Kdo ime je otoku dal
Po burji Zankijev otok Svetac leži skoraj na dlani viški Komiži. Ko pa jugozahodni nevihtni veter garbin dvigne morje, je razdalja do njega oceanskih razsežnosti. Iz morja štrli na navidezni daljici med vulkansko Jabuko, Brusnikom in Biševom ter nasloni svojo drugo točko na viško Komižo, ki zanj predstavlja upravno središče.
»Svetac je čudo!« ob vsakokratnem pogledu nanj zavzdihne komiški »profešur« Pepe, ko zre v smeri zahodnega sonca na horizont, točno tja, od koder tudi višanom prihaja vse zlo. V resnici otok Svetac predstavlja geografsko polovico razdalje med otokoma Biševo in Jabuka. Za površino dobre štiri kvadratne kilometre ima kar preveč hiš in premalo stalnih prebivalcev. Kar enainpetdeset Svecorov, kot se imenujejo domorodci s Svetca, je še leta 1951 živelo na tej izolirani, z nizko makijo in ostankom gozda porasli kamniti plošči sredi ničesar.
Zadnja stalna prebivalka otoka je bila Jurka Zanki. Ko jo je na prehodu tisočletja prišla iskat bela lesena ladja, je za nekaj časa ugasnila petrolejka, ki je osvetljevala zadnje živo otoško okno. Nad Svetcem se je razgrnil plašč spokojne tišine. Otok, na katerem se je njega dni razlegal smeh, je začel toniti v pozabo. V tri kamnite hiše: zgornjo, spodnjo in tisto v dolu so le še občasno prihajali dediči. Ja, otok je lastniški, v lasti družine Zanki. Najstarejši živeči potomec je Petar Zanki Barkoš, iz zgornje hiše. V spodnji se preganjata mlajša Ivica in Branko, seveda tudi Zanki. Usoda je hotela, da je Darko, ki pripada tretji generaciji, na naslovu Andrija 5 registriral celo svoje podjetje. Novi časi in nove manire, stare srčne prilike in nove zgodbe so tresnile v še enega Zankija, ki sliši na ime Franci, imenovanega Roosevelt. Odločno slovensko je njegovo krstno ime. Ni niti Frane niti Frenk, še manj Frenky. Dona Vinchenca, Petrova žena Vinka, je skupaj s svojim možem želela sinčka ozaljšati s sodobnim imenom. Fant je zrasel v moža, a ime je ostalo. V zakonskem jarmu je pristal s kleno Slovenko, pregovorno zaljubljeno bolj v morski arhipelag kot pa v moškega svojih sanj. Ma, je trajalo, dokler je trajalo, in odšlo, kot plima odplakne oseko.
Roosevelt je v hudih srčnih bolečinah prepoznal varen pristan karantenskega otoškega življenja in svoj vsakdan preselil nazaj na Sv. Andrijo, kot je pravilno zapisano uradno ime otoka. Rešitev je prišla iz globine bolečine in otok je spet dobil stalnega rezidenta. Franci je zavihal rokave in v delu poskušal najti uteho ter pot naprej. Vse to in še več se dogaja na odru gornje hiše, na kamnitem dvorišču, ki predstavlja vozlišče socialnega in družabnega življenja mini otoške skupnosti, istega priimka in podedovane ihte. Idilo 21. stol. dopolnjuje še »tovareča mužika« – štirje osli, katerim imena naj ostanejo kar takšna, kot so jim jih dodelili Zankiji: Šime, Malena, Bjela in Bepina. Brez njih bi življenje v trdi zimi na otoku zamrlo. Tako pa stražarijo, utrjujejo uhojene stezice in čakajo, da se vrne Roosevelt iz Komiže. Na Svetcu ne gre nič v nemar, in vsak si mora prislužiti svoj kos kruha, tudi osli. Na njihovih hrbtih potujejo dobrine sodobnega sveta gor do hiše in dol do Povla boka, kjer je edini zasilni pristan.
Še pred tem se tja in nazaj skupaj z Rooseveltom »zataknejo« v spodnji hiši, družinsko razdeljeni med Ivico, ki je nadimek Crni dobil po temni polti, vranje črnih laseh in enako črnih košatih obrveh in Branka. Nenazadnje smo težkokategornika in super prijaznega Branka poimenovali za Ivačiča, priznanega slovenskega kuharskega mojstra Ivana. Ivačič res rad peče kruh in sardele, vsak dan iz najmanjšega čolnička lovi ribe, še raje pa mlati po pripravljeni hrani in nadležnih komarjih. Klasični tranzistor s teleskopsko anteno ima stalno prižgan za stik s civilizacijo. Dnevna poročila posluša vsako uro, da je na tekočem, kaj dogaja v njegovi lepi domovini.
To so glavni in vseletni protagonisti otoške sage in prilik s Svetca, dokler ne nastopi poletje, ko pride na otok mularija in kakšen privilegiran turist, ki išče svoj mir, a kmalu najde nemir in draž ob spoznanju, da bo preživel le, če bo izbral svojo vlogo v komediji zmešnjav, ki sliši na ime Biblijske prilike s Svetca.
Potem ko smo obdelali igralce, nastopače otoških radostnih dni »na pučini«, njih pozitivne energije in drobnih intrig, je prav, da se vrnemo k imenu Boga očeta vsemogočnega na Zemlji. Od skrajnega vzhodnega rta Šijabod do zahodnega rta Fumor se spušča večinsko nedostopna kamnita obala strmo v morje. Severna stran z rtom Hripina je še manj priljudna kot južna, katero zaliva nevihtni južnik celo osem metrov visoko v pobočje in s seboj odnaša zemljino, a v škrapah pušča belo zlato krilatega leva. Corno ploca, Pristanišće in Mondanova z Rapo ol guzice, se zvrstijo do Pavlovega boka, kjer je v majhnem meandru mogoče na kratko pristati in na osle pretovoriti pripeljane dobrine, generatorje otoških smeti.
No, da je na otoku tudi Lupeška jama in predvsem zaliv Stora Ruška in Zaruška, še resnični Ruški, vnukinji Ruše Kersnik, ki je bila hči pisatelja in graščaka Janka Kersnika, ni bilo čisto jasno. Bog vedi, kako se je njeno redko in lepo ime, poboljšano z modro krvjo, znašlo na Svetcu. Enako, kot je Franci bil povit, krščen in v zibel dan na taisti otok. Dva človeka, slovenskega imena, sta šla skupaj v boj za preživetje. Da bi nahranila svojega duha, sta v zaliv Stara Ruška šla. Tam vlasulje sta lovila in želodček napolnila. Hjm, cvrta voščena vetrnica ima okus po lignjih, zato ni treba na lignje oditi in jih v noč loviti. »Kdo bi se mučil, če ni treba?« je modrost sveta, ki tudi na Svetcu veljavo ima. Nekoč po policah, tako imenovanih kamnitih ploščah leticah starci na ribičijo so hodili, danes le še osamljeno kozo za družbo bi ulovili. S tem dejanjem pa nikakor ne bo konec sveta, saj otoški ostajajo s črtico ena a.
Pazite, Sv. Andrej je tudi otoček pred Dubrovnikom, ki pa z našim čakavskim imenom otoka Štondrija in Sućadrijevac nima nobenih bratskih vezi. V prisiljenem političnem zakonu povezave še vedno imajo Italijani, tudi po imenu – Sant’Andrea, a ta del zgodovine je že odplaknil val iz zahoda, ko so zaradi nenavadnih okoliščin na ta izolirani otok padle celo letalske bombe. Zgodilo se je po kapitulaciji Italije v drugi svetovni vojni. Italijanski vojaki so z juga Hrvaške na dveh ladjah bežali in pluli proti Bariju. Čakali so, da bi v to italijansko pristaniško mesto vstopile zavezniške sile in končale fašistično morijo. Zato sta se ladji umaknili na varen kraj in se zasidrali v bližini tega otoka, dovolj daleč od vseh bojnih dogodkov in blizu pitne vode. Na Svetcu sicer ni izvirov sladke vode, a so skozi čas Svecori zgradili velike cisterne za zbiranje deževnice. Ladji je opazilo nemško izvidniško letalo, že naslednji dan so prileteli bombniki in bombardirali otok. Na srečo Italijanov ladij sicer niso zadeli, sestrelili pa so eno hišo.
»Kakšna ironija!« je zavzdihnil Barkoš, dnevni pričevalec zgodb iz preteklosti, ki se je obregnil tudi ob razuzdano ilirsko kraljico Teuto, ki je prirejala mesene orgije vrh Krajicina. V svoji utrdbi je bila menda izvrstna ljubimka, ki je svoje mlade moške izbrance, da ne bi bilo nevoščljivosti in preveč besed, po vsakokratni akciji vrgla 221 m v globel. Če so prav zaradi njih v grapah globokega morja pristali kot reinkarnirane okusne rdečkaste škarpene in veliki slastni jastogi, ni znano. Poznana pa je zgodba, kako si je otok zaradi uboja angleških brodolomcev prislužil sloves prekletstva. Ubili so jih pastirji, po večini problematične preteklosti, ki so na otok kazensko prišli past ovce. V angleških navtičnih kartah je še dolgo po tem dejanju Svetac nosil ime Vražji otok, dokler ga niso kar izbrisali iz svojih pomorskih zemljevidov.
Podjetniška žilica Mrkega je vpisana v register hrvaških podjetij z omejeno odgovornostjo na otoškem naslovu zgornje hiše. Družba za pomorski in obalni prevoz potnikov, Eleonora adventures, sicer ne premore zlatih niti, a opravlja poslanstvo v besedah in dejanjih. Že njeno ime se postavlja z Eleonorinim sokolom, ptico ujedo, ki v drugi polovici poletja gnezdi na otoku Svetcu. Nekoč gozdnati otok zimzelenega alepskega bora in hrastovih gozdov je zaradi prekomerne sečnje za potrebe tovarne smole italijanskim trgovcem s polotoka Gargano ostal skoraj brez gozda. Za potrebe ladjedelstva so ga intenzivno začeli izkoriščati leta 1760. Les, ukrivljen od bičanja vetra, so prihajali sekat tudi Komiški za izdelavo kobilice, prednje in krmne ašte, za sohe, skratka za gradnjo tradicionalnega lesenega čolna – o’falkone gajete – komiške falkuše. Hvala bogu so pamet na Štondrijo že konec 15. stol. prinesli benediktinci, ki so na vrhu južne strani otoka zgradili samostan, očistili polja in zasadili vinsko trto. Njihovo vino je zorelo celo v amforah. Po propadu tovarne smole in odhodom cerkvenega reda z otoka se je vse spremenilo, tudi lastništvo Svetca. Z odkupom cerkvenih posesti je družina Zanki začela neprekinjeno gospodariti na Sv. Andriji polnih 250 let, in nadaljuje s svojo tradicijo. Ostajajo imena, prihajajo nova, celo avtor tega besedila sem postal Mići. Krstil me je stari Barkoš, zato je pravica do ugovora izvzeta. Red je red, sploh otoški, in tak naj še traja pri Zankijih sredi Terre Marique.
