Golaž – moški ponos
Na morju naj bi dišalo po ribah, ampak teh zmeraj manjka. Če je mreža polna, običajno romajo do prve boljše konobe. Le preudarni Corni dela drugače. Zadnji komiški profesionalni ribič, ki se počasi spogleduje s pokojem, zna ujeti vrhunsko ribo, tudi tako, za trg. Modro ribo običajno zadrži zase in prijatelje, sardele, ki se lovijo s »plivarico«, pa menja na morju. Ko na Svetac pridejo ribiški kameradi, zmeraj z gradel zadiši po sveži sardeli, ki je tako sladka in hranljiva, da lahko le zavzdihneš in si oblizneš prste. V spodnji hiši se je to jutro nekaj dogajalo. Z morja se je otoku približala ribiška ladja. Hrumenje motorja se je izgubilo pod kamnitim ostenjem. Barka se je privezala, ugasnila »makino«, razposajena ribiška druščina je s seboj odnesla kaseto rib in odšla na jutranjo malico h Cornemu. V »cik zore« je potekala blagovna menjava – sardele za krompir.
Corni, znan po svojih kuharskih veščinah, je dobro razpoložen začel dan. Kilogram sardel je poslal Barkošu v zgornjo hišo: »Roosevelt, odnesi jih staremu, naj uživa dan, in glej, da jih ne bo polovico shranil za jutri, ker ne bodo dobre,« je s skrbjo pravega ribiča spet in ponovno naročil, da bo vse kot treba. Roosevelt je pograbil vrečo, polno sardel, in jadrno stopil v breg. Barkoš ga je, kot običajno, čakal na zlatem vogalu, da bi že na daleč videl ulov svojega sina. Še dobro, da je dobil sardele, sicer bi bil pogled očeta precej otožen. Tako pa so sardelice prinesle jutranje veselje tudi v zgornjo hišo.
Mići sem se muzal okoli svežih rib, a tokrat ni nihče povabil na gostijo, zato sva sredi dopoldneva z Zaruško odšla skozi boršt, kjer je bil obvezen postanek v senci visokih borovcev, dolbrdo proti morju. Tik pred spodnjo hišo je sledilo razodetje in nebeško veselje dneva. Ivačić je kuril ogenj, da bo pekel sardele na gradelah. Niti pasja vročina ni mogla uničiti vneme mojstra peke z gradel, da ne bi stal ob vročem ognju. Žerjavica je bila pripravljena in v hipu je omamno zadišalo; sardele, nasoljene z grobo soljo iz škrap, so dobivale svojo značilno zlato barvo. Tri minutke po eni strani, prav toliko po drugi ali pa celo malo manj, kmalu so bile spečene. Medtem je Corni pripravil svojo specialiteto – sardele na šavor s sveže pečenim domačim kruhom.
Zaruška je s težkim korakom šla mimo hiše v smeri Pavlovega boka, kar je opazil šarmer ebenovinasto črnih las in še temnejših obrvi. Na vratih svoje hiše je stal Corni in naju povabil v svoje dvore. Odbilo je »kvart« do dvanajste. Točno opoldne se je začela gostija, kosilo, kot ga je bog zapovedal. V hladu konobe – pritličja spodnje hiše, smo sedli k obedu: Corni, Zaruška, Mići, ves pregret se nam je v zadnjem hipu pridružil tudi Ivačić. Dehidriran se je najprej nalokal bevande, da bi jedel kot mali mišon.
»Prav, bo pa za nas več ostalo,« sem pripomnil Mići in začel mlatiti svež kruh, namočen v slastno omako, ki so jo začinile sardelice. Le paradižnikovi solati s čebulo sem se izmaknil, četudi je bila rezina ohlajenega paradižnika prav dobra in osvežilna. Spominjala me je na kos lubenice. Ivačičeve sardelice smo zalili s hvarskim plavcem malim. Stenska ura je zvonila poldne, mi pa smo uživali v slastnih jedeh, ki sta jih pripravila Corni in Ivačić.
»Hvala za ta dan, hvala za sardelice,« se nisem znal dovolj zahvaliti za izkazano gostoljubje, ki na otoku zares šteje. Zaslužiti si ga moraš s svojim poštenim odnosom do otoških, spoštovanjem njihovih navad in razvad. No, pa tudi kakšno neslano šalo na poti do polnopravnega članstva v skupnosti, je treba vzeti v zakup. S polnim želodcem je človek čisto drugačen, sploh ko je sonce v zenitu in je edina želja, da »ubije oko«. Nastopil je čas opoldanske sieste. Še mačje krdelo se je zavleklo v hlad. Corni je zaprl svoja vrata in odšel fijaki nasproti. Furešti smo ostali pod milim nebom, na kvadratnem metru sence v pristanišču Pavlov bok, tam za visokim betoniranim valobranom. Četudi ni bilo ravno udobno, je odlična hrana naredila svoje in naju z Zaruško pospremila k počitku. Voda v pristanišču otoka Svetca je bila tako čista in prozorna, da si lahko še dolgo v modro globino opazoval morsko dno. Kako dolgo, je relativen podatek, saj se morska njiva v hipu izgubi v modro brezčasno globino. Bili smo pač sredi terre marique, kjer še zmeraj živijo legende z morja, zato tudi plavanje v globoko vodo zahteva poseben pogum. Pa tudi moč za premagovanje kurenta – morskega toka, ki je tod precej močan. Še dobro, da so sardele tako hranljive ribice, ki ostanejo in zaležejo za ves dan.
Večerilo se je, sonce je padlo za obzorje, temperature so nekoliko padle. Nastopil je čas za pot v hrib, slabih dvesto metrov nad morje, do Barkoševe hiše. Uhojena pot vrh hriba je le ena in pelje mimo Cornijve in Ivačičeve spodnje hiše. Spočit Corni, ki se je počasi spravljal spat v zaliv Mondanova, spat na svojo barko, saj poleti nikoli ne spi v hiši, naju je povabil, da spet prideva v goste.
»Če možak zares spi vso noč, sem jaz papež, saj je spal ves dan,« sem rekel Zaruški, ko je grizla v breg. Cornijevo povabilo sva seveda z veseljem sprejela in odšli smo vsak svojo pot. Ker pa sem tudi Mići malo pomorščaka, sem se z nočjo še enkrat spustil po bregu in šel opazovat zaliv. Pravilno sem predvideval; Corni je odvezal svojo barko, pripravil vabo in odplul okoli otoka, kjer je še zmeraj polno rib. Zjutraj sem ga, kot peklenšček, čakal na vezu, da bi mu sporočil odkritje in razkril njegovo doktrino spanja na barki prek noči. Še predno mi je uspelo odpreti usta, mi je Corni ponudil svežo ribo: »Poglej, Mići, kovača – ribo svetega Petra imam zate!« se je zdiral s palube in se potegnil k skali.
»Zame?« se nisem mogel načuditi potezi prekaljenega ribiča, ki ima tudi izrazito trgovsko žilico.
»Zate, seveda, zate, no, če ne želiš, povej, imam dosti drugih odjemalcev,« je še pristavil in me pogledal izpod košatih obrvi. Seveda se ponudbi nisem mogel odreči. Sprejel sem ribo in račun, v gotovini. Častni umik ni bil več mogoč, kar je sprevidel tudi Corni, zato je nadaljeval: »Odnesi ribo v led, jo boš imel za jutri, v pečici s krompirčkom. Opoldne pa le pridita z Zaruško na kosilo, bomo jedli moški ponos.«
Corni je deklamiral svoje in odšel proti domu, jaz pa nazaj v hrib. Ko je uvidel ribo stari Barkoš, so se mu zasvetile oči. Privreli so spomini na dni, ko je še sam lovil okoli otoka. Dogovorila sva se, da bova naslednji dan skupaj pripravila kosilo, glavna jed bo seveda kovač. Zaruška je bila pripravljena na spust do spodnje hiše. Ker je bilo kosilo opoldne, kar je precej zgodaj za goste iz Dežele, se je odrekla zajtrku. Zaradi njene pametne odločitve sem tudi sam ostal bos. Po glavi ji je hodil le moški ponos. Z nasmehom je stopila v svoje sandale in ubrala pot navzdol. »Kakšna sprevrženost,« sem izzival, ki je razumljiva po mesecu dni na samotnem otoku, ko te sonce greje čez dan, ponoči napadajo komarji, v sobi kamnite hiše pa je segreto na 35 stopinj. Takrat moški ponos ostane le še ponosen spomin na ponosnega moškega, ki gospodari sredi nič.
»Mići, stopi že!« je rekla Zaruška in hitela, ko ura poldne bo odbila, da spet kaj v skledo bo dobila. Pričakovala sva ribji menu in se uštela. Corni je ves svoj ulov razprodal. Vseeno pa je držal besedo. Dišalo je po golažu s krompirjem. »Dragi moj Mići, ta jed je moški ponos, znan v Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem, pa tudi v Deželi in drugod po svetu. Količina kakovostnega mesa mora biti enaka kot čebule. Obvezne začimbe so kumina, lovor, poper in sol, in rdeče vino. Skrivnost je v dolgem in počasnem kuhanju, ko se lahko celo pogovarjaš z golažem. Barvo zagotovim z rdečo sladko papriko, ostrino dosežem s čilijem in poprom. Če ga preveč zalijem z vodo, ga zgostim s podmetom iz moke. Sam ga imam najraje s krompirjem,« se je upravičeno bahal s svojim loncem Corni.
Mlatili smo po moškem ponosu in pojedli vsega. Kdo bi si mislil, da je bil golaž stalnica, kuhan tudi za več dni, na Cornijevi ribiški barki. Ribe, hobotnice in lignji so pač za prodajo. Edina, ki posadki ostane na krovu, je kaseta slastnih sardel.
