Livio Jelčić

Rojen je bil 3. decembra 1959. Jadrati je začel s šestimi leti pri JK Uljanik v Pulju. Večji del svojega aktivnega življenja je profesionalni skiper. V tem trenutku je kapitan stoletne tartane po imenu Tartana. Livio je tudi predsednik društva »Molaj cimu«.

 

M. Zupančič, foto: osebni arhiv & arhiv eMORJE.com

 

eM: Kaj je tartana, za kakšen tip barke gre?

Tartana Viareggina je bila ribiška barka, ki je ribarila po Mediteranu z mrežo tartano. Po njej tudi ime plovila. Tartane so se prilagajale glede na morski akvatorij. V resnici gre za italijansko plovilo, najdemo ga tudi v Franciji.

eM: Kje ste kupili barko, kako ste sploh prišli do nje?

Iskali smo plovila, ki so bila oglaševana za prodajo, vendar smo se osredotočili predvsem na Italijo. Cilj je bil najti starejši čoln z latinskim jadrom, ker mislim, da si ljudje s staranjem bolj želijo starejše čolne, čolne z dušo in ne teh sodobnih »speederjev«. Po naključju so naleteli na oglas za čoln, proizveden v ladjedelnici Viareggio v Italiji, ki je med mornarji znan in tudi zelo cenjen. Lastnik jim je po telefonu povedal, da se je čoln rodil leta 1927 in da je v odličnem stanju ter registriran. Barka je bila na Sardiniji.

eM: Ali je bila tartana res takšna, kot so jo oglaševali?

Razen starosti in veljavne registracije ni bilo nič od oglaševanega res. Ladja je bila v precej slabem stanju. Da bi jo lahko prodali, je bila registrirana za plovbo do 6 milj od obale. Ko pa smo prišli na Sardinijo in pregledali čoln, je sedanji lastnik takoj rekel, da mu je čoln všeč. Malo smo se pozanimali in ugotovili, da je to tip »tartana«, ki je praktično izginil iz Sredozemlja. Pravijo, da je v Franciji le še nekaj bark, zato smo barko kupili in jo prek morja odpeljali v Pulj.

eM: Kako ste sploh uspeli prepluti toliko morskih milj ob tako slabem stanju plovila?

Ko smo barko prevzeli, smo jo morali najprej popraviti, da smo lahko z njo sploh odpluli. Ladja je imela veliko lukenj. Prvič smo vse to zakrpali s silikoni. Imeli smo eno črpalko za praznjenje vode, vzeli pa smo še dve črpalki, če se »bog ne daj« med plovbo pojavi potreba. Dobro je bilo, da smo se tako opremili. Ko smo tamkajšnjim domačinom povedali, da gremo v Pulj, so mislili na Pulj na Sardiniji, ne na naš Pulj v Istri. Ko smo jim razložili, na kateri Pulj mislimo, niso mogli verjeti. Dejali so, da smo popolnoma nori.

eM: Kakšna je bila vaša ruta, kje ste najprej pristali?

Prva postaja na našem potovanju je bila Sicilija, mesto Trapani. To je bilo tudi prvih sto milj jadranja. Tam smo imeli dogovor o prevozu vina pod jadri. Gre za prevoz blaga, ki ga prevzamejo mornarji pri domačinih na otokih. Običajno gre za vino, oljčno olje in sir, nato pa blago odpluje proti celini. Odločili smo se, da v tisti del zgodbe vstavimo ekološko zgodbo o jadranju, torej le z močjo vetra na določeno lokacijo.

eM: Kakšen prvi vtis ste pustili v tamkajšnjih krajih?

Ko smo pristali v Trapani na Siciliji, so domačini mislili, da smo begunci, ker smo po sto miljah jadranja tako tudi izgledali – mi in barka. Ko smo naložili vino, smo se odpravili proti Jadranskemu morju in našemu Pulju. Potovanje od Sicilije do Pulja je trajalo skupaj dvanajst dni, večino časa z jadri. Kljub popravilom je ladja pri plovbi od Sardinije do Visa skoraj potonila zaradi velikih valov. Iz treh črpalk smo črpali vodo in nekako le prijadrali do Visa. Na koncu smo odpluli v Pulj in tako v resnici naredili tudi naš prvi jadralski prevoz z vinom, t. i. Sail transport. Dva tisoč litrov vina je hkrati služilo tudi za potreben balast, saj ima barka plitek ugrez in nima globoke balastne kobilice.

eM: Ustanovili ste tudi društvo »Molaj cimu«. Kakšne načrte imate med somišljeniki?

Skupaj s sodelavci iz združenja načrtujemo razvoj jadralnega tovora ali prevoza z jadri, kar je sicer velik marketinški hit v svetu. Skupina navdušencev, ki so to prvič začeli, je ekipa s Karibov, ki so rum prevažali v Evropo. Zgodba se je obrnila in ljudje so začeli plačevati za jadranje in delo na takšnih čolnih. Načrt je prevoz vina, oljčnega olja, sira in drugih lokalnih proizvodov malih lokalnih proizvajalcev po Jadranu, kot je nekoč potekala trgovina, vse na jadrih. Z dobičkom bi še naprej vlagali v stare ladje in jih obnavljali.

 

 

eM: Kako avtentična ostaja tartana Tartana?

Tartana je prava lepotica. Pobarvana je z originalnimi oljnimi barvami, ki jih nabavljamo v Nemčiji. Dolga je 15,40 m, čez vse pa 20 metrov. Ladja je bila v celoti obnovljena z originalnimi materiali. Ni nerjavečega jekla, plastike, najlona ali katerega koli materiala, ki ni bil uporabljen v 20 letih prejšnjega stoletja. Res je prava lepotica, in po dosedanjih vedenjih edina na Jadranu te vrste.

eM: Kako pa je bilo nekoč s tartanami?

Tartane so bile nekoč najbolj razširjene ladje v Sredozemlju. Uporabljali so jih tudi pirati in ribiči, celo bojevniki. Model Viareggina pa je bil namenjen predvsem trgovini in prevozu blaga ob obali.

 

 

eM: Kaliko jader premore?

Ta barka ima kar šest jader – tri floke, latinsko in sošno jadro in vršnico. Nima sidrnih vitel, škripci so leseni in obdani s pleteno vrvjo.

eM: Ali je to edina barka, ki jo je kupilo vaše društvo?

Društvo »Molaj cimu« je kupilo še en čoln, Big Mamo, 22-metrski škuner z dvema jamboroma, ki še čaka na generalno obnovo, medtem ko Tartana pluje iz Jadrana okoli škornja proti Viareggiu. Tam bo počakala na prvi oktobrski vikend, ko se bo udeležila kultne regate na Sredozemlju – Voiles de Saint-Tropez. V kolikor pride dobra ponudba za odkup, je Tartana seveda na prodaj. S kupnino bi tako lažje začeli obnovo škunerja Big Mama.

 

 

 

Podobne teme:

• Tartana
• Guc “Marija” PŠ – 304
• Dvig ribiške ladje z inovativno metodo
• Švedska ladja Götheborg
• Bragoc Paulina