Pristanišče Pavlov bok
Morje kot oljčna gladina, le delfinov tisti dan ni bilo na spregled. Dan je enostavno obetal. Za zrcalom lesenjače se je dvigal krmni val, nad jamborom so leteli galebi. Pred premcem pa je v vsej svoji lepoti stal Svetac. Z morja se je odlično videl Krajicino, Tevtina utrdba na vzhodnem delu otoka. Le Povla bok, kot mu rečejo otoški, je bil stopljen z južno obalno črto.
»Saj sem vedel, da bo pod otokom potegnil veter,« je modroval Mrki, ko je Odysseus okoli poldne mimo Brusnika dosegel otok.
Dvignil se je močan maestral, sicer znanilec stabilnega poletnega vremena, ki je bil točen na minuto. Bil je precej močan, neuki si ne bi drznil pluti k otoku. Izkušeni potomec Zankijev pa je prihajal nazaj domov, v kraje svojih prednikov in otroštva. Stari dizel je mirno brnel, barka se je igraje zibala po nakodranem morju in prihajala v objem otoka.
»Ali ne boš zmanjšal hitrosti?« sem vprašal Mrkega.
Kapitan se je le še bolj namrščil, prižgal cigareto in me podučil kot smrkolina, ki je prvič na barki.
»Miči, ne sprašuj, le glej! Ravno toliko je vetra, da moram s hitrostjo vpluti v Pavlov bok, sicer nas bo veter obrnil. Ne bo šlo za poskus, kajti napaka lahko pomeni razbito barko.
»Tip že ve, kaj dela,« in sem si mislil svoje. »Sicer je barka njegova, torej molči,« četudi sem v mislih preigraval vse mogoče scenarije.
Izza velike skale se je končno odprla pot v edini meander južne obale, stisnjen med Mondanovo in Tovorski bod. Kdo bi si mislil, da je špranja, ki je bila še najbolj podobna vstopu v kakšno deviško vagino, edino pristanišče, kjer se začasno lahko veže čoln, ali se ga izvleče visoko nad morje, da ga južni valovi ne bi dosegli. Dobremu opazovalcu ne morejo ostati neopažene kamnite bitve na priročni rivi in jekleni klini, zabiti na drugo stran pristana v sivih skalah. Ribiči so si že zdavnaj omislili in naštudirali pristajalni manever skozi šivankino uho.
»Stojte ob jamboru, na sredi ladje,« je avtoritativno ukazal Mrki, da bo lahko skočil na vse strani in privezal Odysseusa.
»Glej ga, fanta, očitno ne blefira,« sem izdavil v trenutku, ko je bila ena krmna vrv že privezana ob kamnito bitev, premčni sta po zraku, kot laso, zleteli na obalo in pričvrstili barko. Potrebno je bilo le še pričvrstiti levo krmno na klin v ostenje otoka. Roke so bile ponujene, tudi Ivačiča, ki je ves čas stal na obali in si ogledoval prišleke. A Mrki je vse postoril sam. Lesenjača je prišla na domače dvorišče. Obmolknil je stari dizelski tam-tam, v Povla bok se je nazaj naselil mir in popolna nirvana. Ljudstvo, kar ga je bilo na Svetcu, se je zbralo na dogodku dneva, ko je edina ladja priplula na otok. Začelo se je raztovarjanje robe in druženje. Corni in Ivačič, brata iz spodnje hiše, sta z zanimanjem ogledovala 25 velikih plastenk pitne vode, ki sem jo Miči dal prepeljati na otok. Kaj sta si mislila, nisem nikoli izvedel, predstavljam pa si, da ovacij nisem ravno požel. Zelo verjetno sem bil odličen dodatek k dobremu vzdušju. Butanje valov in gromki smeh so predirali tišino, sončece je žgalo na vso moč, pripeljane dobrine pa je bilo potrebno znositi do gornje hiše.
Pavlov bok sem v letih plovbe mimo otoka zmeraj opazoval z morja. Ostal je nespremenjen. Prvinsko lep in divji. Njegovo celostno podobo morda nekoliko kazi visok betoniran valobran, ki pa je odločilen za preživetje na otoku. Ko ga še ni bilo, je visoki jugo v tisti nevihtni noči potegnil za seboj v morske globine celo družino Zanki iz ene hiše, medtem ko so skušali rešiti svojo barko pred pobesnelim jugom. Osem metrov visoki valovi, ki z odprtega zadenejo otok, rušijo vse pred seboj. S seboj nosijo tudi rodovitno zemljo in material z otoka. Če ne bi zabetonirali visokega betonskega zidu, bi bila spodnja hiše že tudi ogrožena, da gre z Njim.
V lepih dneh Pavlov bok oživi, saj gre za edini normalen dostop do morja, ki ga rada izkorišča Zankijeva mladina, nenazadnje tudi vsi otoški starci, ki še lahko pridejo do morja. Voda je prozorna, na glavi pristanišča se začne z globino metra in pol, na peti doseže vsaj štiri metre, potem pa prek previsnega roba morsko dno kmalu izgine v modro in ta v črno globel. Skoraj strašljive se zdijo grape in luknje na morskem dnu. Takrat začne delati domišljija, kako bo velika hotnica ovila nogo, ali pa bo ogromna morena, ki jih je v tem akvatoriju zares veliko, pokazala svojo čeljust in ostre zobe, nato plavalcu zaprla pot. No, nič takega se v resnici ni zgodilo.
»Kaj pa bi brez domišljije?« me je prešinilo, ko sem prvič skočil v morje Pavlovega boka, se za trenutek zazrl pod morsko gladino, a raje opazoval sončen poletni dan, ki se je preobrnil v vroče, skorja tropsko poletje.
»Kje je ljudstvo?« sem vprašal Mrkega, ki je že začel pripravljati svojo barko, da bo odplul nazaj v smeri Biševa proti Palagruži.
»Ob tej uri je med tem pregretim kamnom mogoče srečati le Slovence,« seje šalil Mrki in dodal, da še otroci niso tako neumni, da bi v zenitu sonca pražili svoje telo na pripeki.
»Ja, želja je večja od pameti, kot že tolikokrat in spet,« sem pomislil in ostal brez pametnega argumenta, čemu in zakaj še zmeraj visim v pristanišču in se nastavljam soncu na levem in desnem boku, ko me že vse boli od ležanja na kamnu. Ležalnika nimam s seboj, tudi ne stola, kaj šele senčnika. Goli otok je prva misel, ki mi pride na pamet, druga pa, kako bom preživel na otoku mesec dni najbolj vročega poletja. Še moj pes, ki sicer nikoli ne želi v vodo, je tokrat zalegel na koncu navoza in zdrsel v morje. Potem sem ga moral vse do večera namakati v njem, in tako vse dni naprej.
Barka je odplula, z njo Mrki in njegov mešanček, Zaruška in Miči sva kot edina turista ostala na otoku. Sonce je padlo v morje, Pavlov bok je ponovno oživel. Na kopanje so prišli vsi s Svetca, razen ostareli Barkoš iz zgornje hiše, in Corni, ribič iz spodnje hiše, ki je imel svojo barko vezano v Mondanovi.
»Narobe svet,« sem si priznal. Namesto da bi užil večer v pristanišču s pogledom na izginjajoči horizont odprtega morja, ko bo prva zvezda zasijala na nebeškem svodu, sem začel nositi robo na vrh otoka. Vodo sem tako tovoril vsak dan po ročko, in si nisem mogel predstavljati, da so nekoč posvetni in cerkveni postavili cevovod od gornje hiše do Pavlovega boka, po katerem so spuščali pridelano vino naravnost v sode za ladijski prevoz v obljubljene dežele.
Povla bok je bil in ostaja sinonim preživetja na Sv. Andriji, kar dobro vedo vsi Zankiji. Ti imajo pravo mero soli v glavi, sam sem jo imel tisto poletje predvsem v ribiški kaseti. Kar deset kilogramov sem jo nabral po skalnih grapah Pavlovega boka. Tja so jo nanosili valovi nevihtnega juga. Ko dvignejo morje, v morski peni izgine tudi morsko pribežališče Povla bok.
