Vinko Oblak

Vrhunski poznavalec slovenske pomorske dediščine, pisec mnogih strokovnih razprav, svetovalec mlajšim generacijam, ki se vseskozi drži v ozadju. Poiskali smo ga, da bi njegovo delo postalo bolj opaženo.

Besedilo: M. Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com

eM: Vse, kar vzamemo v roke na slovenski obali in je povezano s pomorsko dediščino, ima vonj po Oblaku. Zdi se, da ste povsod prisotni, pa zmeraj nekako v senci. Komentar?

Obalno področje je nerazdružljivo povezano z morjem in kot mi je pred mnogimi leti povedal prijatelj, njemu pa njegov ded iz Dalmacije »Eh sinko, nemoj se micati više od 50 metara od mora pa češ uvjek nači nešto za pojest«, kar bi posplošeno pomenilo, da z morjem lahko sobivamo in od njega živimo. To v glavnem upoštevam tudi sam. Rad imam morje in vse, kar je povezano z njim: ljudi, barke, ladjedelništvo, ribe, jadranje, ribolov, pomorsko tradicijo in zgodovino …, to me veseli in mi daje notranje zadovoljstvo, zato sem tudi prisoten v okoljih, ki obravnavajo te tematike. Ne čutim posebne potrebe po tem, da bi se »kazal«. Sem pa globoko prepričan, da se o morju premalo govori, piše in se ga primerno valorizira, rad se udeležim dogodkov, ki so povezani s to tematiko.

eM: Kakšen je vaš osebni pogled na slovensko pomorsko zgodovino?

V zadnjem času kar intenzivno prebiram literaturo in nekatere dokumente, ki so povezani z novejšo zgodovino slovenskega pomorstva, predvsem s Splošno plovbo in njenimi predhodniki. Strinjam se s trditvijo, da so bili časi po drugi svetovni vojni za slovensko pomorstvo blago rečeno nezavidljivi, lahko bi rekli, da ga skoraj ni bilo. Tistim, ki so znali in zmogli postaviti temelje razvoju slovenskega pomorstva, pa kapo dol in globok priklon. Z veliko odrekanja in skoraj iz nič je nastalo ladjarsko podjetje, ustanovili so ribiško podjetje Riba Izola in Ribič Piran, organizirali pomorsko šolstvo, vzpodbudili ladjedelniško remontno dejavnost, zgradili luko Koper … Tudi sam sem krajše obdobje plul na nekaj ladjah Splošne plovbe in skoraj desetletje delal v Ladjedelnici Izola, zato mi je tematika še nekoliko bolj pri srcu. Z veliko nostalgije, lahko bi rekel tudi jeze, opazujem žalosten zaton podjetja SPP, ki je dolgo veljalo za ponos slovenskega ladijskega prevozništva. Ostaja mi upanje, da se bodo bodoče generacije, ki bodo upravljale z morjem, v prihodnosti znale modro odločati in bodo začrtale plutje v smeri, ki bo dolgoročno v korist vsem Slovencem.

eM: Zakaj se zdi, da najraje posegamo v čase Avstro-Ogrske na Jadranu?

Prav veliko se s pomorstvom iz časa Avstro-Ogrske nisem ukvarjal, vendar z gotovostjo lahko trdimo, da je mnogo starejših pomorskih gradenj po celotnem Jadranu iz tega obdobja. Rekel bi, da predvsem zato, ker je tedanja oblast pravilno in predvsem dolgoročno kot tudi vizionarsko ocenila vrednost Jadranskega morja. Postavili so pomorsko zakonodajo, predpise o ribolovu in prodaji rib, plovbi, uredili in zgradili mrežo najpomembnejših Jadranskih svetilnikov, pomorsko šolstvo, postavili morsko biološko raziskovanje, vojno mornarico, ki je preplula širna morja, vojno ladjedelništvo in še bi lahko naštevali. Vse našteto je bilo skrbno zabeleženo in dokumentirano. V vseh teh obmorskih in pomorskih dejavnostih so bili prisotni tudi Slovenci, morda zato radi pogledamo nazaj …

eM: Kako močno je po vašem mnenju na pomorsko zgodovino Jadrana vplivala dolgoletna prevlada Beneške republike na tem prostoru?

Iz mojega zornega kota so Benečani nesporno odločilno vplivali na dogajanje in s tem na življenje na obalah celotnega Jadrana. Beneška republika je prinesla »beneški red« v upravljanju, trgovanju, bojevanju, ladjedelništvu in še marsičem. Bogata jezikovna pomorska terminološka zapuščina je na celotnem Jadranu prisotna še danes. To nam da slutiti, da so bili mnogi pomorski izrazi pravilno izbrani in svoje poslanstvo dobro opravljajo še danes. Nadomestni izrazi v posameznih jezikovnih področjih jih še niso izbrisali.

 

 

eM: Kakšna je resnična pomorska zgodovina Slovencev? Ali jo dovolj poznamo?

V zadnjih nekaj desetih letih je priplavalo na površje kar nekaj do sedaj premalo ali sploh neznanih podatkov o prisotnosti Slovencev ob morju. S proučevanjem zgodovinskih virov in pravilno interpretacijo teh je in bo mogoče ustrezno ovrednotiti ta del zgodovine »obmorcev«. Glede na skromno prisotnost slovanskega življa in zapisov o njihovi prisotnosti ob morju to ni enostavna naloga. Ocenjujem, da bi bilo prav, da se vzpodbudi to raziskovanje med mladimi in se jih usmeri v ta specifičen, vendar zelo zanimiv segment raziskovanja. Trdim, da je slovenska pomorska zgodovina med Slovenci bistveno premalo poznana. Pri informiranju in ozaveščanju o tem, da smo Slovenci pomorski narod, lahko zelo pripomorejo tiskani in TV prispevki, saj lahko dosežejo slehernega Slovenca.

eM: Ali smo Slovenci pomorski narod?

Delni odgovor je opisan že v prejšnjem odgovoru. A vendar, glede na moje poznavanje dela slovenskih pomorščakov so ti bili ali so bolj ali manj prisotni v skoraj vseh segmentih pomorskih dejavnosti: ladjedelništvu, ribištvu, morski biologiji, potapljaštvu, podmorništvu, projektiranju pomorskih gradenj, dejavnostih, ki so povezane z morjem, predelavi rib, pomorskim pravom, pomorski luški dejavnosti, marinski dejavnosti, solinarstvom, podvodnim športnim ribolovom, školjkarstvom, akvaristiko, jadranjem, veslanjem, jadrarstvom, mrežarstvom, pomorskim muzealstvom, pomorskimi prevozi blaga in potnikov, pomorsko pilotažo. Ali sem naštel dovolj, lahko nadaljujem? Smo pomorski narod, a z grenkim priokusom. Teh poklicev in pridobljenega znanja se ne spoštuje dovolj.

eM: Kakšen pa je vaš pogled na novejšo slovensko pomorsko zgodovino?

Novejša slovenska pomorska zgodovina (zadnjih dvajset do trideset let) po moji oceni ni spodbuda mlajšim rodovom in nam vsem ni v ponos. Splošna plovba ni več v slovenski lasti, Ladjedelnica 2. oktober Izola ne obratuje več, Podjetje Riba nima več lastne flote, Luka Koper je kljub dobrim poslovnim rezultatom podvržena občasnim pretresom, Sečoveljske soline obratujejo relativno skromno, konzervirno Podjetje Delamaris je bilo preseljeno v Pivko … Kljub bogati pretekli pomorski dejavnosti se mi zdi, da se v zadnjih dveh desetletjih vse bolj in pospešeno oddaljujemo od morja.

eM: Kakšen pečat je po vašem prepričanju pustila Splošna plovba?

V zadnjem letu dni sem se »obregnil« v ladijske štampiljke. Vsaka ladja SPP je imela svojo. Pri raziskavi štampiljk sem sledil tudi statusnim spremembam podjetja in njegovega prepoznavnega znaka Triglava z morjem in sidrom na vsaki posamezni štampiljki. Za cilj sem si zadal rekonstrukcijo trgovske flote SPP vse do časa, preden je bilo osnovano podjetje Genshipping v lasti SPP. Zbral sem skoraj vse ladijske štampiljke ladij »stare flote« SPP. Danes (2. 9. 2018) ima SPP v lasti 6 večjih ladij in 4 v upravljanju, vendar nič več v slovenski lasti. Zapuščina SPP? Veliko pomorščakov, veliko strokovnjakov in mnogo znanja, ki je sedaj na trgu dela na voljo najboljšemu ponudniku in kot zapisano zgoraj, ostaja pričevanje o floti nekdanjih ladij SPP na štampiljkah.

eM: Raziskovali ste ribiško pogodbo piranske komune. Kakšna so bila spoznanja, kaj vas je najbolj presenetilo?

Mnogo svojega prostega časa sem namenil pridobivanju zgodovinskih podatkov v zvezi s tisočletno tradicijo lova ševolov/cipljev v piranskih ribolovnih rezervatih. Posebej zanimiva mi je bila koncesijska pogodba za ulov cipljev iz leta 1918 in njena barvna priloga, ki prikazuje morsko mejo piranske komune. Pogodba podrobno opisuje pravice in dolžnosti najemnika in najemodajalca. Zanimivi so bili zaključki, ki sem jih razbral iz pogodbe. Občina Piran je kot najemodajalec upravljala tako z morjem v njeni ingerenci kot tudi z ribolovnim rezervatom in solinami. Prav iz dolgoročnega interesa po skrbnem in gospodarnem upravljanju je vse tri dejavnosti usklajevala na način, da so lahko sobivali in tako prispevali kar največ denarnih sredstev občinski blagajni skozi prispevke in koncesije. Iz pogodbe izhaja, da je občina predpisala časovne in teritorialne omejitve v intervalu dovoljenega in prepovedanega ribolova na določenem področju, natančno določila lokacije mogočega odlaganja izkopanega mulja pri čiščenju nanosov iz solinskih kanalov in tako urejala tudi plovne poti za pomorski transport. Danes slednje zadeve ureja država in nič več občina. Občutek je, da ne najbolje.

eM: Kaj pa zimski izlov cipljev?

Država vsako leto posebej razpiše javni poziv za letno koncesijo ulova cipljev in druge bele ribe. Na razpis se lahko prijavijo zainteresirani ribiči iz celotne slovenske obale (nekoč izključno piranski ribiči). Opuščene so stare tradicije in tradicionalni način izvedbe velikega ulova cipljev. Tradicija izginja. Nekateri trdijo, da so se okoliščine zelo spremenile in da star način ni več aktualen. Le poglobljena analiza dejstev in strokovna ocena kompetentnih strokovnjakov tega področja lahko poda oceno stanja in usmeri v bodočnost. Upoštevati je potrebno tudi nov obmejni režim, ki vsekakor prispeva k trenutni neurejenosti razmer v Sečoveljskem ribolovnem rezervatu. Uspešno gospodarjenje s Sečoveljskim ribolovnim rezervatom terja po mojem mnenju dolgoročno usmeritev. Kratkoročni interesi posameznikov se križajo z dolgoročnimi.

eM: Katera tri dejstva so za vas najpomembnejša pri razumevanju slovenske pomorske zgodovine?

Na enem mestu, v enem samem viru ni skoncentrirano dovolj podatkov, na osnovi katerih bi lahko posameznik vrednotil dejstva o pretekli in polpretekli pomorski zgodovini Slovencev. Sledi dela in prisotnost posameznikov ali skupin po nacionalni pripadnosti so v zgodovinskih virih večkrat prikrite iz različnih objektivnih in subjektivnih razlogov. Menim, da je iz današnjega zornega kota težko objektivno ocenjevati slovensko pomorsko zgodovino, saj se zelo prepleta in je povezana s sosedi. Lahko »preštejemo« imena pomorščakov in drugih Slovencev, ki so bili vpeti v to dejavnost, lahko izdelamo seznam izobražencev in izobraževalnih ustanov v pomorstvu, lahko popišemo imena plovil in njihovo lastništvo, analiziramo ohranjene arhivske zgodovinske pisne vire in ugotovimo, kje vse so bili prisotni Slovenci in kakšna je bila njihova vloga na morju in ob njem ter tako poizkusimo objektivno ovrednotiti prispevek Slovencev. Nikakor pa ne smemo prezreti današnje stopnje vpetosti in kakovost strokovnjakov tega področja, saj le ta najbolje izkazuje »minulo delo« predhodnikov. Tudi Slovenski pomorski zakonik je lahko v neki meri zrcalo sadov dela prejšnjih generacij pomorščakov.

eM: Kakšen se vam zdi odnos slovenske države do pomorstva in pomorščakov?

Smo del EU in že to dejstvo skozi zakonodajo in uredbe vsaj v zadnjem desetletju zagotavlja določeno obvezo izvajanja aktivnosti, povezanih z morjem in zavezuje državne institucije in druge k prilagajanju, spoštovanju in upoštevanju pomorskega pravnega reda. Zdi se, da je ta vzvod sedaj osnovno gonilo slovenskega pomorstva. Prilagajanje na sodoben trajnostni razvoj pomorstva je dejstvo, ki ga ne moremo in ne smemo prezreti, vendar naj bo v največji možni meri prilagojen pogojem, ki vladajo na naših tleh ali bolje na našem morju. Država mora po mojem mnenju oblikovati jasno vizijo dolgoročnega razvoja pomorstva in primerno ovrednotiti njegovo vlogo pri razvoju slovenskega gospodarstva, zastaviti strategijo in postaviti jasne cilje za doseganje teh. K vsemu spada seveda tudi pomorsko izobraževanje ob upoštevanju vloge posameznikov, ki bodo udejanjili zastavljene cilje. Vsekakor je smotrno pridobiti mnenja še aktivnih in tistih »odsluženih« pomorščakov, ki s seboj nosijo bogate mednarodne izkušnje. Zdi se, da se premalo uporablja in upošteva izkušnje teh, ki so to počeli ali počnejo v pomorstvu še vedno. Ključni so ljudje.  

 

 

eM: Kaj pa vloga Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran? Zdi se, da je glavna sila ohranjanja pomorske dediščine, ki posega tudi na druga, nemuzealska področja?

Že sam naziv Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran pove, kaj je bistvo ustanove. Njegova pomembnost po mojem mnenju presega lokalno okolje, je nacionalnega pomena in tako bi morala tudi opravljati svoje poslanstvo. Država naj ustrezno pripomore h kar najboljšemu delu institucije. O poseganju na druga področja pa bi rekel le, da jaz zagovarjam raziskave na področju pomorstva. Strokovni svet muzeja poleg ostalih gotovo lahko strokovno usmerja delovna področja.

eM: Član ste tudi stanovskega društva ljubiteljev starih bark – Društvo ljubiteljev starih bark Piran. Kakšna je njegova vloga in kaj od društva lahko pričakujemo vnaprej?

Nekako pred štiridesetimi leti se nas je nekaj zanesenjakov – zaljubljenih v »lesenjače« – neformalno združilo in začelo skupaj prirejati regate starih bark, najprej v Piranu, kasneje tudi nekaj v Izoli. Na žalost do Kopra nismo uspeli priti. Na začetku je bila udeležba skromna, 10 do 15 predvsem manjših plovil, kasneje tudi nekaj večjih. Tudi število udeležencev se je z leti povečevalo, udeležba je postala formalna in mednarodna. Skozi druženja in regate obujamo in ohranjamo pomorske običaje in tradicije severnega Jadrana. Skrbimo za ohranjanje tradicionalnih plovil, ki hitro izginjajo. Izredno pomembno je predvsem druženje s podobno mislečimi in izmenjava izkušenj, sklepajo se tudi nova poznanstva. V bodoče gre nameniti večjo skrb vzgoji in pridobivanju mlajšega članstva in prenesti na njih nekatere aktivnosti znotraj kluba in jih usmeriti v bodoče aktivnosti, sicer bo društvo stagniralo. Vsi, ki smo vpeti v delo društva, to počnemo prostovoljno. 

eM: Kaj pričakujete od novega interaktivnega info centra v nekdanjih skladiščih soli Monfort?

Z nekaterimi aktivnostmi sem seznanjen, z vsemi pa ne. Interaktivni info center je orodje, ki lahko precej pripomore k boljšemu razumevanju in poznavanju področja pomorstva in njegove zgodovine. Tudi za ta vzvod mora nekdo aktivno skrbeti, le tako bo uspešno opravil svoje poslanstvo. Obeti so dobri, čas bo pokazal, koliko.

eM: Kakšen je vaš odnos do ladijskih maketarjev?

Že od malih nog me ladijsko modelarstvo privlači. Doma še vedno hranim manjši ladijski model motornega čolna tipa MČ1, ki sem ga izdelal v Modelarskem klubu Piran v petem ali šestem razredu osnovne šole. Prav tako doma še vedno hranim model jadrnice K-klase za prosti spust in M-klase za prosti spust kot tudi za radijsko vodenje. V obdobju proti koncu srednje šole sem se preusmeril bolj na modele tradicionalnih plovil in jih tudi nekaj izdelal. Ko bo kaj več časa, bom nadaljeval s tem.

eM: Kolikšen je pomen sečoveljskega škvera Bracera za nadaljnjo ohranitev te rokodelske obrti?

Na polotoku Seča, obrnjenem proti solnim poljem, se nahaja škver, za katerega skrbijo fantje iz društva Bracera. Za ohranitev tega dragulja je zaslužen predvsem Boris Capuder – Buco in nekateri drugi zanesenjaki. Gre za ohranjen, še vedno na tradicionalen način delujoč škver, ki je kot tak pomemben za ohranitev tovrstne ladjedelniške obrti. Lesena plovila še dodatno bogatijo okolje. Škver je gostil že kar nekaj pomembnih obiskovalcev, ki so tudi dobri poznavalci ladijske tradicionalne obrti severnega Jadrana in prav vsi so potrdili njegovo pomembnost in lepoto. To gre upoštevati.

 

 

eM: Ali poznate čezmejni projekt Mala barka 2?

Projekt MB2 povezuje prebivalce z obeh strani novo nastale meje, Slovence in Hrvate. Prav skozi tovrstne projekte se bolje spoznavamo in drugi drugim ustvarjamo priložnosti. Projekt je široko zastavljen na tematiko pomorske dediščine. Možnosti so številne in s pridom se lahko vsi tudi kaj novega naučimo. V projektu popisa pomorske dediščine sem tudi sam sodeloval in kot že rečeno, sem spoznal veliko podrobnosti iz področja pomorske kulturne dediščine. Nekoliko sem vpet tudi pri izdelavi replike tradicionalnega plovila tipa »topo«, med piranskimi ribiči znanim pod nazivom »batel«.

eM: Se je v vseh teh vaših letih delovanja rodilo kakšno posebno sodelovanje zunaj državnih meja? Če da, s kom?

Bazen severnega Jadrana je relativno majhen, tudi Jadransko morje ni prav veliko in zato se tako ali drugače ljubitelji morja med seboj srečamo. Prav skozi regate starih bark se ta poznanstva širijo in vse skupaj dvignejo na višji nivo. Sodelovanje z društvom »I VENTURIERI« iz Chiggie in njihovi obiski na teh druženjih v Piranu so bili povod za povabilo na njihov vsakoletni kongres. Povabilu sem se v letu 2010 odzval in tam predstavil tradicionalne tipe plovil našega dela Obale. Predstavitev je potekala v italijanščini. V zadnjih desetih letih se je intenzivno poglobilo tudi sodelovanje z Benečani, z Rečani ter že tradicionalno izredno prijateljsko z Rovinjčani. Že vrsto let pa tudi z g. Hubertom Raudashlom, poznanim avstrijskim jadralcem in večkratnim olimpijcem.

eM: Kaj menite o Neptunovem krstu?

Tudi sam sem bivši dijak Tehnične strojne in pomorske šole v Portorožu in bil sem krščen, kot to veleva tradicija šole. Že v mojem času po letu 1974 je bilo krščevanje nekoliko »milejše« v primerjavi s predhodnimi generacijami dijakov. Gre za dejanje iniciacije novo vpisanih dijakov. Dijaki po uspešno prestanih raznovrstnih manj ali bolj prijaznih preizkusih in zaključnem obrednem metu v morje izplavajo »očiščeni« vsega, kar bi utegnilo motiti ali škoditi na novi življenjski preizkušnji oziroma poti, ki pelje do oblikovanja vestnega pomorščaka. To je bilo nekoč. Današnji obred iniciacije je po mojem mnenju vse bolj prilagojen sodobnemu načinu življenja in razmišljanja in je daleč od tistega, kar je bil nekoč. Dijaki višjih letnikov so sami izvajali priprave na krst in ga tudi izvedli, profesorji so tedaj le skrbeli, da ni prišlo do pretiravanj in neprimernih obnašanj. Ali je danes še tako? Zdi se mi, da se izgublja osnovni pomen pomorskega krsta in da je pomorski krst vse bolj atrakcija za turiste kot kaj drugega. Kolikor mi je znano, gre pri pomorskem krstu (letos je bil to 72-ti zapovrstjo) za najdaljši neprekinjeni dogodek te vrste, zato ima zelo velik pomen. Tako Hrvati kot Italijani, ki so mnogo bolj utrjeni na morju kot mi, takega dogodka ne obeležujejo. Tudi to nekaj pomeni.

eM: Ali menite, da si Slovenija zasluži in potrebuje festival morja?

V kolikor smo/se imamo »de facto« za pomorski narod, je tovrstna prireditev zagotovo primerna. Vsaj enkrat letno lahko obeležimo »prijateljevanje« z morjem. Osebno se mi sam naziv festival ne zdi najbolj primeren, a to je stvar okusa posameznika in ni bistven. Bistvena je vsebina in pomen dogodka.

eM: Ste tudi lastnik tradicionalne barke? Katere, in kaj vam pomeni?

Sem lastnik 4,2 m dolge pasare, ki predstavlja eno izmed tradicionalnih plovil jadranske obale. Barčico je izdelal moj oče kar na vrtu ob hiši v Piranu. Splovili smo jo leta 1972. Z njo jadram in občasno ribarim. Je družinska zapuščina in tudi del družine, to o njenem statusu pove dovolj.

 

 

eM: Ali se udeležujete regat tradicionalnih in starih bark?

Moja barčica je ena od prvih treh, ki so pričele z jadranjem na regatah starih bark v Piranu. Tudi kasneje sem se z njo redno udeleževal teh dogodkov tako v Piranu kot v Izoli. Prav letos sem se nameraval udeležiti regate v Izoli, sicer pa bolj pogosto kot s svojo barčico jadram s posadko »Starega mačka«, s katero smo prisotni v Trstu in Rovinju pa vse do Reke.

eM: Kako vi definirate staro barko in kdaj ta postane samo tradicionalna?

Stara barka naj bi bila po neki definiciji stara, ko ima več kot 25 let, mnogi pa klasificirajo staro barko, ko ima več kot 50 let. Gre za različne poglede na to, kaj je staro. Plovilo je lahko novo, a zgrajeno po načrtih, ki so bili v rabi pred sto in več leti – takšne barke poimenujejo tudi z nazivom »barke z dušo starih bark«, te bi lahko mirno poimenovali (čeprav nove) tradicionalne, saj predstavljajo neko izvorno obliko in tip starega plovila … definicij je mnogo.

eM: Kako pa je s slovenskim pomorskim izrazjem?

Slovenci smo nekoliko »bosi« s pomorskim izrazoslovjem. Verjetno tiči razlog v tem, ker je bil status in vpliv ostalih tradicionalnih graditeljev in uporabnikov plovil v uporabi bistveno več časa in predvsem so bili številčnejši. Bolj kot smo vpeti v neko delo in večja kot je potreba po komuniciranju, bolj se uveljavljajo in uporabljajo specifični strokovni izrazi. Generiranje novih ozko strokovnih pomorskih izrazov večkrat tudi na silo, v glavnem ni obrodilo pričakovanih sadov. V zvezi s slovenskim pomorskim izrazoslovjem je treba po moji presoji zavzeti stališče glede kriterijev o tem, kako pristopiti k vsebini. Smiselno bi bilo povezati stroko iz jezikoslovja in pomorstva in se preizkusiti na enem primeru, preveriti rezultate ter po potrebi spremeniti pristop ali pa ga v primeru uspešnega rezultata postaviti kot primer dobre prakse. Samo jezikoslovci niso dovolj za ustrezno oblikovanje pomorskega izrazoslovja. Skrajni čas je že, da se napiše slovenski Leksikon pomorstva.

eM: Ali lahko pričakujemo, da boste svoje bogato znanje in vedenje strnili tudi v kakšni knjižni izdaji?

Kot ljubiteljski raziskovalec že kar nekaj časa nabiram dokumente in fotografske materiale z namenom ustvarjanja potrebnega minimalnega fonda podatkov za oblikovanje posameznih raziskav, predvsem iz področja ribištva. Ni še nared.

eM: Ali se vam zdi, da Slovenci na tem področju premoremo dovolj kakovostne literature, kje so vaši viri?

Glede tematske pomorske literature lahko rečem, da jo je po moji oceni premalo. Pri pregledovanju izdaj monografij na temo morja sem prišel do osebnega zaključka, da je bilo obdobje po drugi vojni nekako do zgodnjih sedemdesetih let kar plodovito. V obdobju med sedemdesetimi in začetki devetdesetih let mnogo manj, nato po letu devetdeset pa do danes ponovno nekoliko več izdaj literature na tematiko pomorstva. V skupno korist bi bilo, da bi s pomočjo strokovnjakov iz področja bibliografije sestavili katalog, kjer bi bila zbrana vsa knjižna dela, ki so dosegljiva v Sloveniji na tematiko pomorstva. Moje interesno področje je v glavnem Jadransko morje in dogajanja na njem v zvezi z barkami, ribolovom in pomorskimi tradicijami s poudarkom na severnem Jadranu. Moji viri so tako plod slovenskih, hrvaških, italijanskih in v manjši meri tudi avstrijskih avtorjev. Izredno bogata je literatura italijanskih avtorjev. Verodostojni in bogati viri se nahajajo v različnih dokumentih, ki jih hranijo po vseh arhivih v naši bližnji in daljni okolici. Poudariti želim premalo izkoriščen potencial v sodelovanju med posameznimi profesionalnimi in amaterskimi raziskovalci pomorske zgodovine. Z nesebično pomočjo in prenosom informacij o lokaciji najdenega vira, ki ga nekdo raziskuje, lahko drug drugemu koristimo. Seveda mora biti komunikacija dvosmerna, sicer sodelovanje zamre.

eM: Kakšni so vaši načrti za vnaprej?

Želim si nekoliko več prostega časa za raziskovanje, ribolov in jadranje. Upam, da bom v bližnji prihodnosti (ko se upokojim) to tudi uspel realizirati.

 

Podobne teme:

• Evropski dan pomorstva
• Leto 2/ št. 15; Dan, ko slavijo pomorci
• 3. »Dani u vali«, Stari Grad, otok Hvar
• Leto 6, št. 63; Slovenci in morje
• Robert Mohović nagrajenec PGŽ