Pod rožičevcem
V debeli senci rožičevca berem o drevesu, medtem ko avgustovsko sonce neusmiljeno pripeka: »Rožičevec (ceratonia siliqua carrubo) je počasi rastoče zimzeleno drevo, ki uspeva v sredozemskem podnebju. Rožičevec zraste do 10 m in lahko raste tudi več stoletij, ima močno ter debelo deblo, hkrati je samooplodno drevo z moškimi in ženskimi cvetovi. Rožičevec bo v primernih pogojih vzcvetel po petih letih, prve sadeže pa bomo lahko obirali v 8 do 10 letih. Rožičevec cveti skozi celotno poletje, od junija do avgusta. Drevo naredi 20 cm velike temno rjave stroke, ki so užitni. Rožičevec je odporen na sušo.«
Rožič je pravi sam svoj mojster. Kot se za življenje na otoku spodobi, vse opravi sam, še zadovolji se. Naravni izdelek je njegov prah, pridobljen iz stročnic drevesa, ki ima hranilne in zdravilne lastnosti višjega kakovostnega reda.
»Utrgaj en plod, ga bova žvečila, ker nimava ničesar več v zalogi,« je predlagala Zaruška, ki se je kot Rožle gugala v viseči mreži pod drevesom. Nad njo je bingljala kletka z mrežico. Kot ptičja hišica v krošnji rožičevca se je zdela pravšnja za Brinclja, a predstavljala je visečo omarico za shranjevanje hrane pred vsemogočimi nepoklicanimi odjemalci.
»Dobiš, le ne zahtevaj, da jih zmeljem v moko,« sem vrgel rokavico nazaj in takoj dobil pameten nasvet.
»Veš, dragi Mići, če bi znal opazovati naravo in preživeti v njej, bi ne bil tako zadirčen, saj se pridobljen prah uporablja kot naravni nadomestek kakava, pa še silno zdrav je. Brez glutena in kofeina, bogat z vlakninami in antioksidanti, ima vse, kar imajo veliki.«
»Torej ga lahko, kot naravno sladilo, vmešam v mleko?«
»To pa ne!« je odgovorila Zaruška, štiri desetletja učiteljica v šoli, ki ni nikoli dokončno zaprla svojih profesorskih duri. »Mleko ima že samo po sebi dovolj glukoze, zato ga ni potrebno dodatno sladiti,« je učeno odgovorila, in bil sem pečen v senci pod rožičevcem.
Tokrat sem tudi sam v pripeki dneva legel kot Bedanec in se zazibal, visoko nad morjem, v prijeten počitek. Ohranjal sem zdrav življenjski slog brez odrekanja okusu, kot so nekoč zapisali v neki slavni razpravi o naravni kulinariki, ki jo predstavlja tudi rožičevec.
»Kaj za vraga pa pod rožičevcem počne ‘tovareča mužika’, mi ni bilo jasno, ko sem odprl oči po uspešni opoldanski siesti. Šime je očitno v plodu iskal kalcij za svoje kosti in čekane, kalij mu je pognal srce, kar se je videlo na moškem ponosu, ki mu ga je zavidalo vse otoško občestvo. Zaradi cinka v plodu je ostajal zdrav, železo mu je krepilo kri, magnezij je menda blagodejno učinkoval na njegove mišice, zato je ostajal zdrav kot pelinkovec.
»Če Šime zmore okušati rožičevec, in so Malena, Bjela in Bepina tudi zdrave in zadovoljne in v dobri kondiciji, bom tudi sam žvečil plod, pa naj bo, kar bo,« sem se odločil Mići in stvar je uspešno stekla. Šlo je za uporabni pogled v prehranjevalni otoški verigi, drug je bil praktične narave. Mačje krdelo, razen mačka Murija, se je skrilo v senco mogočne krošnje. Tudi pes se ni dal motiti in se je zleknil na isto senčno preprogo. Živalski vrt pod rožičevcem in na koncu dneva čisto pravo »životinjsko carstvo«, saj niso umanjkali niti osli, pa še kakšen nov primerek bi se zagotovo našel, če bi človek bil pozoren.
Pozornost pa je pritegnil Mrki, ki je s svojim Odysseusom na popoldanski izlet pripeljal dve atraktivni Zagrebčanki. Pristopil je in sporočil: »Mići dragi, to so moje prijateljice, prave frajle s kontinenta. Danes sem jih peljal okoli otoka, sedaj pa smo prišli na kosilo. Malo si bom sposodil svojo, torej tvojo kuhinjo in ognjišče ter pripravil pečeno zelenjavo in meso. Za plačilo davka na motenje dopusta te povabim k brezplačnemu obedu za dve osebi.«
Dogovor, bolje sporočilo iz monodrame, sploh ni bilo tako slabo, kot se je zdelo na prvi pogled. Celo zgodilo se je natančno tako, kot je predlagal Mrki. Le lokacija ni bila dorečena, ker je bila trivialno že določena kot edina mogoča – miza s klopjo pod rožičevcem. Bledolični bejbi, zaripli v obraz od silnega vzpona do zgornje hiše, sta se želeli najprej odžejati. Dehidracija je bila tako huda, da sta kar goltali ohlajeno sladko vodo in ostali brez pravega apetita. Iznajdljiva Zaruška jima je namesto rdečega mesa predlagala zelenjavni krožnik, katerega sestavina je bil tudi sveže odtrgan plod rožičevca. Tako je več mesa, kot odškodnina vsiljivcev, ostalo nam, ki smo posvojili posvečeni prostor na dvorišču zgornje hiše.
Rožičevec še danes stoji in kljubuje otoški suši. Ostajajo tudi vse njegove zdravilne učinkovine za življenjski slog z dobrim okusom. Spreminjamo, minevamo, prihajamo in odhajamo zmeraj znova le novi ljudje.
»Objemi drevo, in lažje ti bo,« mi je nekoč na uho prišepnila čislana dama srednjih let. Energija skozi objem živega drevesnega debla je neverjetna, enako tudi pri rožičevcu. Še dobro, da drevesa, ki štejejo leta v stoletnih črticah, govorijo svoj jezik, ki ga razviti homo sapiensi ne razumemo. Njihove zgodbe iz globoke sence bi znale biti silno zanimive.
