov in treniranju irske ekipe v laserju?

Ja, še zmeraj sodelujem z irsko reprezentanco v enosedih, predvsem v laserju. Zelo sem vesel, da se po dobrih dveh letih trdega dela kažejo že zelo dobri rezultati. Moja varovanka je bila sedaj v razredu radial svetovna prvakinja v mladinski konkurenci, varovanec v olimpijskem razredu laser standard je bil sedmi na evropskem prvenstvu, vse tri sem imel v finalu. Začrtano delo že rojeva sadove in prepričan sem, da bomo dobro pripravljeni za Pariz 2024.

eM: Zakaj tega ne počnete doma, premoremo dovolj strokovnega kadra ali enostavno ni bilo ponudbe?

Pri nas ni bilo nikoli ponudbe. Celo sam sem se ponudil, vendar so bile zmeraj ovire. Tako pač je, imam pa zelo veliko podporo na irski zvezi, pa tudi z rezultati. Bi pa tudi doma z veseljem pomagal, vendar do tega še nikoli ni prišlo.

eM: Jadranje je očitno atraktiven šport tudi za zrela leta. Kako bi vi komentirali to tezo in se opredelili, do kdaj še, oziroma, kdaj je primerno sestopiti?

Res je. Ta leta se vedno nižajo, predvsem ko govorimo o jadranju v olimpijskih razredih. V foilnih razredih so jadralci zelo mladi, pri olimpijskih razredih pa gre starostna meja visoko proti neskončnosti. Imamo jadralce, ki so že precej v zrelih letih obpluli svet. Za različna jadranja potrebuješ različne izkušnje, zato menim, da je starostna lestvica za jadranje nedefinirana, v olimpijskih razredih pa je drugače. Vsaka štiri leta nižja in nižja, 30 let je sedaj kar olimpijska meja.

eM: Ali bi v življenju kaj spremenili ali naredili drugače, če bi lahko časovno kolo zavrteli nazaj?

Veliko stvari bi naredil drugače. Naredil sem dosti napak, ki pa so me mnogo naučile, kar je ključno. Danes sem, kjer sem, in s tem sem zadovoljen.