Sète 2026
Človek se mora vsaj enkrat v življenju ustaviti v francoskem Sètu, da bi dojel, kaj pomeni biti obrnjen k morju, kako tesno z njim živijo Francozi, in kakšen življenjski utrip jim ponuja ta neizmerni bazen pozitivne energije, ki ga prinaša »morje bližine«. Binarna perioda festivalu morja Escale a Sète daje dodatno težo, saj ni ponujen kar tako, ampak s premislekom, na dve leti. Velike zgodovinske ladje morajo dobro načrtovati svoje rute, da se uspejo zaustaviti na Azurni obali, zmeraj točno v velikonočnem tednu.
Takrat slavi življenje, in slavi tudi morje. Mesto, ki mu ljubkovalno rečejo tudi francoske Benetke, saj je prepredeno s plovnimi kanali, oživi. Če pomislimo, da ima po popisu okoli 45.000 prebivalcev, v festivalskem tednu pa ga je obiskalo okoli 500.000 turistov, si lahko predstavljamo, kakšen potencial in naboj s seboj prinaša tovrstna manifestacija.
Na vrhuncu, ob koncu tedna, so se ljudje premikali po ulicah v gosjem redu, vrste za obisk zgodovinskih ladij pa so segale vzdolž celotne obale. Enajst gostujočih držav, 28 velikih ladij, in več kot sto manjših tradicionalnih plovil, je le nekaj najbolj oprijemljivih podatkov, ki kažejo na uspešnost dogodka. Med državami velja izpostaviti Indijo in Japonsko, četrtič Hrvaško, in prvič tudi Slovenijo.
Slovenija je imela celostno zasnovan in ugleden razstavni prostor. Predstavila se je s soljo, na kateri in zaradi katere so zrasla mesta v današnji Slovenski Istri. Umanjkala ni niti solinarska kulinarika. Iz realnega življenja pa je izostalo pomorstvo. Muzeji ga pač lahko predstavijo prek interaktivnih vsebin. Glavni protagonisti, slovenski barkajoli s svojimi lesenjačami, so pač ostali doma, saj niso bili niti povabljeni k sodelovanju. Če bi bili na kakšnem turističnem sejmu, bi poželi čisto petico. Na izrazito pomorski manifestaciji pa smo si zaslužili le pozitivno oceno za dober namen.
Hrvaška, podkrepljena z izkušnjami že treh tovrstnih nastopov, se je znala umestiti. Puljska tartana Tartana v morju, rovinjska batana Regina na kopnem za delavnice, kuharski chef David Skoko – ribarev sin s preprosto kulinariko ribičev, in posadka Tartane v zrelih letih, s povprečno starostjo 65 let, se je v pomorskih veščinah in mornarskih igrah uspešno kosala z mlajšimi. Drugo mesto absolutno v veslanju, drugo mesto absolutno v vlečenju vrvi, in prvo mesto za organizacijo in sodelovanje posadke z organizatorjem, so vzpodbudni rezultati. Hkrati so v štiričlansko posadko povabili tudi Slovenca, kar je na simbolni ravni predstavljalo misel, da nas morje povezuje in da bi morali na tovrstnih manifestacijah nastopiti kot regija – v tem primeru kot Istra.
Izgubljena priložnost prinaša tudi pozitivno izkušnjo in videnje, kako naprej. Morda pa se bo na koncu vseh koncev le nekomu rodila ideja, da tudi Jadransko morje potrebuje mednarodni festival morja in mornarjev. Italijani, Hrvatje in Slovenci imamo kaj pokazati, le skupaj moramo stopiti. Brez bark in barkajolov ne bo šlo, brez politike pa z lahkoto. Oziroma brez slednje je aksiom, po katerem se bo regija in okljuk Mediterana, ki sliši na ime Jadran, sploh lahko predstavil.
Sicer pa je Sète nekaj več; njegova dodana vrednost je socialna mreža, ki se vzpostavlja med ljudmi z morja skozi vse festivalske dni. Glasba je jezik univerzuma, esperanto morja, je tista, ki izvablja nasmehe na obraze in kaže na pestrost različnih kultur in obal. Za vse tiste, ki si želijo tudi kulturnega duha, je Paul Valéry – nobelovec, francoski pesnik, esejist in filozof, prava izbira. Rodil se je 30. oktobra 1871 v Setu, umrl 20. julija 1945 v Parizu. Svoj zadnji dom je našel v rojstnem mestu, visoko na hribu pod veliko lanterno. Njegove korenine segajo tudi na morje bližine, saj je bila babica rojena v Kopru.
