Igor Orlov
Ustanovitelj in mentor šole jadranja
Na dalmatinskem otoku (Zlarin) Zlarinu so družinske korenine (Orlov) Orlovov in Orlićev. Igorjeva stara starša po materini strani (pa) sta iz Carskega sela (St. Peterburg, Zilovi oziroma Perfiljevi). Igor Orlov ima torej kozmopolitstvo (torej) zapisano v krvi. Sicer (pa) je bila Igorjeva prehojena pot načrtovana že v zgodnji mladosti, ko je svoje proste dni preživljal skupaj z dedom na otoku (Zlarin) Zlarinu in z njim med počitnicami živel otoško življenje, tesno povezano z morjem in s plovbo. Že v zgodnjem otroštvu ga je morje popolnoma očaralo.
Pogovarjal se je: Mitja Zupančič, fotografija: osebni arhiv in arhiv eMORJE.com
eM: Pot te je najprej vodila na Fakulteto za fiziko v Beogradu. Zakaj si se odločil za tak študij, pa še to tako daleč stran od morja?
Zadevo je zelo lahko pojasniti. Oče je takrat služboval v Beogradu, raziskoval je delovanje laserjev. Sam sem se vpisal na Fakulteto za fiziko, kjer sem študiral meteorologijo, z enim samim namenom, da bi razumel in znal spremljati pojave ter predvidevati vreme med plovbo.
eM: Kakšni spomini pa te vežejo na študentske dni?
Ja, če sem bil do fakultete čisto povprečen učenec, sem na faksu poprijel na vso moč, srkal znanje in opravljal izpite z odliko. No, to ni čisto, čisto res, sem preveč jadral (smeh), kjerkoli je bilo mogoče. To so bile predvsem reke, v prostem času pa skok na morje.
eM: Kdaj si se odločil za študij meteorologije?
To je bilo že dosti prej. V mlajših letih, še pred univerzitetnim izobraževanjem, sem prebral vse knjige, ki so bile o navtiki napisane v srbohrvaščini. Bral sem tudi v angleškem jeziku. Veste, z dedom sva v čolnu zmeraj klepetala med plovbo do ribiške pošte, med ribičijo je bila sicer potrebna čista tišina, vremensko napoved pa sva vseeno vselej poslušala in opazovala vremenske pojave okoli naju. Dan se je začel s pogovorom o vremenu in končal z njim. Torej je vreme tema, ki me je dnevno spremljala od otroštva naprej. Opazil sem, da dedek zelo dobro pozna vremenske razmere okoli Zlarina in sčasoma ugotovil, da se ponavljajo. Razumel jih seveda nisem, zato sem moral na študij, da bi teoretična znanja lahko prenašal v prakso in dojel, kar se dogaja okoli mene. Že pred vpisom na fakulteto sem se odločil, da bodo tema moje diplomske naloge vetrovi na Jadranu.
eM: Malo je ljudi, ki v mladosti natančno ve, kaj želi postati. Ti si to vedel že zelo zgodaj?
Že kot otrok sem sanjal, da bom kapitan, moje delo pa bo na morju. Iskal sem le pot, kako naj pridem do cilja. Z dedom sva aktivno skupaj odhajala na morje od mojega sedmega leta naprej, umrl je, ko sem imel 13 let, in tedaj sem se zaobljubil, da postanem »kapitan«, morje me je namreč uročilo. Največje priznanje sem dobil od staroselskega zlarinskega ribiča, ki me je opazoval, kako pristajam z dedkovo sedemmetrsko leseno barko s kabino. Vprašal me je, od kod sem in sem odgovoril, da iz Beograda, vendar mi ni verjel, češ da Beograjčani ne zanjo tako pristati.
eM: Kje si se zaposlil po diplomi?
Diploma še ni pomenila konec navtičnega izobraževanja, bolj začetek. Odšel sem v Veliko Britanijo, kjer sem se vpisal na United Kingdom Sailing Academy (UKSA), na vodilno jadralsko akademijo na Isle of Wight. Po koncu šolanja, ki sem ga opravil z odliko, sem pridobil naziv »yachtmaster«. Takrat sem izkoristil sanjsko priložnost in se vpisal na eno najboljših jadralnih šol, poleg znamenite The Royal Yacht Squadron, ki je že 200 let center jadralskega sveta. To je mesto, kjer je startala prva regata za Pokal Amerike, Volvo Ocean Race (ex. Whitbread Ocean race), ter tudi Fastnet Race, skratka, jadralski sveti gral. »Professional crew and skipper training« je bil odlična podlaga za začetek moje poslovne poti in profesionalnega ukvarjanja z jadranjem.
eM: Koliko časa pa je trajala tvoja angleška avantura?
Po končanem študiju na jadralski akademiji so mi namignili, da bi kot diplomant z najboljšimi ocenami lahko ostal na UKSA-i, a se je stvar zapletla in še danes ne vem, zakaj manever ni uspel. Morda zaradi mojega delovnega dovoljenja, zaradi preskromnega znanja angleščine ali zaradi kakšnega drugega razloga. Saj veste, sam sem vendarle prihajal z Balkana. Nato sem se zaposlil pri Clipper Ventures, kar je zanimiva zgodba. Prijatelj, ki me je nagovoril k tej kandidaturi, mi je celo pomagal napisati življenjepis v angleškem jeziku. Uspel sem in le nekaj dni po pridobljeni angleški diplomi sem bil povabljen na jadralski preizkus, na katerega so nas med 100 prijavljenimi 50 povabili na tridnevno jadranje. Ko sem poslušal ostale kandidate, s kakšnimi izkušnjami in referencami prihajajo, se mi je zdelo, da nimam tam kaj početi. No, med jadranjem se je pokazalo, kdo je kdo. Najprej izbranemu kandidatu višina plače menda ni ugajala in sem kot drugo izbrani dobil ponudbo jaz. No, še dekle, ki je sodelovalo pri izbiri, je menilo, da bi bil lahko njen potencialen mož (smeh), torej sem imel pri končnem izboru tudi malo sreče.
eM: Kako pa si nato prišel v Slovenijo?
Leto dni sem delal v Angliji, a ni bilo prave kemije, tudi morje ni imelo prave barve, sem pa pridobil ogromno izkušenj, predvsem na zahtevnejših morjih. Vseskozi sem se želel vrniti in po letu dni sem dal odpoved. Četudi sem že naslednji dan dobil ugodnejšo finančno ponudbo, sem se vrnil v Beograd, kjer sem najprej tri mesece prostovoljno skupaj z drugimi meteorologi pripravljal vremenske napovedi, nato pa sem prišel v Slovenijo.
eM: Ali si se v Angliji udeleževal tudi regat?
Seveda, po večini so bile to »offshore« regate in regate čer Rokavski preliv, pa Fastnet Race. Največ spominov pa me veže po vrnitvi domov v Slovenijo na kultne jadranske regate, kot sta Jabuka in Tisoč otokov ter ORC svetovno prvenstvo leta 2017 v Trstu in 2019 v Šibeniku.
eM: Kdo pa te je učil regatnega jadranja?
To je izven serijski Dušan Puh, ex jugoslovanska in slovenska jadralska legenda. Njegova prednost je, da je vsak dan na vodi, naravni talent, ki sliši, vidi in čuti morje. Nesebičen prijatelj in pedagog, potrebno je le nekaj predznanja, da dojameš in razumeš njegovo razlago, ki je včasih tudi brez besed.
eM: Leta 2010 si v Sloveniji ustanovil in vodiš jadralsko šolo NASA (North Adriatic Sailing Academy). Kakšno je poslanstvo šole?
Kot poslanstvo vseh podobnih inštitucij; izobraževanje, praktično in teoretično, da bo jadranje hitro, perfektno in varno. Kot dolgoletni inštruktor jadranja posebno skrb namenjam regatnemu čarterju. Pri svojem delu sodelujem z najboljšo ekipo, poučujemo na izvrstni vrhunski performance jadrnici danske ladjedelnice X-Yachts, X35, ki se ji je pridružila še enaka sestrska barka, tako, da se bomo lahko preizkušali tudi v t. i. match race-ih.
eM: Leta 2009 si napisal in izdal Navtični priročnik za vse ljubitelje morja in plovbe, 2019 je izšel pri novi založbi v novi izdaji. Komu je namenjen?
Kot rečeno, ne le jadralcem, ampak vsem ljubiteljem morja in plovbe. Temu so prilagojena tudi poglavja, od oceanografije, meteorologije, navigacije in pomorskih veščin do varnosti na morju.
eM: Ali gre za nov priročnik?
Gre za osvežen ponatis, ki je jezikovno in fotografsko izboljšan, vsebina pa je ostala nespremenjena, saj nisem videl nobenega razloga, da jo spreminjam, kajti na priročnik, ki je bil v prvi izdaji razprodan, nisem prejel nobene resnejše pripombe ali ugovora na strokovnost in vsebino.
eM: Omenil si, da pri tvojem pedagoško-mentorskem delu pomembno poglavje predstavlja tudi varnost na morju. Ali si varnosti namenil tudi prostor v priročniku, morda poglavje?
Seveda, zadnje redno poglavje v priročniku je prav varnost na morju, ki ga obravnavam v petih podpoglavjih: podhladitev, rešilni jopič in varnostno pripenjanje, reševanje človeka z morja, pnevmatski rešilni splav in klic v sili. Včasih precej lahkotno jemljemo morje, kar se opazi že pri neuporabi rešilnega jopiča. No, udeleženci naše jadralne akademije s tem nimajo težav, saj so se skozi tečaje dobro naučili osnov varnosti na morju.
eM: Kakšno pa je tvoje sodelovanje z Jadralno zvezo Slovenije?
Že dve leti sem predsednik sekcije za velike jadrnice. Ponosen sem na odlično sodelovanje v upravnem odboru, kjer večino odločitev sprejemamo soglasno, pogosto po daljšem premisleku in konstruktivni diskusiji. Neprecenljivo.