Maček Muri
Bil je lep, močan črn maček. Ampak bil je prišlek na otok, zato izobčen. Po robu se mu je postavil domači alfa samec Gargamel, zato je ostal brez svoje mačje družine. Ostal je brez vsega, sam svoj na otoku. Obdan z morjem, kot v zaporu brez zidov. Preostalo mu ni drugega, kot da opreza za srečo, ki se mu je ponujala na razdalji šape, a je ni nikoli mogel ujeti. Edina sreča je bila, da je bil maček in ne pes, ki sicer v Dalmaciji velja za nepotrebno živinico, mački pa so koristni lovci na glodavce, zato dobrodošli člani domačih dvorišč.
»Muc-muc, muc-muc!« je vpila dona Vinchenca in vabila mačje krdelo z otoka Svetca k jutranjemu obedu. Njen uglajen visokotonski glasek je odmeval v globel. Še predno je nehala vreščati, so bile mačke že zbrane pred Barkoševo kuhinjo. Mačjo četo je sestavljalo najmanj devet mačk: sivi samec, dve mački in mladiči. Številka niti ni pomembna, sicer pa nihče, niti bog ne ve, kolikšna je točna številka. Za njimi je previdno stopala najlepša in največja mačka, zelenooki maček, ki ga je Roosevelt pripeljal iz Komiže, da ne bi revež ostal prepuščen samemu sebi.
Ni pa pomislil, da bo Muri, kot sem ga prijazno poimenoval Mići, postal tarča otoških mačk, ki so se zbrale ob svojem Gargamelu. Narava je čudovita, a hkrati kruta, živalska hierarhija na otoku še bolj jasna in razpoznavna kot na celini. Maček Muri je postal begunček pred lastno senco. Zmeraj zadnji v vrsti je pogosto ostajal tudi brez hrane. Četudi je dona Vinchenca še dodatno napolnila mačji krožnik s hrano, ga je Gargamel v prvem trenutku odgnal proč. Nič kaj lepo življenje se mu ni obetalo.
Čuteč človek kaj hitro potegne vzporednice z ljudmi in obnašanjem ter odnosi, ki se rojevajo, umirajo in spreminjajo. Vsi mi smo malček Muriji, vsak po svoje, odtenki sive se skrivajo le v dojemanju, zavedanju časa in čustveni inteligenci. Maček je v koreninah svojega debla samotar, ki ni vezan na svojega gospodarja, ampak na dom. Brez doma postane klatež.
Kar strese me, ko se zavem vseh naših podobnosti, razlike so se itak rodile šele skozi evolucijo. Maček Muri se seveda ni nikoli ukvarjal z znanstvenimi temami, ampak zgolj z golim preživetjem. Če pomislim, da sva se srečala sredi vročega poletja, ko je hrane in življenja na Svetcu dovolj, mu žal ni šlo najbolje. Ves dan je krožil okoli zgornje hiše, zalezoval mačjo družino, dokler ga Gargamel ni spet odgnal. Zavlekel se je v senco pod visečo mrežo, ki je bila zavezana na rožičevo drevo. Tudi tam ni imel miru, na otok smo prišli »furešti« – prišleki iz dežele izpod Alp.
No, tudi mi nismo bili takoj sprejeti. Izkazati smo se morali z ribiškimi veščinami in kuho ter pospravljanjem dvorišča. Pikica na i in priznanje biti približno enakovreden je prišlo šele po uspešnem dvigu potopljene ribiške mreže z morskega dna. Nato je stvar nekako stekla. Maček Muri je zato potreboval rehabilitacijo v polnem pomenu besede. Ampak najprej se je moral iz klateškega mačka dvigniti v nobel muca s streho nad glavo.
Sožitja mačka in človeka do takrat nisem poznal. Ko pa sem iz odpadlih strešnikov, razbitega betonskega kvadrovca in kartona zgradil prvi Murčkov dvor, je stekla energija v obe smeri. Nastavil sem mu še skledo, jo napolnil z ostanki rib, v lonček sem pitni vodi primešal malo mleka, in vse je bilo pripravljeno za dvorno gostijo. Srečen mačkon Muri, srečen jaz, mi in vsi »furešti« z njim. Le družice mu nismo uspeli najti. Tako je trajalo do našega poslednjega dne na otoku Svetcu. Za nami sta skrb za čudovitega mačka prevzela Muha in Markec, mladca, na katerih bo še stal svet. S svojo skrbjo za živo bitje sta še mene – Mićija s Sv. Andrije – opogumila, da velja verjeti v dobre ljudi in svet pod mavrični svod živopisanosti ujet.
Kaj torej zgodba nas uči? Da nikdar za obupati ni. Če znamo opazovati in razumeti, lahko preproste zadrege in priložnosti rodijo celo nekaj lepega, tako se zdi. Na koncu koncev je vsako življenje vredno, zato se velja truditi in novo možnost podeliti.
Kako uspešen je bil v svojih prizadevanjih maček Muri, sicer z gotovostjo ne vem. Ali je uspel preživeti surovo zimo na otoku sredi morja, tudi ne. Izrazita naravna selekcija na otokih od zmeraj omogoča obstoj življenja, tako v živalskem svetu kot med ljudmi. Ko ne zmoreš več na vrh visokega južnega pobočja Svetca, se je začel iztekati tvoj čas. Napovedovala se je zapovedana »partenca«.
Zadnjo zimo po tistem vročem poletju je preživel stari Barkoš, a se je sredi tople majske pomladi tudi poslovil v Komiži. Po zagotovilu Roosevelta pa je maček Muri ostal in posvojil mačje krdelo na Sv. Andriji. Splačalo se je, življenje je spet naredilo nov krog in gre naprej, tudi na Svetcu, le da se tam vse bolj intimno in počasi vrti.
»Je že prav tako, mar ne, dona Vinchenca!« sem še pripomnil Mići, se globoko zamislil in za trenutek odložil svoje modro peró.
