Štorije z Jadrana 4 – Črnogorska Billy
Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana, 4. poglavje – Črnogorska Billy
Kaj je lahko lepšega v življenju, kot biti povabljen v nove kraje? To se sicer ne zgodi prav pogosto, a kljub pregovornemu stiskaštvu sredozemskih držav in lokalnih turističnih skupnosti je meni uspelo, in to celo večkrat. Tokratna destinacija je bila obljubljena balkanska dežela, skoraj brez otokov, a polna prigod.
»Kdaj prideš?« me je tikal neznani moški glas na drugi strani skype linije.
Začetek je bil torej res obetaven. Četudi se nisva poznala, sva že bila na ti. Menda je klical iz centrale s črnogorske Podgorice. Vzvišen glas se je zdel pomemben, torej ga je brezpogojno treba vzeti zares. Mene je zanimala navtična Črna gora, in bolj ko sem to dopovedoval na daljavo, bolj mi je govorec z druge strani obljubljal klasično turo, ki se začne na Lovčenu in konča v hladu stare oljke v Baru.
Trije klici so bili potrebni, da sem uspel premakniti trdo stališče za klasično turo v svojo interesno navtično področje. Let, takrat še z domačo Adrio Airways, v Črno goro je bil sicer kratek, a presenetljivo, z balkanskim gostoljubjem podprt s hrano in pijačo. Na izhodnih letaliških vratih pa me je čakal visok, teman in čislan Črnogorec. V rokah je držal napis Mr. Zupančić, ja, z mehkim, in takoj sva imela učne ure, da imam pač trdega, č namreč. Pa ni bil sam, z njim je bila tudi vodička, specializantka za obisk klasične ture, »nafrfuljena« Biljana, širokih ustnic, temnih oči, preozkega krila in bluze, izza katere so nagajivo štrlele božje ženske pritikline.
»Stopi za menoj, Mitja,« je rekla z nežnim glasom in me usmerila proti črni limuzini z lastnim šoferjem, ki je bil hkrati tudi predstavnik osrednjega turističnega urada.
Kot se spodobi, sem seveda sedel spredaj desno v mercedesa in ostal edini pripet potnik v tistem avtomobilu, Filip pa je že začel pipkati po telefonu.
»Ali se lahko medtem, ko me voziš, odrečeš svojemu telefonu?« sem ga tudi jaz tikal in zatežil že v prvi uri našega druženja.
Začetek torej ni bil najbolj vzpodbuden, smer pa tudi ne prava. Namesto proti morju, v črnogorsko primorje, kjer naj bi se cedila med in mleko, so me po svojem urniku pač peljali naravnost na nacionalno televizijo, v živo v oddajo Dobro jutro Črna gora. Takoj se je bilo potrebno spraviti na obrate, zbrisati slabe občutke in z navdihom zaplavati v eter.
»Dobro jutro, draga Črna gora!« sem sredi dopoldneva blagorodno siknil v eter po tem, ko sem bil predstavljen kot eden največjih poročevalskih peres slovenskega naroda, kar ni bilo niti slabo.
Ujet v lagodje ohlajenega televizijskega studia in podarjene naklonjenosti sem se spomnil vica in vprašal: »Mar veste, zakaj Črnogorec na poti od Ljubljane do Maribora ne ubere poti po avtocesti, ampak jo maha po lokalnih poteh?«
Nastal je trenutek zadrege pri poslušalcih, pa tudi pri meni. Zdelo se mi je, da sem popolnoma brcnil v temo, a poti nazaj, tudi po kakšni kozji stezi, pač ni bilo več.
Usekal sem na polno: »Zato, ker je pri Celju počivališče Lopata!« in požel salve smeha. Oddaja je stekla, tudi z neposrednim kontaktom. Dojel sem, kako prijazen narod so Črnogorci, in kako čislani smo pri njih.
»Konec dober, vse dobro,« sem pomislil, končal oddajo in sedel nazaj v črni avto, v katerem je bilo skoraj vse, le klima in levi smerokaz nista delala. V vročem maju bi bilo hlajenje sicer pravšnje, znaka za zavijanje pa nihče ni niti pogrešal, kar sem dojel na edinem črnogorskem mostu, ko smo brez pretiranega zaviranja in smernika bliskovito zavili na razgledno točko pri Virpazarju.
Še malo, pa bomo prišli v primorski del zelene dežele, ki je bila kot prva evropska država umeščena na eko seznam, za katerega sem v avtomobilu izvedel od moje osebne razkuštrane vodičke. Nekaj je bilo v zraku, prihajal je čas črnogorske Billy.
»Mitja, ogledali si bomo staro mestno jedro Kotorja, še prej pa bomo odšli v Budvo, v hotel, kjer bomo skupaj nameščeni v treh samostojnih sobah,« mi je prijazno pojasnila Obradovićeva takoj po tem, ko smo srečno zvozili tunel in ugledali morje adrijansko.
Jaz pa sem jo vprašal, če ve, iz katerega časa je svetilnik na otočku sv. Nikolaja pred Budvo in ostal praznih rok. Svojo vedoželjnost sem nadaljeval z vprašanji okoli 1,3 mio EUR vredne investicije v marino in naselje na polotoku Luštica pri Tivatu, in ostal brez odgovora. Nisem odnehal, drezal in drezal sem naprej. Izkazalo se je, da me zanima vse, česar Billy nima zapisanega v svoji bogati zakladnici znanja. Na srečo pa ni bilo časa za razpravo, kajti pol Budve me je že čakalo za mizo na Slovenski plaži. Dvanajst stolov za vodičko, šoferja, črnogorsko delegacijo in mene. V časovni stiski smo celo obisk hotela izpustili, na kosilo se pač ni smelo zamuditi.
Krsto nas je gostil v svoji restavraciji. »Poznam Mitjo Ferenca,« se je še pohvalil.
In ker je Ferenc moj soimenjak, sem tudi jaz v hipu postal Krstov drugi najboljši slovenski vplivni prijatelj, takoj za dr. Mitjo, kar se je izkazalo za odlično pri gastronomskih užitkih. Po tiho smo začeli z zaščitenimi in prepovedanimi morskimi datlji (hr. prstaci), nadaljevali z rižoto z morskimi sadeži, na koncu pa še flambirali ogromnega zobatca. Pa tudi brez črnogorskega vranca ni šlo niti ne brez žganja. Slednji je razvedril vodičko do te mere, da je priznala svojo navtično zadrego in predlagala, da bova sodelovala v timu, ona meni, jaz pa njej.
Sprejel sem ponudbo in do konca večera so me tudi varno uspeli pripeljati v čudežni hotel na budvanski plaži, ki pa je bil bolj namenjen počitnikovanju družin kot pa bivanju poslovnih gostov. Na posteljo sem vrgel svojo prtljago in se bliskovito pobral iz sobe ter zapustil hotelsko naselje. Kmalu zatem sem že užival v pohajkovanju znotraj utrdbe – cittadelle, po ozkih uličicah starega mestnega jedra. Na najlepšem mestu, na kamnitem trgu pod zvonikom, sem sedel in si privoščil kozarec ohlajenega rdečega vina. Spokojnost trenutka pa je prekinila – kdo drug – kot zgovorna Billy.
»Ali motim?« je še zmogla vprašati, ko je že sedela ob meni in govorila in govorila, brez premora.
Četudi sem moral račun poravnati jaz, sem vsaj izvedel, kaj me čaka naslednji dan, ki se je načelno začel točno. Le Billy je zamudila na zajtrk, s tem pa je izostal tudi jutranji kolegij, kam bomo šli in kaj bomo videli. Vodička pa ni bila kar tako, ravnokar je iz druge roke v Cetinju, mestu trgovcev z rabljenimi avtomobili, kupila nov rabljen renaultov scenic, sive barve z delujočo klimo. Že dan pred mojim prihodom ga je pripeljala na hotelsko parkirišče, da bo bolj mobilna, in da bo vmes, med mojim počitkom, lažje skočila za kakšno urico domov v Kotor.
Počitka pa ni bilo, še več kot to. Celoten urnik ogledov smo morali spremeniti in ga prilagoditi mojim pomorskim željam. Stare oljke so odpadle, ogled centra Ulcinja tudi, enako ogled starega jedra Kotorja, Cetinja in mavzoleja na Lovčenu, nadomestile pa so jih črnogorske marine, kalafatske delavnice, bokaljska mornarica, pomorska muzeja v Kotorju in Perastu itd. Če upoštevamo, da smo navkljub vsemu morali obiskati tudi njihove načrtovane kraje in se fotografirati za arhiv, se je vodički kar mešalo. A se ji je čudežno tudi smejalo.
Kalafatska delavnica Bokovac v črnogorskem Baru gradi lesene barke. Najbolj znana je “arsenalka”. V visoki starosti vsak dan v škver prihaja tudi starosta družine – Petar Bokovac Pero.
»Mitja, ti si taka faca, taka brihta, pa ti veš več kot jaz,« je v strasti priznavala Billy vsakič, ko je sedla na zadnji desni sedež mercedesa in sledila mojim potem.
Končno smo se prebili skozi obupen promet obalne ceste med Budvo in Tivatom. V trenutku, ko bi morali zaviti proti Luštici, pa se je Billy prebudila iz svojega sna in zavpila: »Madoniš, avto sem pozabila pred hotelom v Budvi, ko sem se kar z vama odpeljala!«
Saj ne moreš verjeti. Filip me je pustil v restavraciji s čudovitim pogledom nad morje, z Billy pa sta jo jadrno ucvrla nazaj proti Budvi, da bi se čez slabo uro uspela vrniti tja, kjer je bila moja čakalna postaja. Kolona dveh avtomobilov, mercedesa in renaulta, je prišla do zadnjega križišča, tam je vodička pustila svojega sivega žrebca, in pot smo skupaj, z enim avtom, nadaljevali do novo zgrajene marine, ki jo je Billy tudi prvič videla, enako kot jaz.
Zamuda pa je bila tako velika, da smo ostali brez vodenja in razlage investicije, a ostale so čudovite krajinske fotografije, ki smo jih ozaljšali Billy, Filip in jaz, opremljeni z zaščitnimi belimi čeladami in oblečeni v rumene jopiče.
»Gremo naprej, da ne bomo popolnoma uničili urnika!« je ukazal Filip in pohodil plin. Skoraj smo leteli po ozkih cestah in prašili okolico, da bi še pravočasno prišli na sestanek v luško kotorsko kapitanijo. Pred upravno stavbo pa nov »show«. Naša Billy je spet pozabila na svoj avto. Udobje moške družbe je bilo tako plemenito, da je jekleni prijatelj spet ostal samcat in osamljen na parkirišču blizu krožišča. Črnogorska službena prijatelja sta se tako spet morala vračati na kraj zločina, medtem pa sem sam na kapitaniji srkal ohlajeno žganje in se seznanjal s koncesijskimi načrti kotorske luke, v katero je tisto leto vplulo rekordnih 369 cruiserjev. Velike potniške ladje sicer onesnažujejo eko deželo, a v luško blagajno prinašajo blagostanje, zaliv pa tiho izrivajo iz listine Unescove kulturne dediščine.
Filipu je telefon vseskozi zvonil, kako tudi ne, saj je upravljal z nekaj počitniškimi hiškami na Adi Bojani, ki smo jo predzadnji dan tudi obiskali. Čudovito okolje, kjer sem si lahko izbral največjo ribo, kar je bilo mogoče. Šele na koncu pa sem dojel, da je na vsakem računu bil dodan pripis – Mr. Zupančić, seveda z mehkim, in to vsakokrat v pravi, predlagani in izbrani restavraciji. Zakaj že?
Tako je tudi v Kotorju nastopil čas za popoldansko siesto, tako želeni počitek, ki pa ga spet ni bilo. Žrtvovala se je Billy, ki je dvakrat v istem dnevu namesto meni sledila svojemu avtu. V času počitka sva končno sedla v njen klimatiziran avtomobilski stvor in raziskovala kotorski zaliv. Obiskala sva Perast – mesto muzej in umetni otoček pred njim, sedla v restavracijo na najlepši razgledni ploščadi pri Turškem rtu, nato pa se iz meni neznanega razloga spet vrnila v Kotor. Bil sem pocrkljan z obiskom kotorskega Pomorskega muzeja. Čutila je, da sem ji oprostil vse spodrsljaje tistega dne, zato me je pozno ponoči še prijazno odpeljala nazaj v budvanski hotel.
»Zelena je, zakaj še stojiva na semaforju pred vstopom v Budvo?« sem jo vprašal, a moj glas je odplaval v neznano.
Trdno sredi ceste sva tako negibno obstala še dva semaforna cikla, ko se je Billy končno zdrznila in vzneseno pohodila plin. Oddirjala sva na drugo stran mesta, hotel pa je sredi noči ostajal za menoj po desni strani.
»Kam pa me pelješ, ali me čaka še kakšno presenečenje vročih črnogorskih noči?« sem pogumno vprašal in dojel, da je Billy enostavno pozabila zaviti proti našemu hotelu.
Končno sem sklenil dan, res utrujen, a poln vtisov in dogodivščin, ki pa jim še ni bilo videti konca, kajti Billy se je javila, da me bo zadnji dan osebno dostavila na letališče, ko bova v uteho in kompenzacijo navtične nevednosti dodatno obiskala še Cetinje in Šipčanik – Plantaže 13. jul z največjo črnogorsko vinsko kletjo. Tisto jutro je bila Billy točna, avto ohlajen in odišavljen, pa tudi cesta in smer potovanja s primorske Črne gore v notranjost dežele sta bili pravilno izbrani.
V kleti naju je pričakala somelijerka, profesionalna preizkuševalka vina. Očaralo me je vino vladika pa tudi program, ki so ga izvajali, in to le za mene. Ura je ušla izpod nadzora in skoraj bi ostal pred letališkimi vrati. Takrat pa se je izkazala vodička Obradovićeva.
»Sedi v avto, odprli so nama staro letališko stezo skozi plantaže vinogradov in bova letela!« je zavpila Billy in zagnala svojega scenica na najvišje obrate. Šlo je, kolikor je šlo, na betonskih neravninah sva jahala ikarusa in zadnjo minuto v spremstvu varnostnikov srečno prišla prav do letala. Za slovo ni bilo časa, odpustil sem njej in njenemu scenicu, »fajn« fant pa se bom zagotovo še kdaj vrnil v deželo prijaznih ljudi.