Štorije z Jadrana 7 – Biševski plavac
Bil je to čas, ko je grozdje dozorelo na trsih nad morjem. Južna otoška pobočja so tista, ki dajo najboljše grozdje, ta pa vino. Menda zato, ker na sončnih legah ni jutranje rose, zato tudi nobenih bolezni. Trgači so se pripravljali k delu. Tako je bilo tudi v letih, ko je še živel barba Jere, stari Zambarlin z otoka Biševo. Že po postavi je bil posebnež: majhen mož, debeluškast, s čepico na glavi in zmeraj oblečen v tradicionalno belo-modro črtasto majico z napisom »Bišovski plovac« na srčni strani.
Barba Jere je imel svoj urnik in svoje življenje na tem srednjedalmatinskem otoku. V aktivnih letih je bil ravnatelj osnovne šole v Komiži, po upokojitvi pa se je z ženo preselil nazaj na družinsko posestvo na Biševo, vrh hriba nad Mezzoporatom. Tam sta v slogi gospodarila, dokler ni tisto noč ovdovel. Ostalo pa mu je posestvo in ogromno dela. Čuden je bil ta mož, ki je prisegal na popoldanski počitek, rano vstajanje in zgodnje odhajanje v posteljo. Vmes pa je najraje posedal na rivi, zmeraj s knjigo v roki.
Tistega oktobra, štiri leta pred njegovim tuzemskim slovesom, sem v družbi TV ekipe in Jeretovega sina Andrea, po neprespani noči, ko je neka ženska v Komiži menda strastno tulila v luno, odplul proti Biševu, da bi obiskal ekološko gospodarstvo (kmetijo) in okusil avtohtone dobrine z otoka. Andrea je zagnal motor svojega starega gliserja in že v naslednjem trenutku smo leteli nad gladino morja. Rezali smo le vršace valov, ki pa so se že v velikem Komiškem zalivu nesramno penili. Sredi kanala so dosegli višino, ki je naduti motorni banji dopuščala le nežno hitrost in božanje valov, dokler nismo prispeli do pristanišča na severni strani otoka.
Stari toyotin jeep je že stal na rivi, ob njem pa je, kot običajno, sedel s knjigo v roki barba Jere. Oblečen v precej umazano mornarsko majico je bil že na daleč razpoznavna otoška ikona, podobna aleksandrijskemu svetilniku v Egiptu.
»Dobrodošli, prijatelji!« je vzkliknil šibak glas iz hripavega grla, ko je zavezal čoln k obali, vmes pa takoj ošvrknil sina, zakaj se ni oglasil na telefon, saj ima težave z avtomobilsko črpalko. »Kdo se bo peljal z menoj?« je še prijazno vprašal. Spogledali smo se in se začeli smejati.
»Pripluli smo na otok, zdaj naj bi se pa z avtomobilom vozili naokoli,« sem hudomušno pripomnil in videl, kako se je v istem trenutku največji med nami, že vkrcaval v japonskega terenca. Ostali trije smo raje vzeli pot pod noge, strmo navkreber, na vrh otoka, kjer se je že videl zvonik cerkve sv. Silvestra, pod njim pa v škrlatni plašč odeti vinogradi posestva Zambarlin.
Res je bilo lepo, raj okoli nas, katerega splošni vtis je malce kvarila edino le zapuščena stara Toyota, še en avto s poreklom in odsluženo zgodovino, ki pa je imel svoj namen, kot sem kasneje izvedel. Služil je za nadomestne dele enakemu mlajšemu bratu, iz njega je barba Jere vzel staro motorno črpalko, da bi lahko prišel po nas – svoje goste. Zaradi mehaničnih opravil je moral tisti dan izpustiti ribiške veščine, kuharske pa so bile v tako veliki zamudi, da nas je namesto za mizo poslal kar na obhod otoka. Dva sta se prav razveselila, saj sta bila prvič na Biševu, snemalec pa se ni dal motiti. Po tem, ko se je dal prepeljati na vrh otoka, je veselo legel na posteljo v stari kamniti hiši in drnjohal sanje srečnega morskega medveda.
Če pa smo že pri medvedih, povem na glas, da se raje spogledujem z medvedkami, sploh sredozemskimi. Prav na Biševu je bila ena, še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pa jo je z otoka pregnal človek. Zadnjega morskega človeka je namreč pokončal ribič v medvedji votlini. Legenda pa pravi, da so tisto leto zaprli tudi osnovno šolo, ki še danes stoji zraven cerkve, pa tudi sicer je bilo vsako leto manj živih duš na otoku. Z morskim človekom je odšlo tudi življenje z Biševa.
»Grem v Porat, tam je najlepša otoška plaža. Ali gre kdo z menoj?« sem vprašal zbrano druščino.
Dva sta le skomignila z rameni in pritrdila z glavo. Da pa ni bilo vse tako enostavno, smo ubrali kozjo pot, strmo navzdol do zaliva. Prav smešno je bilo pogledati kričeče pobarvano frizuro častite dame, kako v lahkotnih japonkicah in nalakiranih nohtkih ubira pot med gladkimi kamni in trnjem ter preskakuje ovire po vzorcu vsem znane živali.
»Ho, ho, ho, to bo pa še veselica,« sem pomislil pri sebi, ko sem gledal kremženje obraznih mišic na sicer lepem ženskem obrazu zrelih srednjih let.
Bilo je pozno popoldne, a sonce je še zmeraj visoko na nebu močno grelo. Pot nas je ubila, odrešitev pa se je nakazovala proti zahodu, kjer se je že lesketalo morje, ki je bilo vedno bliže. Med zeleno oazo otoka in morsko črto nas je delil le še zlati mivkasti pas. Odvrgel sem tri kosce svojih skromnih poletnih oblačil in že sem zaplaval v kristalno modro morje. Potem pa se je začela smešnica. Moški kavalir, oblečen v črno majico in hlače, v obraz pa rdeč kot rarog, je pridržal ogrinjalo, da se je častita uspela preobleči in stlačiti v svoje kopalke. Nato pa sta obrnila zgodbo, ki je trajala, saj sem sam vmes že enkrat prišel iz morja. No, le do višine popka, sicer bi bilo moje obnašanje neprimerno v visoki družbi strogo civiliziranih ljudi. A posel je posel, sem rekel, in nikoli ne veš, kdaj bo leni snemalec dvignil svojo častito ter v roke vzel televizijsko kamero. Navihan, kot je bil, bi kaj lahko dobili kratki film v nekaj slikah …
Končno smo bili vsi v morju. Eden je plaval po levi strani zaliva, prav tam, kjer se je neke viharne avgustovske noči potopila zadnja komiška falkuša Cicibela, ko je močan viharni veter – garbin z vso silo udaril iz zahoda. Prinčipesa, edina ženska med moško drhaljo, je ubrala kurz po sredini. Zaliv je bil naenkrat njen, drugače pač ne gre. Suhljati možak pa je mlatil morje po desni, kot kakšen taliban, s črno brado in svojo črno kratko majico, zavezano na glavi, da ne bi staknil sončarice. Če bi ga takrat videl Mate Dolenc, ki je svoje dni prebival le pljunek stran v sosednji Salbunari, bi zagotovo napisal novo apokaliptično zgodbo.
Idilično podobo zemeljskega raja, kjer dva Adama lahko le na daleč opazujeta Evo, pa je prekinilo zvonjenje mojega telefona, ki sem ga pustil na obali v zadnjem žepu kratkih hlač. Bil sem prepočasen, četudi sem plaval na vso moč. Gol sem vstal iz morja, si obrisal roko in prebral sporočilo: »Hrana bo pripravljena čez deset minut, vino je na mizi,« je še sporočil zaspani glas in pripisal, da nas ima rad.
Res smo bili lačni in žejni, predvsem pa potrebni vinske kleti in preizkušanja biševskega plavca, vina s planeta Zemlja. Problem pa je postal operativne narave. Prijateljčka sta se še kopala v morju, pot navkreber traja vsaj pol ure, hoja okoli otoka po požarni cesti pa še vsaj enkrat toliko, s hitrostjo, kot sta jo dosegala moja pomehkužena kamerada. In roko na srce, dama, vajena poveljevanja, bi težko sprejela, da jo dobrote čakajo že pripravljene, in to vrh hriba, medtem ko sama še čofota v morju.
Domislil sem se majhne laži in na ves glas zavpil preko zaliva: »Banda, gremo domov, hrana bo čez natanko 35 minut. Imamo dve možnosti, po kozji navkreber na Everest ali pa naokoli s pogledom na Svetac, ampak v hitrem tempu!«
Kot bi trenil, sta bila oba v hipu zunaj in vsak zase oblečena, brez cirkusov in ceremonij. Strumno smo stopili po daljšnici, sam pa sem računal, da je snemalec že poskrbel za sebe, da nam jo je zavestno podkuril, barba Jere bo pa ob zame znani uri sebi pripravil obed, in takrat bomo tudi mi jedli z njim.
Skozi leta, kaj leta, desetletja pridobljene izkušnje na plovbah vzdolž in počez Jadrana so se pokazale kot pravilne. Zgodilo se je točno tako, kot sem pričakoval. Le pot navzgor je dodobra zadihala moja dva televizijska prijatelja, ki pa sta že zares potrebovala velik kozarec vode. Tega pa ni bilo, namesto vode je na mizi že čakal plavac mali.
Prvi kozarec je bil izpit pod brajdo pred staro hišo. Barba Jere je za sebe pripravil pečene jadranske lignje in hobotnico s krompirjem ter domačo solato. Nato pa je svojo večerjo prodal nam in jo izboljšal še z domačimi breskvami. Popoldne se je prevesilo v večer, mi pa smo nazdravljali našim imenom kot v starem Rimu. Več kot je bilo črk v imenu, večkrat smo trčili nanj. Tanini so nam počasi začeli udarjati v glavo.
»Barba Jere, kakšno vino pa sedaj pijemo?« sem vprašal, potem ko sem dojel, da je rdeče vino iz plastenke zamenjalo po barvi enako vino s kronskim zamaškom, tega pa buteljka s plutovinastim čepom.
Stari Zambarlin je globoko zavzdihnil, popravil svojo kapo in si jo namestil sredi čela, nato pa hudomušno odgovoril: »To je ‘bišovski plovac’, vino z mojega vinograda, dar boga in zemlje in naših pridnih rok, vinske vrste vitis vinifere. Ista sorta, enako vino, le treh različnih kakovosti: odlično, najboljše in najboljše med najboljšimi,« nas je skoraj svetopisemsko presvetlil stari upokojeni učitelj ter nam zavezal jezike.
Razlike v vinu v resnici ni bilo, le v embalaži in ceni, kar sem spoznal, ko sem plačal naš hedonistični obisk. Sploh mi ni bilo žal, a naslednjič sem želel piti le odličnega iz plastenke za mineralno vodo in cenovno popularnega. Žal sem bil prepozen. Tretjo zimo od našega obiska je starec z otoka Biševo odšel v večnost. S seboj je odnesel vse vinske zgodbe, ostalo pa je vino, a le najboljše od najboljšega.
