Ujevićev boršt
»Kdo je ta norec, ki je priveslal v kanuju na Svetac?« sem Mići vprašal Zaruško, medtem ko sva zapuščala Pavlov bok. Večerilo se je in eskadrilje komarjev so napadale otok z vseh strani. Niti esenca sivke ni več pomagala. Medtem pa je na dnu otoka koščati Zagrebčan vlekel svoje plovilo na kamniti žal in mahal z rokami. Ne, ne, ni šlo za pozdrav, ampak za krvavi boj z majhnimi brenčatimi nadlogami. Njegovo oznojeno telo je s kožo še dodatno privlačilo napadalce. Prihod Ujevića, kot smo Dina Alujevića – mojstra odprtomorskega kajaka kasneje prekrstili na Sv. Andriji, je bil prav smešen. Mahal in otepal je z rokami, nato pa sedel in odprl steklenico Jacka Danielsa.
Ameriški viski iz Tennesseeja je imel čudežne sestavine. Do tega dne nisem vedel, da lahko koruzna osnova, skupaj z ržjo in ječmenovim sladom, odžene komarje. Morda se je to zgodilo zaradi nežnega okusa, rahlo dimljenega, z noto karamele, vanilje in lesa. Morda zaradi destilacije, podobne burbonski, pri največ 80 % alkoholu in staranju v novih žganih hrastovih sodih? Ali pa iz enostavnega protesta: »Dos’t ‘mam« in močnih alkoholnih hlapov, ki so preplavili pristan Pavlov bok pod spodnjo hišo.
Obrnil sem se in pristopil k tujcu, ki v resnici to ni bil, saj je že tretje poletje zapored priveslal iz Komiže na Zankijev otok. Torej je bil prišlek, četudi zame tujec v noči. »Jaz sem Mići iz Dežele,« sem se mu predstavil in dal roko. Takrat je Alujević z žuljavo dlanjo pokazal svoj značaj. Stisnil je dlan kot prijatelj prijatelju, poznanstvu sva nazdravila z Jackom. Komarji, omamljeni od alkoholnih hlapov, so zbrisali v noč, midva pa sva v miru raztovorila njegov kajak. Niti danes ne morem dojeti, kaj vse je Ujević privlekel iz svojega kajaka. Robe se je nabralo za dva osla, ki mu ju je poslal Rolosevelt. »Tovareči« druščini pa tokrat ni bilo treba vrh otoka, ustavili so se na sredini južnega pobočja, med zgornjo in spodnjo hišo. Borov gozdiček, ki je še najbolj spominjal na Hudičev boršt, je bil Ujevićevo novo zatočišče, dom pod milim nebom za naslednja dva tedna.
»Tudi prav, mladenič že ve, kaj dela,« sem rekel Zaruški, ko sva odšla iz gozdička proti kamniti hiši. »Že res, da so poletne noči na Svetcu tople in zvezdnate, ampak vseeno so na otoku divje živali in glodavci,« sem globokoumil in modroval. Zaruška, izvrstna tabornica, je imela seveda izoblikovano svoje mnenje.
»Glej, Mići, medtem ko se boš tu pražil v razgreti kamniti hiši, bo Ujević na vetriču z morja opazoval zvezdnato nebo in užival v pesmi škržatov, se kot Rožle gugal v viseči mreži ter lokal svoj viski.«
Zaprepaden nad izkušnjami Zaruške sem zamišljen sedel na zlati vogal. V istem trenutku je bila skrb za tujca v noči odveč. Vame se je naselila pritlehna nevoščljivost. Kako je uspelo temu metropolitskemu knjigarnarskemu molju privleči na otok vsega pet izbranih stvari, ki ga delajo svobodnega in srečnega? Ujević, v resnici Alujević, ki je dobil psevdonim po velikanu hrvaške modernistične poezije dvajsetega stoletja, je bil prava popestritev za enolične poletne otoške dneve na Svetcu. Nesramno udobno je legel v visečo mrežo, se pokril z mrežico proti komarjem, in neizmerno užival.
Od zgornje hiše je pot do morja zmeraj peljala skozi borov gozdiček. Najprej v Ujevićevo hišo na prostem, na požirek močnega, nato pa dol do morja. Večkrat si šel, večkrat si pil, manira pa je veljala v obeh smereh. Pravi berlinski Check Point Charlie. Ampak, Ujević ni bil le boem in hedonist, bil je predvsem iskreni prijatelj otoka, družine Zanki, in marljiv veveriček. Da bi opravičil tople obroke pri mizi done Vinchence, je vsak dan na svojih ramenih nosil gradbeni material iz pristanišča na greben otoka. Bil je to namreč čas, ko se je Roosevelt pripravljal, da bo po koncu poletja zamenjal streho na kuhinji. Šlo je za dopoldansko izmeno. V jutranji je Ujević precej neuspešno bodril Roosevelta na čolnu pri dviganju mreže, v tretji – večerni izmeni, pa je pokrival vinograd, da ptice ne bi pozobale grozdja.
»Ujević, jutri bo brodet!« je poklicala dona Vinchenca in sprejemala prijave. Namesto da bi sprejel povabilo, se je koščati možic spet muzal. Nekako težko je prisedal k mizi, češ, morda pa le ni dovolj naredil za tisti dan na otoku. Po nekaj dneh ga nismo več spraševali, le še z lučjo smo signalizirali v borov gozdiček, da je večerja na mizi. Tisti večer se je Ujević zgodaj poslovil. Prvič ni spal v svoji mreži v gozdičku, ampak na odsluženi zofi na betoniranem platoju vodnega zbiralnika pri zgornji hiši. Skupaj z njim so Zaruška, Roosevelt in Mići šteli nebesne utrinke in opazovali zvezde. Temna noč, brez uličnih brlivk, ko zvezde svetijo z največjo močjo, je bila noč spominov in legend. Tudi tiste o kraljici Teuti, ki je s Krajicina, prek utrjenega zidu trdnjave, v brezno in morje metala ljubimce za eno noč, da se jim ne bi razvezal jezik.
Jutro po pravljičnih večernih legendah, še predno je prvi sončni žarek pobožal otok, smo v četici odkorakali po poteh ilirske kraljice Teute. Ujević je bil pražnje oblečen, v sveži majici, ki jo je slekel za fotografski termin, ko se je vidno zadovoljen nastavil vzhodnemu soncu iz smeri Hvara ter užival podarjeni trenutek svojega tuzemskega življenja. Na poti navzdol je jadrno izginil v svoj boršt. Isti dan smo še zadnjič skupaj nazdravili z Danielsom, potem je temeljito spakiral svoje stvari. Brez pretiranega slovesa je odrinil svoj kanu. Kmalu je bil le še drobna rumena pikica sredi sinje modrine. Slednja je, kot zahajajoče sonce, kmalu izginila za obzorjem.
Ostal pa je Ujevićev boršt. Četudi brez viseče mreže vselej spomni nanj, sploh ob kozarčku Jacka z otoka Sv. Andrija. V zraku samevata njegova duh in postava, valovi pa tudi vprašanje, ki ostaja brez odgovora: »Ujević, mar te je tisto noč, ko sva izpraznila prvo steklenico, res obiskala Teuta?« sem do prihodnjega otoškega snidenja ostal negotov zvedavi Mići.
