Mitja Margon
Mitjo Margona široka javnost pozna kot jadralca in slovenskega olimpijca, dvakratnega udeleženca poletnih olimpijskih iger (Atlanta 1996 in Sydney 2000) v jadralnem razredu 470, ko je jadral skupaj s Tomažem Čopijem. V zadnjih letih vse večjo skrb posveča razvoju mladih jadralcev in popularizaciji jadralnega športa. Njegovo življenje ostaja trdno povezano z jadranjem.
Mitja Zupančič, foto: osebni arhiv Mitja Margon, Martina Orsini, Nico Martinez & arhiv eMORJE.com
eM: V jadralskih krogih ste dobro poznani doma in po svetu, kako pa bi se na kratko lahko najbolje prestavili širši javnosti?
Boste presenečeni, ampak v resnici se mi zdi, da sem sanjač na področju jadranja in z jadranjem povezanimi stvarmi, in to že večino svojega življenja. Jadranje me spremlja povsod, zato je zgodba mojega življenja precej predvidljiva, zame izredna, za koga drugega pa prav nezanimiva.
eM: Jadranje torej predstavlja vaše delo in vaš hobi?
Ja, to je kar izziv, celo hendikep, ko si tako močno vpet v posel in prostočasne dejavnosti, da zabrišeš mejo. Če pa te podpirajo tudi domači, in je takšen način življenja pripoznan ter sprejet celo kot »life style«, gre naprej brez večjih težav.
eM: Kaj vam torej pomeni jadranje?
Jadranje je mnogo več, kot je poznano običajnemu opazovalcu. Zame gre tudi zunaj cone udobja, saj moj krog presega le neposredno jadranje na morju; predstavlja namreč športno pot in socialno mrežo ljudi, ki so povezani z njim, to pa prinaša popolnoma druge širine in dojemanje tega lepega športa, ki simbolizira eno življenjsko filozofijo tesnega sobivanja z naravo in sprejemanja naravnih sil, ki te nevidno ženejo preko valov.
eM: Na začetku ste se opredelili za sanjača. Ali nam lahko to klasifikacijo še dodatno pojasnite?
Seveda jo lahko. Pač sem človek, ki si upa in dovoli razmišljati tudi izven že sprejetih okvirjev in se jih ne boji. Če verjamem v stvar, ko jo začutim, da je prava, se mi naježi koža, zato jo želim preizkusiti in udejanjiti ter nase prevzeti riziko odgovornosti. Rekel bi, da sem nekaj med sanjačem, naivnežem in romantikom. Nisem pa naiven, sem pa romantik.
eM: Ali smemo reči, da ste profesionalni športnik?
Ne, nikakor ne. Športnik, celo vrhunski športnik sem bil nekoč, sedaj pa sem premalo discipliniran, in bi s takšnim poimenovanjem metal senco na resnične športnike, ki še naprej garajo in se odrekajo vsem sladkostim življenja z enim samim ciljem – da so najboljši in da zmagujejo. Ker sem toliko vpet v delo v jadranju, še moji otroci ne vedo točno, kaj sem. Ko jih v šoli vprašajo, kaj dela tati, pravijo, da je v klubu ali pa jadra. Še najbolj primerna definicija mojega poklica je, da sem manager na področju jadralnega športa.
eM: Kakšni pa so vaši pogledi na olimpizem?
Nekoč in danes – gre za veliko razliko. Ko sva se s Tomažem Čopijem leta 1996 udeležila najinih prvih olimpijskih iger so bili precej drugačni časi, pa tudi razmere za trening, tekmovanja, nenazadnje za odhod na olimpijado. V ospredju je ostajal moto olimpizma – važno je sodelovati in ne zmagati. Do dosežka in nekega končnega cilja pride vsak na svoj način, žal pa v naši državi hitro bledi zgodovinski spomin tudi na področju športa, veljajo le medalje, pa še to le tiste z zlatim leskom. V tujini prinaša »biti Olimpijec« bistveno večjo težo, kot pri nas.
eM: Ali to pomeni, da ostaja grenak priokus na 14. in 9. mesto z olimpijade?
Ne, kje pa, sploh ne. Vsaj pri meni ne gre za nikakršno travmo ali grenkobo. Hvaležen sem za obe olimpijski izkušnji, saj so se iz njiju rodile nove priložnosti in smeri, s Tomažem Čopijem – jadralnim partnerjem sva imela bogato kariero in ostala povezana tudi v poslu ter profesionalnem jadranju, kar pa je res lepa izkušnja.
eM: Aktivno se pojavljate v jadralni seriji RC44, za kakšen tip tekmovanja gre?
RC44 je lastniški razred monotipnih karbonskih jadrnic, ki sta jih zasnovala Andrej Justin in Russell Coutts. V istem trenutku, ko se je rojeval ta jadralski razred pa sva bila zraven tudi midva s Tomažem. Takrat sva naročila in kupila tudi eno prvih tovrstnih jadrnic. Splovili smo jo in odjadrali sezono, nato pa jo zaradi pomanjkanja sredstev in izgube pomembnega sponzorja še pravočasno uspeli prodati FRa – American’s Capu v Marseille. V začetku leta 2011 je Toša (Skrt Golja) in mene poklical Vladimir Prosikhin, sicer lastnik jadrnice Shipman, ki jo je imel na vezu v Marini Portorož, da bi si želel tekmovati na jadrnici razreda RC44 ter se vključiti v tekmovalni cikel. Poklicali smo v Francijo in imeli veliko srečo, saj je jadrnica nedotaknjena tri leta na kopnem čakala aktivnega kupca. Hitro smo jo uspeli pripraviti za tekmovanja. Team Nika, ki danes tekmuje pod zastavo kneževine Monaco, je v teh letih uspela trikrat osvojiti naslov svetovnega prvaka in zmagati tudi sezono. Kar nekaj Slovencev nas je aktivno sodelovalo v ekipi. Sam v sezoni 2023 ostajam pomočnik trimerja prednjih jader, pred tem sem bil šest let trimer, poleg vsega od vsega začetka odgovoren tudi za logistiko in finance, Tomaž pa je bil prej trimer glavnega jadra, zadnje leto in tudi v 2023 pa je imenovan za trenerja ekipe.
eM: Torej prisegate na monotipna tekmovalna jadranja?
Seveda, zame je to edino pravo tekmovanje in preizkušnja, ko so vse jadrnice v floti popolnoma enake, zato rezultat ne narekuje tehnika, ampak je odvisen predvsem od človeka, njegovega znanja in sposobnosti. Ali si morete misliti, da je naša jadrnica Nika stara že 15 let, najstarejša v floti, in še zmeraj konkurenčna, kar kaže, kako kakovostna je bila gradnja, predvsem pa, kakšen vizionarski projekt sta narisala snovalca Andrej in Russell.
eM: Svetovno prvenstvo RC44 ste pripeljali tudi v Portorož. So bila to predvsem vaša prizadevanja?
Ne bi rekel le moja, ampak tudi moja. Nekako je Portorož skoraj matična luka tega čudovitega jadralskega razreda, zaliv pa primeren za tekmo, ob ugodnem vetru ni visokega vala, kar omogoča hitro in atraktivno jadranje. Lanskoletno svetovno prvenstvo nam ni prineslo ravno želenega rezultata, popravili smo se pa ob koncu sezone z zmago v Muskatu, za kar izrekam tudi vse priznanje novemu trenerju ekipe – Tomažu Čopiju, ki je vrhunsko izrabil ponujeno mu novo priložnost.
eM: Ali lahko pričakujemo, da se bo flota RC44 vrnila tudi leta 2023 v Portorož?
Leta 2023 sicer ne, kandidirali pa smo za leto 2024 in za serijo treh zaporednih let, morda v navezi/kombinaciji s Hrvaško, ki bi tudi skozi ta prestižni razred lahko promovirala kakšno od svojih destinacij (npr. Rovinj s svojo novo ACI marino).
eM: Kako obsežna pa je sedaj tekmovalna flota RC44?
Rekord je bil 15 jadrnic, sedaj v seriji nastopa 9 jadrnic, po nekaj letih pa se gradita tudi dve novi barki. Dve ruski ekipi sta žal na čakanju, za nastop pa se pripravlja tudi prva ženska posadka, ki prihaja iz Švedske. Jadrnice se že od vsega začetka gradijo v ladjedelnici Pauger na Madžarskem.
eM: Kako pa gledate na SSL – Zlati pokal?
Gre za odličen in atraktiven koncept po vzoru nogometnih svetovnih prvenstev. Pri nas je združil vse najboljše jadralce, tudi takšne, ki pred tovrstnim tekmovanjem nikoli ne bi jadrali skupaj na krovu. Z majhne države, kot je tudi naša, SSL lahko predstavlja odskočno desko v profesionalno jadranje. Slovenska ekipa Krpani 1860 smo se uvrstili v sklepni del tekmovanja, ki bi moral biti konec leta 2022 v Bahrajnu, a je zaradi znanih geopolitičnih razmer in prevelikih logističnih težav prestavljeno v november 2023. Upam, da ta časovni odmik ne bo pomenil upada medijske pozornosti in motivacije med tekmovalci.
eM: V zasebnem življenju imate pet otrok, ali ste jih usmerili v jadranje?
Želel bi si, da bi se našli v kakšnem športu, prav posebej pa jih nisem nagovarjal za jadranje. Hčerki Urška (21) in Sara (18) sta na mojo željo pred leti (še) uspeli narediti šolo jadranja pri Milanu Morganu, a se nista našli v optimistih, ampak kasneje na Seascapu 18. Sin Matic (10) trenutno jadra v tej temeljni začetni klasi, medtem ko Nina (9) in Tine (7) za zdaj še uživata po svoje. Nikoli si nisem želel, da bi mojim otrokom jadranje postalo breme (zaradi mojega ukvarjanja z njim in dosežkov), želim, da ga dojemajo kot lep in zdrav način življenja.
Eden mojih jadralskih prijateljev, Hrvat Tomislav Bašič, mi je enkrat za naše otroke rekel takole: «Ni nujno, da bodo jadralci, jim je pa usojeno, da bodo poskusili.« To se mi zdi kar pripravno izhodišče.
eM: Na katero svojo zmago pa ste najbolj ponosni, oziroma vas vežejo najlepši spomini?
To je bila zmaga na 1. evropskem prvenstvu razreda Seascape 18 (leta 2018), bil sem krmar ekipe, ki sta jo sestavljali še moji hčerki Urška in Sara, občutki skupne zmage in veselja pa nepopisni. Si morete misliti, da smo zmagali celo s sposojeno jadrnico, ob tem sem bil hkrati še vodja organizacije prvenstva!
eM: Močno ste bili vpeti tudi v delovanje društva GOSailing?
Res je, ampak društvo ni več aktivno, oziroma smo ga priključili v Pirat z dnem, ko sem postal predsednik JK Pirat Portorož, vse dejavnosti in ideje pa smo s tem dejanjem prenesli v enega najuspešnejših klubov v Sloveniji.
eM: JK Pirat je pod vašim pridobil precej odmevne jadralne dogodke. Kako vam to uspeva?
Uspešno sem končal dvoletni mandat in pridobil novega. Zelo sem motiviran ob odlični vodstveni ekipi, sploh, ker se približujemo letu, ko bomo slavili 70-letnico našega delovanja. Želim si, da je klub moderen, stabilen, samovzdržen in odprt na vse strani. Želim si, da bi imeli redno zaposlene sodelavce, kot so hišnik-vzdrževalec, služba za PR in profesionalno tajništvo. Naše zgodbe pa naj se ne odslikavajo le v poročanju o rezultatih, ampak po vsebini. Podmladek je tisti, ki nas žene naprej, mladina in odrasli, rekreativci in tekmovalci. Skratka vsi tisti, ki cenijo življenje in ozaveščajo o odnosu do morja.
eM: Na kateri dogodek, ki ste ga organizirali v JK Pirat, ste najbolj ponosni?
To je zagotovo Sailing Point Velikonočna regata, saj gre logistično in organizacijsko za največji in najbolj zahteven dogodek. Operativno tekmovanje hkrati poteka na dveh regatnih poljih, kot novost smo uvedli kategorijo »Rookijev« in do sedaj smo spravili pod streho že 27 izdaj. Seveda ne morem mimo lanskega Svetovnega prvenstva razreda RC44, preko katerega smo dosegli za jadranje izredno medijsko odmevnost in imeli možnost privabiti sponzorje, ki jih bomo, vsaj upam, uspeli ohraniti tudi za druge projekte.
eM: Solastnik ste tudi Sailing Pointa – edine specializirane prodajalne za jadralce. Kako uspevate s takšno trgovino v Sloveniji?
V 20 letih odkar obstajamo nam je uspelo pridobiti zaupanje širokega kroga strank in zgraditi kredibilnost pri najpomembnejših deležnikih s področja navtike v Sloveniji in širše. Rezultati so kar vzpodbudni, trgovina v Luciji pa je priznana širše v regiji. Pravkar usmerjamo pilotski poizkus organizacije lokala tudi v Ljubljani in na Kvarnerju, v Dalmaciji pa že uspešno delujeta dve lokaciji (Sukošan, od letos tudi Split). Si pa želimo razširiti mrežo v globalnem smislu, in to s franšizo na ključ. Vsi naši dobavitelji in principali so bili seznanjeni in navdušeni nad idejo, zato gremo preudarno naprej. Še en sanjaški projekt.
eM: Na zadnjih lokalnih volitvah ste želeli vstopiti tudi v politiko. Kaj vas je gnalo?
Najprej sem želel kandidirati za župana Pirana, saj menim, da si mesto zasluži več. Eden od navdihov je bilo mojih pet otrok, za katere sem prepričan, da si zaslužijo živeti v boljšem in bolj urejenem okolju. V zadnjem trenutku sem odstopil od kandidature, pa tudi z listo nismo uspeli priti v občinski svet, kar kaže, da nismo sestavili dovolj intenzivne kampanje, po drugi strani pa ljudem še zmeraj ni mar za javno dobro in so brez interesa. Ideje še nisem opustil, so pa bili nedavni dogodki odlična izkušnja za boljšo medijsko nastopanje čez štiri leta, pa tudi pripravo duha na »podpasne« udarce, ki so del tovrstne javne obrti.
eM: Zagotovo imate še kakšno skrito željo, ali nam jo lahko zaupate?
Mislim, da sem edini človek v Sloveniji, ki se je udeležil olimpijskih iger v vseh možnih oblikah, kot so: športnik, trener, vodja poti in gledalec. Manjka mi samo še udeležba kot prostovoljec, za katero se bom poskušal prijaviti v letu 2028.
