Štorije z Jadrana 10 – Neuslišana ljubezen
»Marčelino, Marčelino, Mitja pri aparatu!« sem skoraj vpil v telefonsko slušalko tistega lepega oktobrskega dne, potem ko je nekdo končno dvignil na drugi strani žice. Ampak, žal ni bil Marčelino, lastovski mornar, ki je sestopil na kopno in uspešno zagnal restavracijo v skritem zalivu na južni strani otoka Lastovo.
Bila je njegova zaposlena sodelavka, natakarica v konobi Porto Rosso.
»Marčelina ni na otoku, kako vam lahko pomagam?« je še vprašala precej neprijazno.
»Kako da ga ni, saj smo bili vendar dogovorjeni za televizijsko snemanje, in pravkar se vkrcavamo na trajekt,« sem ji poskušal pojasniti.
»Nima smisla, da hodite, tu ni nikogar, kar obrnite se,« se je še slišal odmev v slušalki, nato pa je bila linija prekinjena.
»Ne razumem, res ne razumem. Pa saj Marčelino ni tak, on je vendar moj prijatelj in eden bolj zanesljivih ljudi, četudi je otoški,« sem godrnjal.
Bil sem vidno prizadet, kako tudi ne. V zgodnjem jutru sem se odpravil na pot za Split, da bi ujel edini trajekt in se polnih šest ur vozil do Lastova. Pa ni šlo samo za čas, ampak tudi za stroške, ki jih ni bilo ravno malo. Želel sem poiskati ljudi in pripraviti prispevek o resnični zgodbi neuslišane otoške ljubezni in silnem hrepenenju, ki je bilo celo usodno.
V osemdesetih letih sta namreč na otoku pod južnimi zvezdami živela tudi fant in dekle. Ujeta sredi ničesar sta tkala vsak svojo socialno mrežo. To so bila leta odraščanja, prvih ljubezni in neizsanjanih sanj. Sanjala sta tudi onadva, ker pa še vedno živita na otoku, ju bom skozi celotno črtico poimenoval za Kate in Anteja, kar bo edina prirejena stvar moje jadranske štorije.
Kate je bila prav mična deklina, Ante pa še en povprečen mlad dedec, ki se je noro zaljubil v mlado Lastovko. Dvoril ji je na vse mogoče načine, Kate pa ga je vsak dan bolj odbijala. Če je bilo le mogoče, je to počela javno.
»Naj vsi Lastovci vedo, da moje srce ni zanj,« je ponavljala dan za dnem.
Ubogi Ante pa je iskal samega sebe in se na vse mogoče načine slinil k svoji muzi. A vsak dan je bil bolj sam, bolj prizadet, postajal je ranjena žival.
»Če me Kate ne vzame, bom zažgal otok!« je grozil, a nihče mladeniča ni jemal resno.
Še več, še bolj so ga zbadali in postal je predmet posmehov. Njegov otok, njegov edini dom, obkrožen s sinje modrim morjem, se je zanj spremenil v taborišče, urok, iz katerega krempljev se ni znal izviti niti si pomagati.
Neki avgustovski dan, ko se je stemnilo šele takrat, ko se noč začne že skoraj dotikati jutra, je bilo na Lastovu polno smeha, plesa, glasbe in rajanja do jutranjih ur. Ante je mrzlično iskal svojo neosvojeno princesko, ko pa je končno našel Kate, ga je ta pred vsemi dokončno zavrnila in osmešila.
To je bila noč, ko so nekateri metali klobuke v zrak, noč, ko je Kate doživljala novo srečo, in noč, ko je Ante doživljal stisko in nesrečo. Četudi je takrat na otoku spet oživela legenda števila šestinštirideset, ko so mladci po vseh 46-ih poljih iskali svoje skrivne poti v zavetju 46-ih kapelic, je Ante ostal sam.
Ljubezen se mu je porogljivo izmaknila, nihče ga ni razumel. Ostati sam sredi poletja v primežu razigranih vročih teles, pa je nerazumska sodba, ki ubije duha in zamegli um. Ante je ostal le še bleda slika fanta v cvetu mladosti, vse bolj je postajal silhueta ranjenega leva, ki krvavi iz dna srca.
Nato pa se je zgodilo, Ante je sicer napovedal, a tudi uresničil svojo temno napoved. Konec avgusta, ko se vreme prvič spremeni in naznani odhod vročega poletja, je južni veter izkopal morje. Skoraj osemmetrski valovi so nosili vodo do vrha skal in zalivali zimzeleno rastje. Lastovo, eden najbolj zelenih in gozdnatih otokov Jadrana, je že dodobra okusil, kako neugoden je lahko Pozejdon. Veje borovcev so valovile v zraku in se pripogibale za pokoro proti morju. Spokojnost otoka je prekinjalo le bučanje pobesnele slane vode in žvižganje vetra. Takrat pa je Ante doživel katarzo svojega telesa. Pamet je odpovedala in delala po svoje. Nagonsko in brez zadržkov je izpolnil svojo obljubo – grožnjo, s katero je čustveno izsiljeval neosvojeno ljubezen, a jo prav zaradi nje tudi izgubil. V času največjega juga je zažgal otok.
Zagrešil je največje hudodelstvo in grozodejstvo, kar ga zmore en sam človek zagrešiti na otoku. Ognjeni zublji so v trenutku dosegli južno stran otoka. Kopno sredi morja je postalo zapor brez zidov, vanj pa ujeti vsi Lastovci. Sivi dim je bil tako gost, da je zastrl sonce in pregnal beli oblak, ki zmeraj lebdi nad otokom.
Sprva se je na Lastovu odvijala prava drama za rešitev ljudi in skupnega bivališča, ujetega z vseh strani s pobesnelim južnim morjem. Po dolgih urah so uspeli omejiti požar, ki je popolnoma uničil zeleno barvo južne otoške strani. Kratkočasnemu uspešnemu obvladovanju požara pa je sledilo kruto spoznanje, da je bil le-ta podtaknjen. Sled je pripeljala naravnost do vrat prizadetega mladeniča.
Ante, domači fant z Lastova, je zažgal svoj otok, potem ko mu je ljubezen zameglila um. Stiska je bila prevelika, bolečina neznosna, posledice pa znane. Najprej so ga premestili v umobolnico, nato pa je njegov novi dom za več let postal zaporniška celica, iz katere ni mogel videti niti morja niti sonca. Le svetli del dneva je padal v temni in nazaj.
No, pa tudi Kate ni požela razumevanja. Njeno trdosrčnost so ljudje kaznovali, za pet let je morala oditi z otoka. Vrnila se je ravno v času, ko sem jaz s TV-kamero prišel na otok, da bi dokumentiral zgodbo.
»Iz Splita preko korčulanske Vele Luke do Ubli na Lastovu je pa res, kot bi šel okoli sveta,« sem se na glas pritoževal in končno v poznem večeru sestopil na otok. Zapeljal sem se naravnost do krčme nesojenega gostitelja.
»Mar vam nisem rekla, da ne hodite?« je namesto pozdrava zasikala dolgolasa črnolaska s čopom, zvitim v figo na glavi.
»To pa je prijaznost!« sem se pridušal.
»Nismo mogli obrniti, saj smo bili že na trajektu,« sem skušal neuspešno pojasnjevati. Zaprosil sem za hrano in spanje, potem bomo pa že kako, sem pomislil in takoj odšel spat.
Niti zdanilo se še ni, ko je zazvonil moj telefon.
»Dobro jutro, prijatelj, in dobrodošel,« mi je Marčelino zaželel lepo vrnitev na otok.
»Kje za vraga si, kaj se dogaja? Menda te ni na otoku?« sem neprekinjeno začel spraševati.
»Seveda sem, le včeraj sem bil družinsko nujno zadržan. Se dobiva ob devetih na terasi pri zajtrku in ti vse pojasnim. Prosim te le, da najdeš drugo temo, da ne raziskuješ te nesrečne zgodbe in ne iščeš ljudi.«
»Najdi drugo temo!« mi je skoraj očetovsko zapovedal in odložil telefon.
Priznam, da nisem skoraj ničesar razumel. Po ušesih so mi donele le prepovedi, česa ne smem. Torej, poiskati bom moral novo temo in oddelati predzadnjo oddajo iz moje serije Obrazi z Jadrana, kot vem in najbolje znam.
»Zdravo, Marčelino, lepo te je spet videti,« sem iskreno dejal in ponovno vprašal, za kaj gre.
S prstom mi je pokazal, naj govorim bolj po tiho in naj se mu približam.
Še bolj tiho in previdno je nadaljeval: »Veš, na telefon si dobil točno tisto osebo, ki jo iščeš, zato te je želela obrniti in preprečiti tvoj prihod. Komaj se je pobrala in se vrnila na otok. Sedaj dela pri meni, v kuhinji pa je njen mož. Torej, ta tema je končana, velja?« je pojasnil s strogim in odločnim glasom.
»Ojej, hudo. Kaj pa se je zgodilo z Antejem?« sem želel izvedeti do konca.
»Izpustili so ga in še naprej, precej v samoti, živi na otoku. Dela kot grobar, je pa pred časom v požaru iz goreče hiše rešil otroka in bil odlikovan. Ja, tako življenje obrača, Bog pa obrne,« je še pribil Marčelino.
Vse jasno, bil sem čisto zaprepaden. Še dobro, da sem dobil prave informacije, sicer bi lahko postal osovražen na Lastovu. Skočil sem v toplo jesensko morje, nato pa sedel v svoj razmišljujoči stol in začel graditi novo zgodbo. Odpravil sem se vrh hriba, do svetilnika Struga, kjer je že tri generacije živela in s svetilniško lučjo upravljala družina Kvinta.
»To bo odlična zgodba izpod lanterne,« sem pomislil in potrkal na duri svetilničarjevega stanovanja.
»Nada, evo mene, sem na otoku in bi rad posnel zgodbo o Kvintah na svetilniku Struga, si za?« sem neučakano vprašal.
Njena reakcija pa ni bila pričakovana. Nasprotno, mrkega obraza je pristopila in mi zaupala, da mora cela družina čez tri dni oditi iz svetilnika, krive so bile svetilničarske večerje brez računa, zato deložacija, in to po toliko letih.
V vodo je torej padla še ena briljantna ideja. Tokrat Lastovo ni bilo prizanesljivo do mene, ostal mi je le še skok v hladno morje, ko do večera nisem sprejel več niti enega novega načrta ali sklepa. Za mizo ob morju sem se pridružil Marčelinu pri slastni večerji. Na jedilniku je bil jastog z žrnovskimi makaroni. Po tretjem litru maraskine, avtohtonega belega lastovskega vina, pa sva se dogovorila, da bova naslednja dva dneva obplula otok, spoznala vse znamenitosti in se predajala gastronomskim užitkom.
Zgodilo se je natančno tako, nastala je tudi nova zgodba – Lastovo, otok v zavetju svetilnika. Najini dnevi so bili spet prijetni, trebuhi polni, najboljše jedi nama je kuhal prav mož najine Kate, a prehitro so izzveneli. Z Lastovci ostajam nesebično povezan, zgodbe ne delim zaradi naslajanja, ampak v razmislek, kako močno čustvo je ljubezen in kako pomembno je prisluhniti in biti slišan. Edina dilema, ki je ostala, se dotika odlične lastovske avtohtone kuhinje. Jastogi v resnici domujejo po grebenih okoli otoka, kaj pa žrnovski makaroni?
Žrnovo je vas, ampak na Korčuli! Uganka pa se razvozla, ko dojameš otoške zgodbe in prigode. Marčelinova mati je s Korčule, stara mati z Žrnova, posledično pa so makaroni lahko postali tudi del lastovske kuhinje. Vse gre torej iz roda v rod, tudi ljubezen, ki jo velja skrbno negovati in se ji nikoli odreči. Skok v morje Kremene ali Jurjeve luke pa še zmeraj bistri duha. »Morda pa Lastovci premorejo tudi 46 različnih zalivov?« sem pomislil v tistem trenutku. Če drugega ne, imam spet odličen razlog, da se vrnem na otok, tokrat brez neuslišanih namenov.