Dr. Tom Turk
Dr. Tom Turk je redni profesor za biokemijo na Oddelku za biologijo Univerze v Ljubljani. Raziskuje predvsem toksine in biološko aktivne snovi iz morskih organizmov. V zadnjem času se posveča možnosti uporabe toksinov in naravnih spojin, ki delujejo kot inhibitorji acetilholinskih receptorjev in bi jih lahko uporabili za zdravljenje nekaterih oblik pljučnega raka.
Mitja Zupančič
Fotografija: osebni arhiv Tom Turk in eMORJE.com
eM: Kako vidite Jadransko morje nekoč in danes?
Morje se ni kaj dosti spremenilo, zame je še vedno najlepše, rad se vračam nanj, ker je najbližje, ga najbolj poznam, pa še nekaj nepremičnin imamo z družino na Jadranu, zato so naši obiski – z roko v roki – večkratno koristni. Jadran je še zmeraj zelo lep glede na vedute, čeprav je vse bolj pozidan, kar pa je stvar urbanizma. Na daleč je torej še precej enak, vendar se je v več kot 50 letih, ko sem se prvič srečal z njim, tudi močno spremenil. Žal ne na boljše.
eM: Kaj pa pod morsko gladino?
Tam se je spremenilo največ, pa tudi neposredno na obalah. Predvsem se je z množičnim prihodom turistov, pri tem prednjači navtični turizem, izgubila stabilnost ekosistemov, intenzivno in prekomerno ribištvo pa je zelo osiromašilo številne ribje populacije. V kombinaciji s podnebnimi spremembami so posledice še bolj izrazite in opazne, čutijo jih tudi ljudje, ki pa jih v pehanju za zaslužkom vse skupaj raje spregledajo, kot da bi se spoprijeli z njimi.
eM: Omenili ste ribištvo, kako močan je njihov vpliv na spremembe morskega ekosistema?
O ribištvu bi bolj poglobljeno težko strokovno govoril, saj to ni moje raziskovalno področje, zagotovo pa lahko povem, da je na severu zaradi plitvejšega morja, večjega dotoka hranilnih snovi s kopnega ter večjih nihanj v temperaturi in slanosti, pa tudi obsežnejše urbanizacije prostora, vpliv na ekosisteme večji, kakor je na jugu Jadrana. Ta je po drugi strani zaradi geografske bližine vzhodnemu Sredozemlju bolj izpostavljen vdoru neavtohtonih vrst.
eM: Veliko govorimo o onesnaženosti morja. Kje vidite največje probleme?
Plastika. Plastični odpadki v morju niso pogojeni z določeno geografsko lego, ampak gre za globalni problem. Pa ne veliki kosi, ki so estetsko moteči, četudi enostavno odstranljivi. Problem sta mikro in nanoplastika. Prepričanje, da je uživanje ribje hrane zdravo, enostavno v teh časih več ne vzdrži. Na višjem prehranskem nivoju kot je riba v prehranski verigi, več toksičnih snovi kopiči v svojih tkivih, kar pa se plastike tiče, praktično ni več morskega organizma, v katerem ne bi našli drobnih ostankov. Plastika tako skozi prehransko verigo vstopa tudi v človeška telesa. V povezavi z nekaterimi snovmi in spojinami pa so ti delci lahko tudi karcinogeni. Največji problem pa je, da četudi danes v svetovnem merilu vso plastiko recikliramo v zaprtem krogu (kar je v tem trenutku seveda nemogoče), bo prisotna v ekosistemih še tisoče let, prav tako pa tudi v morskih živalskih vrstah.
eM: Kako agresivno potemtakem nevidna plastika vpliva na zdravje ljudi?
Takšne snovi postanejo problematične pri stalnih in kroničnih vnosih, kar za nekatere morske vrste že občutijo (tune, mečarice, želve, pa tudi številne ribojede vrste morskih ptic in celo zooplankton), ljudje po pravilu manj, saj smo bolj selektivni in raznovrstni pri naši prehrani. Plastika je sicer dokaj inerten material vendar se nanjo lahko vežejo tudi številne toksične snovi in to poveča njihovo bioakumulacijo v živih organizmih.
eM: Ali smemo s prstom pokazati proti Albaniji zaradi smeti v Jadranu?
Težko to naredimo, četudi bi ta država lahko ogromno prispevala k izboljšanju stanja, če bi uredila odvoz in ločevanje smeti na kopenskih deponijah, ne pa s stresanjem v morje. Enostavno gre za medsebojno soodvisnost, s tem pa tudi za kolektivno odgovornost. Veste, največ onesnažil pride v morje s kopenskimi vodami, ki se izlivajo v morje. Zelo nazoren, četudi negativen primer, je italijanska reka Pad. Vse, kar na kopnem zmečemo ali kar skozi zemljo (npr. gnojila, pesticidi) pride v kopenske vode, se prej ali slej znajde tudi v morju.
eM: Kako lahko razložite fenomen upadanja sardel v Jadranu?
Sardele se hranijo s planktonom, ki ga je sicer marsikje v morju zaradi prekomernega vnosa hranilnih snovi več kakor nekoč. Več rastlinskega planktona bi se moralo poznati tudi na povečani količini živalskega planktona in ta bi moral imeti ugoden vpliv na rast populacij sardel, a očitno ni tako, sardel je manj. Po eni teoriji je ta fenomen povezan s tujerodnimi vrstami, gre namreč za rebrače, ki se hranijo z ikrami sardel. V teh prehranskih verigah je enostavno težko napovedati in še težje razložiti, zakaj se spreminja ta dinamika. Morda je krivo tudi segrevanje morja, kjer ikre naših vrst sardel ne preživijo. Verjetno pa k zmanjšanju količine sardel prispeva tudi intenziven in nekontroliran ter slabo sankcioniran ribolov. Vzrokov je torej verjetno več, so pa kompleksni, prepleteni.
eM: Kaj pa pojav večjega števila tunov v Jadranu?
V Sredozemlju je modri tun podvržen ribolovnim kvotam. Dejansko pa je na mestu vprašanje, koliko se te kvote upoštevajo. Danes veliko tunov ulovijo in jih zaprejo v gojilnice tunov, kjer jih pitajo, podobno kakor prašiče, dokler ne dosežejo ustrezne prodajne velikosti. Mislim, da lov tunov, ki jih ulovijo za gojitev, ne štejejo v kvote. Več opažanj tunov na Jadranu v zadnjih letih prav gotovo ni posledica obnovljenih selitvenih poti teh rib, ki so včasih iz Atlantika prihajale vse do severnega Jadrana, ampak pobeglih osebkov iz gojilnic. Poglejte, migracijska pot divjega tuna v Sredozemlje je znana in gre iz Atlantika, preko gibraltarske ožine, preko Mesinskega preliva naprej, tudi v Jadran. V mesinski ožini so nekoč masovno lovili tune, izlov je sedaj vsaj reguliran. V Jadranu pa se na tem področju situacija ni v ničemer spremenila, razen da se je v tem okljuku Sredozemlja dobesedno razpasla marikultura. Problem gojenja tunov je v tem, da se ribe ne vzgaja iz iker, ampak se izlovijo mladi tuni, ki nato nimajo možnosti drstenja in s tem obnavljanja populacije. V ribjih gojiščih se jih dobesedno pita – hrani z umetnimi briketi in kostno moko, pa tudi drugimi ribami, s tem pa se dela najmanj dvojna škoda: mlade ribe so umaknjene iz razmnoževalne verige, za hranjenje pa se lovijo tudi druge ribe, s tem pa se spet posega v naravni prehranjevalni splet. Da nakopičenih odpadkov pod ribolovnimi mrežami, ki za seboj puščajo uničeno mesečevo morsko krajino, niti ne omenim. Vse pa je naravnano k enemu samemu cilju – čimprejšnjemu doseganju konzumne velikosti in prodaji.
eM: Mnogi otočani se na Jadranu pritožujejo, da ribogojna maritimna polja močno onesnažujejo morje. Kakšen je vaš komentar?
Res je, prav razvpit je primer z Rave, kjer morje v kanalu, predvsem ob šibkih vetrovih, kaže precej klavrno podobo. Gre pa tudi za nekaj nerazumevanja. Morska voda ni motna zaradi nekega imaginarnega onesnaženja, ampak zaradi povečane količine hranilnih snovi, ki omogoča razbohotenje rastlinskega planktona, pod mrežami pa seveda zaradi usedanja odvečne hrane in iztrebkov na morsko dno. Resnični problemi so torej očem prikriti in se skrivajo na morskem dnu, ko se v odpadkih razmnožujejo mikroorganizmi, ki porabijo ves kisik, kar seveda ni dobro za druge organizme, v skrajnem primeru to pomori vse bentoške organizme. Pod mrežami z ribami nastane enolična puščava. V ribji hrani je tudi veliko maščob in olj, zato tudi oljni madeži, ki se sicer razpršijo v vetru med valovi, v brezvetrju pa se zlahka naberejo v tankem sloju na gladini. Zato je prisotnost školjčišč ob maritimnih ogradah zelo dobrodošla, saj školjke uspešno filtrirajo morsko vodo in iz nje pobirajo odvečna hranila. Tako je npr. urejena ribogojnica Fonda v slovenskem morju. Žal se moramo zavedati, da so marikulture odgovor na zmanjšanje števila divjih populacij rib v naravi in povečanja potreb po hrani vse bolj številčne človeške populacije.
eM: Ali lahko v prihodnosti želatinozni plankton, npr. morski klobuki predstavljajo vir hrane tudi za ljudi?
Raziskave za hranjenje rib s temi organizmi že potekajo, za ljudi pa so verjetno tudi lahko primerni, ampak bolj kot kakšno prehransko dopolnilo kakor resna hrana. Sicer pa so zaradi velike vsebnosti vode izkoristki pri obdelavi/predelavi tovrstnih organizmov zelo nizki. Gre za več vidikov uporabe, pomembna sta okus in vonj takšne hrane, pa ne mislim za človeka, pač pa za ribe. Z okuševalnimi receptorji rib se je veliko ukvarjal kolega dr. Tine Valentinčič. Ugotovil je, da je zelo pomembna mešanica aminokislin, ki jo imajo ribe rade. Pa še to ni za vse vrste enako. Veste, ribe so zelo izbirčne in zahtevne, kot smo zahtevni tudi ljudje.
eM: V zadnjem času smo se mediji precej razpisali o invazivnih – tujerodnih vrstah, tudi v Jadranu. Ali ste pričakovali tak pojav?
V povezavi s podnebnimi spremembami je logičen. Tujerodne vrste prihajajo v Sredozemsko morje, s tem pa tudi v Jadran, iz Atlantika preko Gibraltarja in preko Sueškega kanala, slednje imenujemo lesepske vrste (Ferdinand de Lesseps – projektant Sueškega prekopa) in prihajajo iz Rdečega morja ter Indijskega oceana, nekaj, zlasti planktonske vrste, pa tudi z ladijskimi balastnimi vodami, čeprav so balastni sistemi vse bolj dovršeni, in postaja ladjarska zakonodaja glede tega zelo natančna. Glavni problem pa je segrevanje morja. Invazivne tropske vrste se v sicer manj toplih morjih, kot sta Sredozemsko in tudi Jadransko, ne bi ohranile, če jim to ne bi omogočale klimatske spremembe. Seveda so tudi med prišleki ene vrste bolj prilagodljive, druge manj in od tega je odvisno, katere bodo obstale v novem okolju in katere ne. Po drugi strani prišleki bogatijo biodiverziteto v nekem akvatoriju, a hkrati tudi tekmujejo za hrano z domačimi vrstami, kar spet ustvarja zelo kompleksne odnose.
eM: Najbolj znan primer je pojav rdečemorske plamenke v Jadranu. Ali lahko obstane?
No, to ni najbolj znan primer, je pa dokaj zanimiv. Ta vrsta se iz vzhodnega Sredozemlja nedvomno širi proti severu , vendar je v Jadranu zaenkrat bolj naključen gost. V južnem delu Jadrana, kjer je morje bolj globoko in je zato tudi zimska temperatura morja v povprečju med 12 in 13 stopinjami, bi morda celo lahko preživela, saj je meja njenega preživetja nekje pri tej temperaturi, morda še kakšno stopinjo manj. Plamenka je tudi strupena, če se nabodemo na njene plavutnice, vendar bistveno manj nevarna, kakor prav tako tujerodne vrste napihovalk, ki lahko v svojih tkivih vsebujejo smrtonosen strup – tetrodotoksin in so jih tudi že ulovili v Jadranu.
eM: Menda se kot posledica podnebnih sprememb tudi v Jadranu že občasno pojavlja beljenje nekaterih vrst koral?
Zaradi višanja temperature morja na globini 30–70 m, ki je običajno 12−13 stopinj, prihaja zaradi segrevanja do anomalij in prodora višjih, bolj ogretih plasti površinske vode v večje globine. Na omenjenih globinah se morje segreje na 20−23 stopinj, ki lahko traja več dni in je za tamkaj živeče organizme očitno pretoplo in stresno, saj temu te vrste niso prilagojene. Posledično prihaja do beljenja in do odmiranja nekaterih vrst koral, ki so v Jadranu značilne za t. i. koraligensko biocenozo. Toplogredni plini, ki so posledica rabe fosilnih goriv, dvigujejo povprečno temperaturo tako morij kot ozračja, in Jadran seveda pri tem ni izjema. Vsak dvig temperature je usoden za ekosisteme, zaveza do konca stoletja, ki omejuje izpuste in dejavnosti, ki jih povzročajo, skuša dopustiti še znosen dvig temperature planeta za 1,5 stopinje, vse, kar bo več, bo katastrofa in vprašanje je, če se ji bomo izognili.
eM: Kaj se v resnici dogaja z leščurji?
Stanje je res alarmantno, saj gre lahko za izgubo celotne populacije, s tem pa za izumrtje vrste. Vloga leščurja pa je zelo pomembna znotraj bentoškega infralitorala. Ne gre namreč le za izumiranje leščurjev, z njimi izumirajo tudi druge vrste oziroma se njihove populacije zmanjšujejo. Poglejte, na leščurja sta vezani vsaj dve vrsti rakov: leščurjeva kozica in stražni rakec. Veliki leščur, zapičen v muljasto dno, predstavlja tudi otoček trdega dna, na katerega se lahko pritrdijo in naselijo druge vrste. Razlog za njegov pomor je pražival – trosovec, ki še do pred kratkim ni povzročal težav. Pravzaprav ne vemo, ali parazitu ustreza bolj toplo morje ali pa so leščurji zaradi toplejšega morja postali bolj dovzetni za tega parazita. Morda pa kar oboje. Je pa zanimivo, da izumira le veliki leščur, medtem ko manjša, sorodna vrsta –bodičasti leščur ni dovzeten na tega zajedavca.
eM: Ali ste letos naredili veliko potopov?
Bolj malo, le kakšnih pet ali šest, jih ne štejem več. Potapljanje na Hrvaškem je postalo težavno, plačevati za individualno dovoljenje ne mislim, s potapljaškimi centri in množico plavutkarjev pa se mi nekako ne ljubi potapljati. V zadnjem času sem se malo preusmeril tudi v kopenske ekosisteme, zlasti v raziskovanje tropskega deževnega gozda v Kostariki, kamor na vsaki dve leti peljem tudi skupino svojih študentov. To je trenutno moja prva izbira.
eM: Med številnimi strokovnimi objavami in sodelovanji pri izdajanju revij (sedaj ste tudi v uredniškem odboru National Geographic Slovenija) ste sodelovali tudi pri izdaji pomembnih poljudnih in strokovnih člankov in monografije z dotikom morja, ste pa tudi avtor več šolskih učbenikov in predvsem avtor dveh razprodanih in iskanih knjig Živalski svet Jadranskega morja (DZS, 1996) in Pod gladino Mediterana (Modrijan, 2007). Kdaj lahko pričakujemo ponatisa?
Pogovori potekajo, vendar v smeri dopolnjenih izdaj, saj se je vmes veliko spremenilo, predvsem pa imamo na razpolago še več fotografiranih živalskih vrst. A vse bo odvisno od založnika, kot avtor pa imam še veliko volje in energije tudi za tovrstne podvige.
eM: Zase pravite, da ste realni pesimist. Ali nam lahko razložite to definicijo?
V človeško pamet, da bi živeli trajnostno, več ne verjamem. Vse preveč je indicev, da znanstveniki ne najdemo pravih poslušalcev med t. i. »policy makers«, da bi ohranili planet Zemljo. Podnebne spremembe so dejstvo, ki so znane že vsaj 30 let, pa se ni v tem času kaj dosti zgodilo. Res je, da se nekaj počasi premika, a v kolikor v naslednjih desetih letih ne bomo naredili bistvenih korakov in sistemskih sprememb, bo to, kar delamo zdaj, premalo, da bi resetirali planet. Potrebujemo politične odločitve, potrebujemo implementacijo znanstvenih spoznanj in že podanih rešitev v zakonodajo, pa naj gre za demokracije ali avtokracije. Vsi smo v istem čolnu, ki je že pošteno naluknjan. Dokler ne bo politične volje in ustrezne zakonodaje, se ne bo zgodilo prav veliko. V resnici gre za spremembo družbeno-ekonomskega sistema, ampak ljudje so preveč brezbrižni, da bi kaj takega sprejeli, in preveč ležerni. Ekologija je pač privilegij bogatih. Torej gre tudi za prerazporeditev svetovnega bogastva, ki pa ni mogoča brez jasno zapisanih zavez, kako to storiti. Prepričati multinacionalke o javnem dobrem je utopija in misija nemogoče, dokler nas ne bo v večinskem delu, tudi v razvitem svetu, udarilo pomanjkanje vode in hrane, bolezni, suše, neurja in požare pa smo že izkusili tudi na svoji koži. Znanost je opravila nalogo in naredila svoje. Če do leta 2050 ne bomo zaustavili segrevanja planeta in spremenili navad, bo globalni dvig za 1,5 stopinje do konca stoletja zgolj pobožna želja in mrtva številka na papirju. Kaj pomeni dvig temperature za tri ali celo pet stopinj na globalni ravni, pa raje ne pomislim. Tak dvig temperature bo imel katastrofalne posledice za naše zanamce. Takšnega sveta pa jaz mladim ne želim zapustiti.
