Eleonorin sokol
Veliki hrvaški pesnik Tin Ujević je obiskal otok Svetac leta 1930. Takrat je napisal potopis »Teutin dvor«, ki ga je začel z mislijo: »Prispeli smo na zadnji rob Jadrana, do tu in ne naprej (lat. Nec plus ultra).« Prišel je na oddaljen in neosvetljen otok v Jadranu, na katerem gnezdi Eleonorin sokol. Po Tinovih stopinjah smo odšli tudi Ujević, Zaruška, Muha in Mići.
Res je bila noč božanska in skoraj bogaboječa. Čista tema je objela otok v najbolj neznanem in odročnem delu Jadranskega morja. Le najsvetlejše zvezde na nebu so mežikale radovedni druščini, ki je kramljala pozno v noč, štela zvezdne utrinke in prelete satelitov. Mirno je bilo na dvorišču zgornje hiše, umirilo se je v gozdu pod njo, še morje je navzven spalo. V glavi Ujevića s Svetca pa je vrelo.
»Prijatelji dragi, jutri gremo na opazovanje Eleonorinih sokolov!« je vzneseno najavil Ujević nove dobe, ki je prav po Tinu dobil nadimek iz svojega družinskega priimka Alujević. V tednu brez vetra je bila vsaka nova ideja, kako preživeti vroč dan, dobrodošla, sploh če ni bilo treba pohajati po soncu.
»Kako pa jih bomo opazovali, saj nimamo opreme in daljnogledov?« je vprašal mladi Muha.
»Tudi fotografskega objektiva za dokumentiranje nimamo,« sem pripomnil Mići, a hitro dojel, da bomo izkušnjo delili z očmi in si jo poskušali vtisniti v spomin. Konec koncev smo na Eleonorinem otoku, kot Zankiji radi rečejo svojemu Svetcu, zato se moramo srečati s tem sokolom.
Zaruška je bolj akademsko gledala na stvar. »Bistvo je opazovanje žive narave, šele potem lahko določiš procese, ki se dogajajo okoli tebe,« je z veščino dolgoletne učiteljice pametovala v temno poletno noč. Mići in Ujević pa sva počasi, požirek za požirkom praznila steklenico Rooseveltove travarice. Vsi štirje smo ležali na platoju kamnitega vodnega zbiralnika in sanjali kot v mladih letih. Kovali smo načrt, ki je zorel, dokler nam spanec ni odškrtnil novih idej. Če bi ne bilo komarjev, bi ta noč bila za čisto petico. Tako pa smo komaj čakali, da se je rodilo jutro. V kamniti hiši, ki jo je sonce ves dan grelo, je bilo peklensko, zato smo kljub brenčečim eskadriljam raje ostali pod milim nebom.
»Eleonorin sokol je srednje velik sokol. Njegovo angleško ime in ime vrste Eleonare spominjata na Eleonoro Arborejsko, kraljico Juighissa in nacionalno junakinjo Sardinije, ki je leta 1392, pod jurisdikcijo Carta de Logu, postala prvi vladar v zgodovini, ki je zaščitila gnezda sokolov in sokole pred nezakonitimi lovci. Eleonorin sokol je ptica roparica, dolga 36−42 cm, z razponom kril 87−104 cm. Razmnožuje se na sredozemskih otokih, zlasti v Grčiji. Tilos v Dodekanezu je območje za razmnoževanje 10 odstotkov svetovne populacije sokolov Eleonora. Eleonorin sokol je migrant na dolge razdalje, ki prezimuje na Madagaskarju. Njegova migracijska pot je dolga do 9000 km v eno smer. Leti po celinski poti skozi puščavo Saharo, prek ekvatorialnih deževnih gozdov, dokler ne doseže Kenije in Mozambika,« nas je podučila Zaruška.
Že zjutraj smo imeli polna ušesa. Tiho, v mali četici smo se spustili do spodnje hiše in naprej v gozd, kjer so se visoko v krošnjah dreves skrivale ptice pred močnim soncem. Nepovabljeni gostje, četudi polno kulturni, smo vnesli nemir. Zaslišalo se je znamenito sokolje oglašanje kek-kek-kek-kek. Bili smo skrajno neuspešni.
»Predlagam, da se dvignemo višje na otok, v bližino grebena in počakamo na termiko,« je predlagal Ujević, ki je že večkrat opazoval te čudovite grabljivce.
»Veste, draga druščina, vrsta ima pozno poletno gnezdenje, ko gnezdi tudi na nekaterih odmaknjenih otokih Jadrana. Na prvem mestu je seveda Svetac, najdemo jih tudi na Biševu, Sušcu in Palagruži,« je stresal svoje znanje zagrebški kanuist s Svetca, sicer specialist za literaturo.
Eleonorin sokol je specializiran lovec ptic selivk, ki v poznem poletju prečkajo sredozemske otoke. Med letom lovi majhne ptice, pri čemer v prid uporablja svojo izjemno hitrost in akrobatske sposobnosti. Včasih se prehranjuje tudi z velikimi žuželkami, kačjimi pastirji in netopirji. Zato ptice preživijo veliko časa na križarjenjih po obalnih pečinah, kjer gnezdijo in položijo do štiri jajca. Ko z elegantnimi in enakomernimi zamahi »patruljirajo« otoški zračni prostor, pripravljeni opazujejo utrujene ptice selivke, ki so zanje lahek plen.
»Na Visu smo se učili o Eleonorinem sokolu,« se je na koncu opogumil še mladi Muha. »Ptice zapirajo živi plen v skalne razpoke za kasnejšo rabo, zato so edinstvene v tem prostoru. Predlagam, da gremo nazaj na Krajicin, in jih raziščemo, morda najdemo kakšno sled,« je še nadaljeval nadobudni najstnik.
»Oh, ko bi vsaj našli eno perje Eleonorinega sokola,« sem prijavil svojo željo Mići, znani zbiratelj vseh morskih čudes, od podmorskega sveta do otoških vrhov. Terra Incognita, morski svet, ujet med otoke Jabuko in Palagružo, je zame neponovljiv in sanjski. Doživetja poletnih dni ohranjam v spominih skozi fotografije in zapisano besedo ter predmete v svoji zbirki. Tako pričaram morje v svoj dom vse dni v letu.
In res smo šli, nazaj do ruševin Teutine utrdbe, na Krajicin. Bilo je vroče, proti vrhu otoka se je dvigal topel zrak. Sokoli so poleteli iz zavetja krošenj gozdnih dreves. Kot najbolj elegantni letalci so začeli krožiti nad Svetcem in preletavati greben. Le oni so vedeli, kaj počnejo, za nas je bila le predstava, odlična igra brez pravil, ki pa je imela smisel in visoko usklajenost. Za trenutek se mi je zdelo, da se poigravajo z nami, da nas z ukano želijo speljati na stranpot oziroma zatreti našo raziskovalno žilico. Ke- ke-ke- bi morda lahko počlovečeno prevedli: »Pa naj nam dajo že mir, hudiča!«
Tako kot so vzleteli in krožili, enako so odleteli in se s svojo varovalno barvo stopili z naravo. Le Muha je v živopisni majici zavpil: »Barba Mići, imam nekaj zate!« V breg je s pečin tekel s tako močjo, da se je komaj zaustavil. Iskrene otroške oči so žarele od ponosa. V njegovem »šarenem« svetu je genetsko drugačnost preobrnil sebi v prid. Njegove oči so rjavo pero videle kot izstopajoče rumeno. Prinesel mi je dve odpadli peresi Eleonorinega sokola. Hvala, Muha, še danes ju hranim. Objel sem fanta! Istega leta, za Miklavžev dan, sem mu poslal paket in v njem pomarančni sok Pingo, ki je bil njegova najljubša pijača z otoka. Tudi tisti dan, ko je bil Muha najmlajši raziskovalec Eleonorinega sokola s Svetca.
