Štorije z Jadrana 6 – Papeževa večerja

Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana 6. poglavje – Papeževa večerja

Povprečnemu človeku se zdi, da je konec junija le še čas za prihajajoče dopustniške dni, zame pa vsako leto predstavlja najbolj aktivni čas priprav na tradicionalno regato z viške Komiže do Palagruže. Ko so pred več kot desetletjem lokalni zanesenjaki obudili zgodovinski spomin na življenje najstarejše ribiške družine na Jadranu, in edine, ki je lovila na odprtem morju, je nazaj zaživela tudi »Rota palagruzona«.

 

 

Tistega poletnega junijskega dne sem v avto spet stlačil grmado jadralne in fotografske opreme in se po znani hitri cesti odpeljal proti morju v smeri Splita. Avtocestni kilometri so me utrudili in uspavali, da sem skoraj zamudil na prvi trajekt za Vis. Plovbo sem preživel na zgornji palubi, kjer se nam je po prehodu Splitskih vrat odprl nov svet. Pogled je bil usmerjen na jug in zahod, v daljavi je otok Vis že kazal svojo monumentalno podobo. Še galeb je našel svoje udobje, ko je na krilih toplega zraka iz ladijskega dimnika pridobival višino in elegantno surfal skozi zrak. Bil je to ponavljajoči se prizor vsakokratne plovbe preko viškega kanala, a zmeraj drugačen in vsako leto bolj vznemirljiv.

Četudi ne bi gledal, kdaj se bo trajekt dotaknil kopnega, bi konec plovbe prepoznal po odhodu galeba. Vis, antično mesto Issa, je bil le vmesna postaja na poti preko prelaza na drugo stran otoka, do ribiške Komiže. Na mestni rivi je že v zgodnjem jutru živahno vrvelo ljudi. Na osrednjem trgu, blizu pekarne in kultnega bistroja Keke, so se že začele zbirati lokalne face.

 

 

»O, Slovenac, si končno le prešel!« je vzkliknil Pino, sicer tudi lastnik komiške falkuše Palagruža.

»Kaj pa naj?« sem odgovoril, »pač ne morem brez vas. Kako gre s pripravo regate?« sem bil vidno neučakan.

»Ja, ne vemo, kako bo, morda bo vetra premalo ali pa preveč, ampak papeževa večerja bo!« je še zatrdil Pino in srknil dišečo kavo z ognjenim priboljškom.

Drug za drugim so prihajali tudi drugi: Petak, Maltezer, Kalambera, Pepe kalafot iz Komiže, Tonko Božanić – barba Gruje, celo Wolfgang iz Francije, na koncu se jim je pridružil tudi »profešur«, dr. Joško Božanić – tudi Pepe iz Komiže. Profesorski aksiom je, da pač vse ve in zna, kar se je kazalo tudi po absolutni nadvladi nad govorci. V navalu govornih strasti in izrek v komiškem narečju je bil neustavljiv. Prekinila ga je lahko le TV-kamera za napovedani intervju.

 

 

 

Oborožen z izkušnjami, vedenjem in znanjem sem brez besed postavil stativ in Joška zaprosil za izjavo. Dvojna korist je uspela. Prijatelji so lahko v miru posrebali jutranje pivo, prof. Božanić pa je umetelno nizal informacije o prihajajoči regati, kjer je seveda glavno vlogo spet igralo vreme.

»Vetra ni, morda ga bo preveč,« je skoraj identično in preroško ponovil Pinove besede.

»Mar bomo ostali kar v Komiži?« sem vprašal Pepija.

»Ne, ne. Računamo, da se bo veter dvignil okoli poldneva. Sicer pa nam ostane še krajša regata do Biševa ali Brusnika. Bomo videli. Vse je pripravljeno, vplula je tudi Kraljica morja,« je še dodal.

Kraljica morja je hrvaška šolska ladja, sedem bark in posadk pa je že tudi čakalo na odhod. Ni kaj, stvar je postajala skrajno resna. Navkljub nič kaj priljudni vremenski napovedi je bilo treba obuditi spomin na izkrcanje papeža Aleksandra III., ko se je 10. marca 1177 vračal iz Vieste (polotok Gargano) proti Benetkam, in se pred orkansko burjo skril v zavetje Palagruže. Takrat se je vzpel vrh hriba, tja, kjer danes stoji kamnita lanterna. Za dobrodošlico in v znak spoštovanja so mu domači veljaki pripravili brodet z belo ribo. Z vrha otoka pa je papež zagledal ribiče na velikem palagruškem žalu. Vrnil se je v njihovo sredino in tudi večerjal z njimi navaden ribiški brodet iz sardel. Tako je njega dni zapisal Boson, papežev biograf. Spomin na takratni dogodek komiški sedaj imenujejo papeževa večerja in predstavlja vrhunec palagruškega slavja.

 

 

»Buuuuum!« je udarilo iz okovanega topa sutivanskih topničarjev. Ura je odbila točno devet, topovska salva pa je naznanila začetek regate.

»Kako je sploh mogoče, da se je regata že začela, mi pa še kar kramljamo pri Keki?« sem skoraj nejevoljno vprašal morske bratce.

»Ah, ne vznemirjaj se, pot do 42 nmi oddaljene Palagruže je še dolga, vsaj sedem ur, zunaj je brezvetrje, tako da ne bomo prav nič zamudili,« je mirno dogovoril Pino in se počasi začel prestavljati po rivi do svoje barke, in jaz z njim.

Končno smo se spokali v čoln in bolj zaradi vtisa celo uspeli dvigniti jadra. Vendar smo izpluli na vesla, kar pa ni bilo prav nič enostavno. Znojne kapljice so kmalu začele zalivati naše obraze, v rokah in ramenih so nas bolele in pekle mišice. Res nismo nič izgubili, saj se je veter dvignil šele čez dobro uro in pol, niti ena barka pa še ni dosegla niti sosednega otoka Biševa.

 

 

Končno je začel veter polniti jadra. Po desnem boku od gajete Palagruža je plula Comesa Lisboa, Joškova falkuša, ki je sicer najstarejša v seriji novih komiških falkuš in je profesor z njo prvič nastopil leta 1998 na svetovni razstavi v Lizboni. Vsem nam je bilo od veslanja hudičevo vroče, njega pa sem videl na premcu Lisboe v tradicionalnem kostumu preteklih dni, kako stoji in dirigira (poveljuje) svoji ekipi, kot »profešur« to najbolje ve in zna.

Levo od gajete Palagruža je plula Mikula, še tretja v vrsti komiških tradicionalnih lepotic s stranicami (ar. falke). A vse so se premikale s hitrostjo manj kot treh vozlov. Vznemirjenja zaradi jadranja ni bilo prav nobenega, le vročina je smelo pribijala, potem ko se je sonce dvignilo v zenit.

»Malo osvežitve bi bilo dobrodošle,« sem skromno pripomnil.

Pino je v morje spustil dolgo vrv, fantje iz posadke pa smo slekli oblačila in se vrgli vanj. Uživanje in smeh, kot v časih, ko smo še služili obvezni vojaški rok, so prekinili opazovalci s Kraljice morja, ko so nas veselo lovili v svoje fotografske objektive. Kar dolgo smo ostali v morju, celo zazeblo nas je, a nazaj v čoln smo se uspeli skobacati šele po tem, ko je Kraljica morja odplula naprej proti Palagruži.

Za nami je začelo zaostajati Biševo, pred nami pa sta bila meglica in zajeten kos odprtega morja. Kot bi bil spet na avtocesti Zagreb−Split, se mi je začelo uspavati, le da je bilo tokrat krivo pivo iz tople pločevinke. Minili sta dve uri gorja v lahnem vetriču, ko smo padli v popolno brezvetrje.

»Bonaca na morju, bonaca u duši,« je nekoč spesnil verze že pokojni akademik Jakša Fiamengo, mi pa smo ostali nebogljeni sredi morja, ki je bilo še najbolj podobno kakšnemu panonskemu jezeru. Prejeli smo odrešilni signal. Regata je končana, velja trenutni vrstni red, kar je pomenilo celo zmago, od tam naprej pa smo zagnali »makino« in se s hitrostjo vetra odpravili naprej do Palagruže. Pino je uredil, da je po mene prišel gliser luške kapitanije, zato da ne bi izgubljal časa in zamudil vsega foto-ulova. Kmalu smo ujeli Kraljico morja, na kateri me je čakala tudi postelja v kabini smrčavega vinarja Andra s Hvara.

Potem ko ni šlo niti na vesla niti na jadra, je pač šlo na motor. V poznem popoldnevu je naša kraljica kot prva dosegla Velo Palagružo in se vezala na muring splitskega Plovputa, prav tam, kjer je v 12. stoletju na kopno sestopil papež Aleksander III.

»Ali greva odplavat do velikega palagruškega žala?« me je vprašal Petak.

»Pa ne že spet v morje z gledalci,« sem pomislil in se primerno oblečen pripravil na skok z ladijskega boka. S kraljičine palube je bila že tolikšna višina, da sem raje udaril bombico, kot pa da bi skočil na glavo in spet ostal brez kopalk. Še prej pa smo morali poskrbeti za prevoz fotografske opreme na ta skrivnostni otok.

»Čofff!« in zabrbotalo je morje, ko je mojih skoraj sto kilogramov usekalo po gladini.

 

 

Voda je bila mrzla, tok pa tako močan, da sem za pobeg iz njegovega objema moral močno zaveslati z rokami. V resnici utrujen sem se dotaknil gladkih kamenčkov na žalu Palagruže in se moker odpravil po poti strmo navzgor do Salamandrije (palagruškega grebena). Cvetele so kapre, otok se je bahal, odet v zgodnje poletne barve, na najvišji špici pa se je postavljala kamnita lanterna. Svetilniška luč 110 metrov nad morjem se je že vrtela okoli svoje osi. Zahodno sonce je zlatilo morje, v njem pa se je pojavila tudi prva komiška falkuša – falkona gajeta. To je bil trenutek pravega tihožitja, trenutek, ki ga je zmeraj vredno priklicati v spomin.

 

 

 

Bolj ko je sonce tonilo v morje, bolj so oživele sence na velikem palagruškem žalu, ki je postajal vse bolj podoben delu mravljišča pod povečevalnim steklom. Žmurak in Kalambera sta bila odgovorna za avtohtono kuhinjo, Bily pa je z gasilskimi sobrati gradil dostop do žala, zagnal agregat in razsvetlil kuhinjo.

V vmesnem času so zavetje Palagruže dosegle tudi vse druge barke. Rezultati regate niso bili pomembni, ostajali so v ozadju, pomembno pa je bilo druženje in program, ki so ga pripravili prijatelji s Hvara. Zadišalo je po svežih sardelah, pilo se je domače vino. Ljudski pesnik Pepe kalafot iz Komiže pa je prav za to priložnost spesnil novo pesem o Palagruži. Temno noč je osvetljevalo zvezdnato nebo in vsakih sedemnajst sekund beli snop svetilniške luči. Pritlehni kriki ptic z vrha Palagruže so prekinjali spokojno tišino, ozaljšano s klepetom in smehom prijateljev morja in tradicije.

 

 

 

 

Prihajala je polnoč in z njo vrhunec druženja. In ko smo že vsi mislili, da prihaja čas za počitek, je reflektorska svetloba ponovno razsvetila mobilno kuhinjo, na gradelah pa se je začela peči sveža tunina. Tako kot je dan spremenil podobo v noč, enako je tudi vino spremenilo barvo iz belega v rdeče (hr. črno). Imeli pa smo veliko težavo. Na Palagružo ni pripotovala niti klapa Liket niti skupina Kopito, in tako smo ostali brez glasbe. No, vsaj zdelo se je, dokler ni prevzel vajeti barba Gruje, najstarejši ribič, čislan mož, ki mu ni znal niti smel nihče ničesar odreči.

»Hej, Slovenac, kaj ne nosiš ti zmeraj s seboj harmonike?« je vprašal barba Gruje in takoj nadaljeval, ne da bi sploh slišal odgovor.

»Če gremo po harmoniko, ali boš eno zaigral, da bi lahko zaplesal z našo mlado županjo?« me je vprašal, potem ko so me vsi prisotni domačini v trdi temi iskali po palagruškem žalu, jaz pa sem za prvo skalo užival v morski kuhariji, opazoval sinje zvezde in luč iz svetilnika.

»Imam, seveda jo imam, ampak je na Kraljici morja,« sem še poskušal pojasniti.

 

 

 

 

Ker je bila riba pravkar spečena, barba Gruje ni uspel nikogar pregovoriti, da bi sedel v čolniček in me na vesla odpeljal do ladje, zato je osemdesetletni barba iz protesta zaveslal kar sam. V trenutku so pristopili mladci, in kljub dolgim valovom smo se uspeli trije čolni, brez nezgode, s harmoniko vrniti na Velo Palagružo.

»Kaj ti znaš sploh kakšno našo?« me je še uspel vprašati Petak, ko je že tiho zazvenela glasba.

Barbi Gruju so se zasvetile oči, zasukal je mlado Tonko, z njima je zaplesala razposajena druščina. Pesem se je odbijala od palagruškega ostenja. Polne tri ure je donela, bolj ali manj ubrano, uglajeno, nežno in energično, odvisno od ritma in besedila, a vselej spoštljivo in dostojno.

 

 

 

»To je bilo to za ta denar!« sem na zgodnje junijsko jutro v smehu in vzneseni dobri volji najavil konec glasbene predstave na Palagruži.

»Daj še eno!« se je zadrla množica.

»Pa saj nisem jukebox niti klapa, še manj band,« sem odgovoril.

Spet je vstal barba Gruje in prevzel sklepno besedo, kot pritiče staremu ribiču:

»Naj Slovenac zaigra še eno slovensko, za svojo dušo, tako bi bilo prav med prijatelji.«

Izkoristil sem ponujeno priložnost, preklopil register, na velikem palagruškem žalu pa je zavoljo častite papeževe večerje in pobožne Grujeve priprošnje zadonela tudi Avsenikova Slovenija, od kod lepote tvoje. Tudi odpel sem jo, in to na vse grlo, refren pa smo znali skoraj vsi. Na morju ni pomembno, kdo ali kaj si, od kod prihajaš in kam greš, pomembno je, da si in ostajaš Človek z veliko začetnico, človek z morja.

 

 

 

 

Podobne teme:

• Komiža z novo ribiško luko v zalivu Mlin
• Tonko Božanić Pepe, Kalafot iz Komiže
• Miro Cvitković – Petak
• Vela Palagruža – Diomedov otok
• Štorije z Jadrana 8 – Muring v propeler