Štorije z Jadrana 8 – Muring v propeler

Vrboska, majhne Benetke, tudi »Little Venice«, kot temu kraju na koncu ozkega zaliva rečejo domačini. Končno sem uspel ubrati kurz vzdolž kanala na severni strani otoka Hvara in se spustiti mimo otočka Zečevo do tega starodavnega hvarskega mesteca.

 

 

Barka je smelo plula z vetrom v krmo, vsa jadra so bila dvignjena, sam pa sem le še užival ob žvižganju vetra za mojimi ušesi. Po izkušnjah sem vedel, da ga je najmanj 15 vozlov, na kar je kazala tudi stara barka, ki potrebuje nekoliko več sile, potem pa z mladostno radostjo jezdi valove. Bil je avgustovski čas, zato sem raje dvignil telefon in poklical.

»Mali Ante, čez uro bomo pri vas v Vrboski. Ali bi mogoče lahko vezal barko v mandraču pred ribiškim muzejem?« sem ga vprašal, da ne bi po naključju ostal spet kje na sidru, brez možnosti sestopa na obalo, ki je bil tako pasje pomemben.

»Ahoj, prijatelj dragi!« je zadonelo z druge strani telefonske linije.

»Vsi smo doma, vi kar priplujte, vse bomo uredili. Še več, na obali te bo čakal celotni odbor Zadruge »Vrboska lantina.«

Dan je torej obetal. Sedaj sem lahko v miru užival v jadranju, saj sem vedel, da na nas ob koncu dneva čaka varen privez. Z desnico sem držal rudo, v levici škoto in negibno opazoval levo in desno stran kanala. Po levi sem za seboj puščal Bol in Vidovo goro, po desni pa sem se približeval Jelsi. Iz pritlehnega dremeža me je prebudil val motorne jahte, ki je tresnil v levo stran barke tako močno, da nas je zalilo, kar pa ni uničilo moje neomajne volje, da z dvignjenimi škrlatnimi jadri vplujemo v vrboski pristan, pozdravimo pod jadri in jih tik pred prihodom v mandrač spustimo. Še več, v jezi na nesramni morski motorni svet sem ukazal posadki, naj pospravi barko, na podkrižno jeklenico pa pritrdi zastavice festivalov morja tradicionalnih bark na Jadranu. Ker ima kapitan zmeraj prav, se je vse zgodilo v hipu, brez besed in dodatnih vprašanj.

Bilo pa je potrebno kar nekaj dodatne volje in pazljivosti, saj smo vsi mogoči »stvori«, gnani na motor, majhni in veliki, švigali levo in desno in počez po zalivu. Končno smo prijadrali skoraj do konca zaliva, pomahali prijateljem za veselo snidenje, ki so kot pravi odborniki stali ob starem mandraču, nato pa smo v hipu spustili vsa jadra in se na motor s premcem približali obali.

 

 

Dobrodošlica je bila res ganljiva. Vsi so objemali mojo ženo in oba psa, ji v roke porivali kapo, majico, zastavico, obesek za ključe, žganje in se fotografirali, name pa so enostavno pozabili. Nekaj je bilo v zraku, kako bi se sicer moglo zgoditi, da ni nihče privezal premčne vrvi, ki jim je ležala pred nogami. Sam pa sem iskal krmni muring, ki ga ni bilo tam, kjer bi moral biti.

»Marko, kje je muring?« sem vprašal kustosa ribiškega muzeja, ki se je tudi tako močno razveselil prihoda, da je držal v roki vrv, a med govorjenjem pozabil nanjo. Streznil ga je trenutek, ko je ta ušla v propeler. Vtis, ki smo ga naredili ob vplutju, je bil v trenutku izničen, barka pa postavljena povprek k obali, kar je povzročilo salve smeha. Kako tudi ne, stari barba na PI-777 pač nima pojma.

 

»Alpska mornarica, ha, ha, ha!« je odmevalo po zalivu, kar pa ni zmotilo druščine, da bi prekinila »čakulo«. Še več, nihče ni pristopil, da bi pomagal zavezati barko in skočil v morje. No, je pa več rok pridržalo barko v brezvetrju na koncu zaliva, kar resnici na ljubo niti ni bilo najtežje narejeno opravilo.

V vodo sem spustil krmne stopnice, si nataknil masko in se potopil v morsko brozgo. Globina je bila 1,5 metra, vidljivost enaka nič. Omamni smrad me je dušil, a propeler je bilo potrebno rešiti iz objema debele vrvi. Pa ni bilo tako preprosto in enostavno. Komedija potapljanja, vdihovanja in izdihovanja pa tudi kašljanja je trajala debelo uro, da bi se os motorja lahko končno prosto zavrtela. Dodobra izmučen sem končno le uspel zavezati barko in stopiti na obalo. Nihče pa mi ni želel stisniti roke, kaj šele me prijateljsko objeti.

Pristopil je Ante, tisti, ki ga doma kličejo »Moli Anto«: »Prijatelj dragi, sedaj te pa vabim v mojo hišo. Žena ti je že pripravila kopalnico in sveže brisače, da se oprhaš in spereš kanalizacijo, potem gremo pa v Pinjato, našo konobo za obzidjem cerkve.«

 

 

Obstal sem kot kip in šele tedaj dojel, v kakšnem morju sem se kopal in zakaj ni nihče pristopil k meni, kaj šele skočil v morje. Vrboska še nima dokončno urejene kanalizacije, zato vsi lokali in vse hiške skoraj vse spustijo v morje, prav tja, kjer sem sam več kot uro čofotal in iskal rešitev za moj propeler. Saj nisem vedel, naj se smejem ali jokam, le brez vprašanj in obotavljanja sem vzel pot pod noge in dolgo stal pod tušem. Trikratno miljenje in šamponiranje las je komaj zadoščalo za pozitiven rezultat.

»Kako malo je treba, da je svet lahko spet lep,« sem priznal samemu sebi in se pridružil razposajeni druščini, ki je še kar stala tam, kjer se je pred dvema urama začelo naše virtuozno pristajanje. Vse bi bilo sprejemljivo, če ne bi sam včasih celo predaval manevrov pri pristajanju in pomorske veščine, tako pa sem ostal predmet posmeha in celonočne zafrkancije, četudi sploh nisem bil kriv.

A koga briga, kdo je kriv, važno je, da smo se smejali in naslajali, duhovičili, jedli in pili. Gabelići so se še enkrat izkazali. Rdeče vino je ozaljšalo dušo, dalmatinski pršut pa telo. Noč je bila še mlada, ko smo sedli za mizo pod obokani portal, končala pa se je v zgodnjem jutru na kraju zločina, na obali pred vrboskim ribiškim muzejem. Še ni bilo dovolj, odprli smo še poslednjo buteljko, sam pa sem moral obleči društveno majico, ki je bila sicer čisto nova in še nikoli oprana, kar pa ni bilo šokantno za moje stuširano telo, navajeno kopanja v vseh mogočih brozgah.

 

 

»Kdaj odplujete naprej?« me je še uspel vprašati Ante, predno je cike-cake strumno odkorakal nazaj proti svojemu domu.

Predvidena jutranja ura odhoda pa je bila očitno prezgodnja zanj, zato mi je naročil, naj pred odhodom kar poberemo zelenjavo z njegovega vrta in naj nam tekne. Kot rečeno, se je tudi zgodilo. Marko je na roke obrnil premec naše barke v smeri plovbe iz zaliva, motor je bil že zagnan, vrvi spuščene nazaj v morje, brez vetra in jader pa smo tokrat s hrupom odpluli iz Vrboske.

 

 

 

Takoj na izhodu iz zaliva pa nas je pozdravil termični veter in dvignili smo jadra. Tokrat ne zaradi vtisa, ampak iz ljubega miru in užitka. Želja je bila odjadrati do Pokrivenika, hvarskega zaliva, v katerem so pred mnogimi leti posneli prvi črno-beli film o Sinjem galebu. Veter pa nas je gnal mimo, proti vzhodnemu rtu Hvara, na Sućuraj, da bi ob koncu dneva vpluli v reko Neretvo.

Eden od čarov jadranja in plovbe zagotovo ostaja nepredvidljivost in prilagajanje željá glede na vreme, valove, veter in razpoloženje. Nekaj pa je zagotovo, kopanje v fekalni brozgi ni bila moja prostovoljna izbira niti ne predstavlja nobenega posebnega čara, očarali pa so prijatelji, zato bi spet in ponovno izbral enako, četudi z muringom v propelerju.

 

 

Podobne teme:

• Guc “Marija” PŠ – 304
• Dnevi sv. Petra/ Vrboska
• Dvig ribiške ladje z inovativno metodo
• Morski kroketi
• Štorije z Jadrana 11 – “Bonaca”