Ive Šoša

Ive Šoša je Dalmatinec, a dedov rod prihaja iz Kalija; je poklicni mornar-potapljač, inštruktor potapljanja in podvodni fotograf z izrazitim čutom za naravo. Slovenci smo ga dobro spoznali prav v dneh pred koronavirusno epidemijo, ko je bila februarja 2020 v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova odprta razstava njegovih fotografij »Izginjajoči svet – ohranimo naše morje«. Tokrat smo se z njim srečali v starodavnem Ninu, v neposredni bližini arheoloških izkopanin velikega rimskega templja.

Mitja Zupančič, fotografija: osebni arhiv Ive Šoša in eMORJE.com

eM: Jacyues Cousteau, veliki francoski potapljač in raziskovalec morskih globin, je nekoč govoril, da je morje živo, da pa oceani niso samo skladišče hrane, olj in mineralov. Kako vi dojemate morje?

Zgodbe z globin našega morja – Jadrana delim preko fotografij. To so zgodbe, ki govorijo o stvareh, ki so življenjskega pomena za vsakega izmed nas. Če bomo dovolili, bodo te fotografije spregovorile o času, ki ga izgubljamo oziroma ga več nimamo niti ne znamo opaziti. Tedaj bomo zaznali tudi krhko lepoto živih bitij, ki potrebujejo izrazit občutek za varovanje, in doumeli bomo pomen potrpežljivosti, te pozabljene veščine sodobnega časa, ko se mora zgoditi vse, zdaj in takoj.

eM: Precej poetski začetek najinega pogovora je to, sicer ste pa tudi glasbenik, torej malo umetnika?

Glasba je res moj hobi, nasprotje globoki tišini pod morsko gladino, ki v sebi nosi tiste ezoterične pojme, ki nas določajo za ljudi: ljubezen, samota, radost, žalost, pomirjenost, sožitje … Glasba je moja vez iz sveta tišine v svetli svet in nazaj, kamor se vsakodnevno vračam.

 

 

eM: Kako se vam, ob tem življenjskem tempu, uspe vsak dan potopiti v morje?

Kot profesionalni mornar-potapljač delam na gojišču (farmi) bele ribe pri Vrgadi, kjer vzgajamo brancine in orade. Tako grem praktično dnevno v morje. Vsak dan je drugačen in predstavlja nov izziv. Pri opravljanju svojega dela imam zmeraj pri sebi GoPro-kamero, saj nikoli ne veš, kakšna srečanja se bodo med tem zgodila. In tako minevajo tedni in meseci.

eM: Ali ni to preveč nevarno in naporno? Kako te ekstremne situacije sprejema vaše telo?

Seveda gre za specifične razmere. O nevarnosti ne bi govoril, raje o varnosti v podvôdju. To je moje delovno in drugo življenjsko okolje, ki sem ga v 25 letih dodobra spoznal. Osnova je znanje, štejejo pa izkušnje, in teh je res veliko. Kot inštruktor II. kategorije jih seveda dnevno udejanjam do te mere, da se lahko polno osredotočim na svoje delo, ki je tehnične narave, zraven pa izvajam tudi okoljevarstvene naloge in seveda opazujem ter proučujem živi svet okoli sebe.

eM: Kdaj ste se prvič srečali s potapljanjem? Ali je bilo to že v otroških letih?

Rojen sem seveda ob morju, vendar mi starša nista dovolila, da bi se potapljal. Oče je, kot veterinar, delal celo v ribištvu. Bil je profesor, ki je predaval o predelavi ribjega mesa. Širine, ki bi sprejela potapljanje kot način življenja, pa žal ni imel. Tako sva z bratom sama odhajala na morje in počela vse mogoče stvari. Za potapljanje pa sem moral počakati do polnoletnosti. Že takrat sem bil potrpežljiv, po sprejetih odločitvah pa zmeraj tudi neustavljiv.

 

 

eM: Katere so bile vajine bratske vragolije?

Z masko in dihalko sva raziskovala obalni pas morja, prosto sva se potapljala, hitro sem dosegel 15–18 metrov globine. Včasih sem šel tudi na lov s špičasto ostjo, a kmalu je podvodno puško nadomestil preprost Canonov podvodni fotoaparat. »Scuba«-tehnika pa je seveda prišla s polnoletnostjo. Danes je to moj način življenja, hkratna strast in terapija – to predstavljata meni potapljanje in podvodna fotografija. Kljub stresnemu življenju na kopnem ne potrebujem nobenega psihologa, svojo terapijo živim pod morsko gladino.

eM: Kdaj ste se začeli s potapljanjem ukvarjati profesionalno?

To je bilo po koncu domovinske vojne. Leta 1996 sem iskal delo, zanj se mi je ponudila priložnost in zaposlil sem se v Adriatic tuni, ki je bila takrat v lastništvu zadrskega Tankerkomerca. Tuna me je prav obsedla. To čudovito in hitro žival je neverjetno težko fotografirati prosto v njenem naravnem okolju. Še vedno predstavlja zame izziv. Kakšno moč ima, ena sama mišica in hitrost. Očara pa njen pogled, njeno globoko oko. Ja, tuna je moja majhna obsesija.

eM: Kakšna so predvidena dela in naloge potapljača na ribji farmi?

Vsakodnevno in redno kontroliramo mreže, pa tudi vse kletke je treba pregledati. Nadzorujemo sidrne bloke in sisteme. Saj se še spomnite, kako je pred nekaj leti neurje odneslo 4 ali 5 kletk Cronavesa, ko je ogromna količina rib prosto odplavala nazaj v morje in naselila morski kanal ob Dugem otoku. Pri prenašanju mladic kontroliramo raznolikost in dinamičnost, zamenjujemo in čistimo mreže in pomagamo pri izlovu. Posebno pozornost posvečamo mortaliteti – tedenskemu zbiranju in odstranjevanju poginulih rib, ki se zbirajo v posebni vreči na dnu ribje kletke – bazena.

 

 

eM: Kakšni so potem ti dnevni potopi?

Vsi so znotraj varnostne krivulje. V povprečju smo potapljači v morju 1−2 uri dnevno, na globini 20−25 metrov. Tam ostanemo največ 45 minut, pri tem pa porabimo 1−2 jeklenki zraka. Večjih problemov ni, razen da se je pozimi včasih težko spraviti v obleko. Že res, da malce »škripajo« kosti, a vse je v naših glavah. Najbolj pomembno pa je, da smo v tesnem stiku z naravo, 6−7 ur pisarniškega dela bi bila zame osebno nesprejemljiva groza.

eM: Slišati je, da so sedaj delfini vaša nova strast?

Ja, zadnjih pet let se je njihovo število v Jadranu povečalo. Ukrep zaščitenosti vrste je torej prijel. Tudi po 10 delfinov redno prihaja na področje ribje farme. Zelo so organizirani, v jati se natančno ve, kdo je kdo. Mladiči sledijo materi in ponavljajo njene vzorce. Najprej jih slišiš, oddajajo zvok, kot bi na palico lovil tuno, šele nato jih vidiš. Točno vedo, kdaj pobiramo mortaliteto. Vsake tri dni v povprečju iz vreče na dnu bazenske kletke poberemo 10−15 odmrlih rib. Takrat priplavajo tudi delfini, da dobijo svoj priboljšek.

eM: Mar se delfini prehranjujejo s poginulo ribo?

Odmrla riba v vreči je stara do tri dni. Delfini nikoli ne vzamejo odmrle ribe, le čisto svežo, tisto, ki je zadnja preminula. Dolgo krožijo, se igrajo, potem pa se na svojstven način približajo. Ribo vzamejo celo z roke, tik pred tem pa se obrnejo na hrbet in nežno priplavajo v neposredno bližino potapljača. Svoj slastni obrok vzamejo brez dotika potapljaču. Ta delfinov manever mi je uspelo celo posneti v njihovem naravnem okolju, a ni bilo najlažje. V eni roki riba, v drugi kamera in polna potapljaška oprema. Si predstavljate, kakšno predstavo smo imeli pod morjem?

eM: Ali ne obstaja nevarnost, da se navadijo na tak način prehranjevanja in postanejo zato slabši lovci v naravi oziroma še večji »škodljivci« pri trganju ribiških mrež, v tem primeru bazenskih?

Poglejte, v naravi velja zakon o preživetju, in če je življenjski sistem uravnovešen in uravnotežen, je sprejemljiv za vse deležnike. V kolikor pa se ta razmerja porušijo, nastane večji problem. Delfini niso redno hranjeni iz roke, gre za prijateljevanje z njimi, saj so vendar v svojem naravnem okolju. Dobro pa vedo, da se okoli gojišč nahaja veliko hrane. Tu se pojavljajo tudi brancini, pa orade, ciplji, sardele, šjuri, inčuni in še bi lahko našteval. Kar poglejte, koliko ribičev zvečer in zjutraj lovi na področju ribjih gojišč. Približno 5 % ribjega fonda ne preživi. Razlogi so različni; največ rib pogine zato, ker njihov razvoj odstopa od razvoja populacije v ribji kletki. Naj pojasnim: mladice različno rastejo. Z razvojem se prestavljajo v bazene z mrežami, ki imajo večje oko. Tiste manjše se po navadi ujamejo v mrežo in poginejo. Te pa so plen delfinov, ko lahko raztrgajo mrežo in si postrežejo z ribo. Zato pa moramo potapljači dnevno spremljati in čistiti mreže ribjih bazenov. Ampak, veste, delfini so izredno inteligentne in pametne živali, in natančno vedo, kako in kdaj naj pridejo blizu človeka.

eM: Kako veliko je gojišče rib, na katerem delate?

Upravljamo z okoli 100 ribjimi bazeni, na ribji farmi pa dela šest ljudi. Kar zahtevna zgodba za nas zaposlene.

eM: Pa se vrniva k vašemu poslanstvu – opazovanju morja in življenja v njem. Menda ste po naravi optimist?

Res sem optimist, četudi v morju ne smem spregledati dejstva, da gre marsikaj narobe. Ni dobro, res ni dobro zatečeno stanje. Povsod je plastika, da o nevidni mikroplastiki niti ne govorim. Način našega življenja in gospodarjenja je katastrofalen, neučakan, skrajno požrešen in pohlepen. Pohlep, to je rak naše civilizacije! Ko sem leta 1996/97 začel s potapljanjem, sem zmeraj naletel na jastoge, tudi po dvajset na enem področju. Ni čudno, da so svetilničarji včasih rekli, da je jastog hrana za revne. Pa si danes poglejte, kakšno je stanje. Pred sedmimi leti smo jih šli snemat, pa smo jih našli komaj deset, in to v nočnem potopu. Pred tremi leti smo se potapljali na področju Narodnega parka. Neverjetno, na dnu je bilo polno praznih lukenj in niti enega raka. Človeški pohlep je kriv in iznajdba hladilnic, da je šlo vse navzdol, ker se iz morja izvleče vse, kar leze in gre, četudi so ribe ali jastogi polni iker. Na Aljaski ribiči samice lososov obvezno spustijo in vračajo v morje, nasprotno jim grozijo visoke denarne kazni. Tak sistem bi morali uveljaviti tudi na Jadranu.

eM: Kakšno je vaše osebno mnenje glede narodnih parkov?

Morali bi odigrati ključno vlogo pri ohranjanju biotske raznolikosti, a so vse prevečkrat le legalizirana lovišča za družbeno elito in izbrance. Poglejte, rdeča bodika, bolj znana kot škarpena, potrebuje polnih pet let, da sploh začne mresti. Je izreden statist, prav pozira ti, pusti celo, da se jo dotakneš. Mlajše so živo rdeče barve, starejše barvo spremenijo. To je enostavno lepota, ki nam jo ponuja narava. Nazadnje sem jih zagledal na previsu skalne police, lokacije ne bom zaupal, zato da jih bom lahko še kdaj srečal, saj so prelahek plen.

 

 

eM: Kako komentirate razmere na Jabuki, ki sedaj spada v Geopark viški arhipelag?

Jabuko so že večkrat zaščitili za leto dni, potem ko je enostavno zmanjkalo škampov. Nekoč so merili 20 cm v dolžino, sedaj le še 7 cm. Šele nato so začeli razmišljati, da se škampi razmnožujejo dvakrat letno in da enostavno potrebujejo svoj mir. Normalna revitalizacija naravnega okolja pa traja 3−5 let. Nesmisel zakona o popolni prepovedi potapljanja na Jabuki je, da lahko loviš na vdih s podvodno puško, ne smeš pa se potopiti s fotoaparatom. Sicer pa največjo grozo za popolno uničenje morskega dna predstavljajo ribiške koče. Upam tudi, da bodo na celotnem področju novonastalega geoparka prenehali z raziskovanjem energentov.

eM: Katera so vaša sanjska potapljaška področja na Jadranu?

Sem zagotovo štejem področje okoli Dugega otoka in Žirja, Visa, Lastova, Sušca in Mljeta, nekaj lepih področij je tudi okoli Hvara, četudi ta otok ni moja prva izbira.

eM: Katera globina je za potapljača fotografa najbolj zanimiva?

Globine niso odvisne od življenja, saj ga je največ v svetlem pasu, do –20 metrov, pa še ta je močno odvisen od svetlobe na površini. Svet tišine se z globino seveda spreminja in je barvit vse do 50 metrov. Naprej prevladuje barva teme, a tudi tam je življenje.

eM: Pa se vrniva nazaj k tuni. Kaj vas najbolj prevzame pri tej ribi?

Ko jo pogledaš v oči, se vprašaš, kaj delamo ljudje, kdo v tem primeru koga proučuje. Obsežno razmišljanje, skoraj potopis sem nekoč že objavil v eni hrvaški navtični reviji, nato so ga povzeli še sestrski elektronski portali. Japonci imajo celo poseben ritual obglavljanja tune. Preveč dostojanstven je ta tunov svet, da bi se smeli tako obnašati do te veličastne ribe. Poglejte; tune so zasledili v morju pred Bostonom (ZDA), ulovili so jih v Sredozemlju. Odrasel tun meri do 4 metre in doseže težo 500–600 kg, s polno močjo plava s hitrostjo 50 vozlov! Udarec njegovega repa je tako močan, da ti v trenutku lahko zlomi nogo. Če bi tuni zares bili agresivni, bi nas ljudi masakrirali!

 

 

eM: Kakšno je obnašanje tunov v kletki?

Drugačno, žalostno. Zmeraj plavajo v smeri urnega kazalca in zmeraj so vsaj meter stran. Opazujem njihov pogled, zamolkel je. Saj veste, tudi ribe čutijo …

eM: Zakaj je škarpena stalnica vaših fotografskih razstav?

Škarpena kaže milijon obrazov, z leti spreminja barvo, od rdeče do bakreno patinaste. Ribi se moraš znati približati. V splošnem ni zainteresirana za druženje z nami. Spustiti se moraš nizko, izpod njenih oči, nato pa te spusti zraven, a pustiti ji moraš položaj glavnega. Gledati iz oči v oči ribo na svobodi v njenem naravnem okolju je res užitek, zato ne razumem lastnikov potapljaških centrov, ki dobro poznajo svoj morski akvatorij, ko gredo na koncu turistične sezone na potop in polovijo vse, kar je živega v njem.

 

 

eM: Kaj pa morski konjiček, ali je težaven za fotografijo?

Gre za izredno zanimivo žival. Karakterno je ranljiv, daje občutek, da ga boš z najmanjšim gibom uničil, po drugi strani pa je najbolj smrtonosna žival v morju. Njen lovski izplen beleži kar 98 % uspešnost. Zelo težko ga je opaziti, izredno je sramežljiv, drži se za travo in ti kaže hrbet, tako da ne vidiš njegovega prepoznavnega profila in rumene silhuete.

 

 

eM: Kaj pa kovač ali riba svetega Petra?

Ta je šele »faca«. Ko sem še delal s tunami na gojišču med otokoma Iž in Zverinac, sem se potopil na dno in zagledal tri bele pike. Kovač se na morskem dnu namreč obrne na hrbet, takrat pokaže tri bele plavuti. Šele ko se približaš, vidiš, da je to ta riba. Mladi kovači priplavajo celo nasproti, velik nikoli. Izpod paškega mostu mi je nekoč za hrbet priplavala prava Petrova mrcina. Kovač ima svoj karakter, ne želi bežati, zna pa se dobro skriti. Zares ima ogromna usta, tako je grd, da je na koncu celo izredno lep.

 

 

eM: Kakšna je morska žaba v očeh podvodnega fotografa? 

Težko jo je najti. Njene oči so nekaj prav posebnega, kot bi vanje vsul zvezde. Predpostavljam, da zato, ker tako reflektirajo svetlobo s površine. Pa njeno tipalo nad ogromnimi čeljustmi, kot vaba na trnku, in v resnici z njim animira in privablja svoj plen. Je pa zanimiva tudi vloga fotoaparata pri mojih potopih. Naučil me je uživati v dogodkih, pred tem pri potopih itak nisem ničesar niti opazil niti zaznal.

eM: Školjke so tudi stalnica vaših razstav, mar ne?

Školjke so bolj izjema kot pravilo. Stalnica pa so polži, ampak to tisti majhni, celo najmanjši. Ne le zaščitena tritonova troblja, ki je največji jadranski polž, ampak majhni, elementarni, zahtevni za fotografijo. Še danes imam nočno moro. Nekoč sem na morskem dnu pobral hišico popolnoma črnega polžka. Dal sem jo v žep pri kompenzatorju plovnosti, ki pa se je ob dvigovanju krčil in raztezal. Na koncu sem krhko lupinico nesrečno stisnil in jo uničil.

eM: Rarog ali jastog, kako je z njima?

Že z njunim poimenovanjem je cirkus, ko v dveh sosednjih državah isto ime predstavlja dve različni živali. Rarog je lep, zares lep, a ga je težko videti. Nazadnje sem se srečal z njim ob Hvaru, na nekem podmorskem zidu. Tudi te lokacije ne izdam! Kalambera, poznani ribič z Visa, zna povedati, kako so že njihovi dedje lovili rake na Palagruži. Morje okoli otoka so razdelili na štiri cone. Prvo leto so lovili v coni 2 in 4, čez leto dni v 1 in 3. Višani so zmeraj tako lovili. Potem pa so prišle ribiške koče in preorale palagruško morsko dno.

 

 

eM: Četudi pod morjem ni COVID-a, se najraje potapljate sami. Zakaj?

Tako sem najbolj gotov in najbolj osredotočen na svoje delo. Saj veste, pri fotografiji je potrebna neskončna potrpežljivost in vračanje na lokacijo. Včasih je odveč že vsak zračni mehurček, ki zmoti ribo. Se pa rad potapljam tudi v družbi mojih prijateljev, ti so po večini vsi inštruktorji potapljanja in vešči svoje obrti.

eM: Kakšno sporočilo želite posredovati ljudem?

Vsak mora delati na sebi, na sebi res lahko veliko naredimo. Moč dobre misli velja, a dovolj je ena sama »budala«, ki uniči prizadevanja številnih ljudi. Če ne bomo spremenili vrednostnih količnikov v naših glavah, ne bomo prišli prav daleč.

eM: Kakšen pa je vaš potapljaški sveti gral?

Ameriko in Karibe sem že obdelal, v tem delu sveta so mi ostali potopi še v Južni Ameriki. Neizpolnjeni želji pa sta Kuba in Avstralija. Tudi pri tem še neuresničenem cilju, kot v življenju, veljata potrpežljivost in dobra misel.

 

 

Podobne teme:

• Potapljaški safari
• Misli na morju, noge v lavorju z Valterjem Žižo
• Otoček Krapanj – Lovci na morsko spužvo
• CROFISH – 12. mednarodni ribiški sejem
• Lovci na morsko spužvo