Obalna mesta – z roko v roki z mokrišči

13. februar, 201820. februar, 2018 emorje.com 0 Komentarjev

Vir: Iztok Škornik, fotografija: M. Zupančič

Kaj povezuje mesti Koper in Piran? Obe sta »zrasli« na soli. V Luciji in Kopru jih ni več, v Sečovljah in Strunjanu jih še imamo, tam se sol še vedno prideluje po 700 let starem postopku. V koprskem zaledju, kjer so nekoč bile soline, pa se danes razprostira naravni rezervat Škocjanski zatok, pomembno slovensko mokrišče.

Ob letošnjem 2. februarju, svetovnem dnevu mokrišč, ki ga vsako leto obeležujemo v okviru ramsarske konvencije o mokriščih, je poudarjena vloga dobrega stanja mokrišč pri sobivanju narave in človeka v urbanih območjih. Z vedno bolj intenzivno urbanizacijo je vloga ohranjenih naravnih ekosistemov v urbanem okolju pomembna za kakovost življenja lokalnih prebivalcev. Med številnimi tipi mokrišč so na svetovni ravni pri tem najpomembnejša obalna mokrišča, kot so mangrove ali obalni koralni grebeni, med celinskimi pa nižinski tokovi rek s poplavnimi ravnicami in deltami ter šotna barja.

Iztok Škornik je eden od dveh nadzornikov v KPSS, ki vršita naravovarstveni nadzor.

Krajinski park Sečoveljske soline

V njem si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Sečoveljske soline so območje habitatov redkih, ogroženih in značilnih rastlinskih ter živalskih vrst, kjer je zaradi dolgotrajnega delovanja človeka nastal tipičen solinarski ekosistem, ki je bil vzrok, da so Sečoveljske soline zapisane na seznam močvirij, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirnih ptic. Gospodarska vloga solin se stalno prepleta z naravovarstveno in kulturno: pridelana sol je zaradi kakovosti in vsebnosti mineralov cenjena med uporabniki; ohranjanje solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediščini; območje solin pa daje zavetje redkim ali posebnim rastlinskim in živalskim vrstam. Hkrati pa soline ostajajo rezervat ekološko žlahtnega bivalnega okolja in spomin na nekoč bogato sredozemsko kulturno dediščino in krajino, ki vse bolj izginja.

Vstop na kristalizacijsko področje na Leri je dovoljen samo zaposlenim družbe Soline d.o.o.

Krajinski park Strunjan

Del Strunjana so želeli pozidati, vendar so ga krajani leta 1990 z občinskim odlokom občine Izola in Piran zavarovali kot Krajinski park Strunjan. Njihov cilj je bil in ostaja ohranjanje biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti. Strunjanske soline veljajo za najsevernejše in hkrati najmanjše v Sredozemlju, kjer še vedno pridelujejo sol po tradicionalnem postopku. Soline so v celoti delujoče. Tu najdemo tudi laguno Stjuža, ki je bila nekoč ribogojnica, danes pa ostaja edina morska laguna v Sloveniji. Obe mokrišči tvorita Naravni rezervat Strunjan.

Naravni rezervat Škocjanski zatok

Zaradi dolgoletnega zasipavanja in načrtnega izsuševanja v urbanistične in industrijske namene je območju grozilo popolno uničenje. A tako, kot se v egipčanskem mitu iz pepela ponovno rodi bajeslovni ptič feniks, je tudi že skoraj povsem uničeni Škocjanski zatok ponovno oživel. Danes naravni rezervat s 122 hektarji površine spada med velika sredozemska mokrišča. Leta 1998 ga je več kot 7000 podpisov podpore zainteresirane strokovne in širše javnosti pripeljalo do trajne zakonske zaščite. Posebnost tega rezervata je tudi pašna živina, ki poleg tega, da ohranja primarno vegetacijo, obuja tudi spomine na čase, ko je bilo sožitje človeka z živaljo del vsakdana.

Mestno prebivalstvo po svetu se vsako leto poveča za 2,4 odstotka, število velemest z več kot deset milijoni prebivalcev pa bo do leta 2030 poskočilo iz 31 na 41. Skokovita rast velemest je na svetovni ravni priložnost za vključevanje mokrišč v prostorsko načrtovanje. Pravilna izraba prostora v tem primeru privabi številne rastlinske in živalske vrste, ki tako izboljšajo kakovost življenja v mestih. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo dovolj umni, da bomo znali izkoristiti ponujene priložnosti pri ohranjanju, zaščiti in vključevanju mokrišč v naša življenjska okolja.

Solinar Matjaž skrbi za solna polja na področju Fontanigge, kjer se prideluje sol pa klasični metodi.