Trabakola Kraljica morja & DLSB Piran

Lepotice in lepotci minulih časov – stare barke in starodobniki (stari avtomobili) imajo v Piranu dolgoletno tradicijo.

Besedilo: Vinko Oblak, fotografija: arhiv DLSB Piran, Vinko Oblak, Clara Dessenibus, Aleksander Kerin

Regate starih bark imajo v Piranu že dolgo tradicijo. Piransko društvo je pričelo z aktivnostmi in srečanji starih bark že v sredini sedemdesetih let. Nekje okoli leta 1975 so Ljubo Macarol, Aleksander Kerin in Vinko Oblak zajadrali od Pirana do Portoroža in nazaj in s tem storili prvi majhen, a pomemben korak k večji in pomembnejši zgodbi ohranjanja pomorskih tradicij na tem delu istrske obale.

Spontano, a organizirano druženje majhnih plovil s skromno udeležbo je z leti preraslo v bolj številčno druženje, priplule so tudi večje »barkače«. Krog ljubiteljev pomorstva, pomorske dediščine in veščin se je vztrajno širil. Dogodek se je z leti izoblikoval in utrdil svojo lokalno in mednarodno pozicijo. Opazno in zgledno je postalo sodelovanje s prijatelji iz Avstrije, Hrvaške in Italije. Kar nekaj je bilo diskusij o tem, katerim pogojem naj ustrezajo starodobna plovila. Ali je omejitev starost, tip in material gradnje ali pa morda takelaža? Izhajajoč iz načela, da so vsi, ki imajo radi morje, barke in pomorsko kulturo, dobrodošli, je sklenjeno, da »trdih« omejitev ne bo, pač pa bodo barke podobnih lastnosti razvrščene v njim lastne razrede. Zadnjih nekaj let je odnos do teh kriterijev pragmatičen. Odvisno od tipa in števila prijavljenih plovil te razvrščamo v različne tekmovalne razrede.

Glavna gonilna sila pri pripravi srečanj so člani Društva ljubiteljev starih bark Piran, vendar brez pomoči in naklonjenosti številnih sponzorjev ter donatorjev to ne bi bilo uspešno. Več kot dvajset let izvedbo prireditve podpirajo organizatorji Mednarodnega salona navtike Internautica. Pri izvedbi regat je nepogrešljivo sodelovanje z Jadralnim klubom Pirat in Jahtnim klubom Portorož. Že tradicionalna je pomoč Občine Piran, Luške kapitanije Piran–Koper, podjetja Okolje Piran in Prostovoljnega gasilskega društva Piran. Številni sponzorji že dolga leta stojijo ob strani organizatorjem in z razumevanjem podpirajo dogodek, ki se odvija v piranskem pristanišču in portoroškem zalivu. Poseben pečat dogodku daje od leta 2001 naprej tradicionalna vsakoletna udeležba starodobnih vozil. To skupno nastopanje je edinstveno. Lastniki starodobnih plovil in vozil namenijo za obnovo in vzdrževanje ogromno časa in sredstev, zato s ponosom predstavijo svoj dragulj, pa naj bo to avto ali barčica. Na piranskem pomolu se vsako leto tradicionalno v mesecu maju na ogled postavijo stare lepotice in lepotci. Mirno lahko zatrdimo, da je dogodek vreden ogleda in doživetja. Bogata zapuščina se po zaslugi vztrajnih ljubiteljev starodobnih plovil in avtov ohranja. Slednji uredijo, kar je potrebno, da duh starodobnikov živi naprej.

Častitljiva starost, zavidljiva privlačnost in izvirna lepota še vedno pritegnejo pozorno oko in na slehernega opazovalca delujejo kot magnet. Pasare, batane, levti, gajete, bracere, kuterji s pisanimi jadri vsako leto krasijo slovensko morje. Zgledno urejeni starodobni avtomobili pa dodajo svoj pečat na trdnih tleh. Ne le ljubiteljem plovil in avtov, tudi vsem obiskovalcem pogled na lepo barko in atraktivno urejen starodobni avtomobil polepša dan in počutje. Na dobro počutje sodelujočih na srečanju ima močan vpliv tudi prelepo mesto Piran. Mesto s pomorskim muzejem, akvarijem, potapljaškim muzejem, »školjkarijem«, številnimi galerijami in gostinskimi lokali nudi obiskovalcem dogodka obilo užitkov. Medtem ko piranski mandrač v varnem objemu gosti barke, njihova atraktivna pisana jadra le še dodajo svoj čar. Organiziranje srečanj in regat starih bark je omogočilo spoznavanje in povezovanje številnih zanesenjakov pomorske in ladjarske dediščine iz ožjega in širšega okolja, tudi na mednarodnem nivoju. Med udeleženci so se stkale prijateljske vezi. Organiziranje srečanj in regat je v Piranu že vrsto let naravnano na slogan »pomembno je sodelovati«. Bolj je poudarjeno druženje kot pa regata.

Sami in s pomočjo vseh, ki so nam pri organiziranju dogodkov pomagali, smo uspeli pripeljati v Piran kar nekaj večjih plovečih lepotic. Od teh nekatere z zanimivo zgodovinsko preteklostjo. Največja barka, ki je sodelovala na srečanjih, je trojambornik ACTIV, sledi mu dvojambornik VAAR. Med ostalimi večjimi jadrnicami so še: trabakole NUOVO TRIONFO, CONCORDIA, ZEEQU, BRANIMIR, KRALJICA MORJA in »dvanajstica« BLUE MARLIN.

Zdravstvene omejitve so Društvu ljubiteljev starih bark v letu 2020 preprečile organiziranje tradicionalne majske regate. Zaposlenim v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran gre zahvala za izvedbo pregledne razstave. Pri zbiranju razstavnih eksponatov so sodelovali tudi člani društva. Razstava je bila postavljena v razstavnih prostorih muzeja in je na nek način nadomestila izpad prireditve. Na razstavi so bili prikazani utrinki dolgoletnega delovanja društva in je bila naslovljena »Vonj po lesu v morskem vetru«. Odprta je bila od 20. junija do 11. oktobra 2020. Poleg dokumentov, artefaktov, diplom, pokalov, fotografij in filmskega materiala … je bil na razstavi postavljen na ogled lično izdelan pomanjšan model trabakole Kraljica morja. V merilu 1:13 ga je leta 2019 izdelal dipl. inž. Richard Peršić. Model je last Silva Vrana, velikega ljubitelja morja, podvodnih dejavnosti in pomorskih tradicij. Za čas trajanja razstave ga je nesebično posodil in tako omogočil ogled številnim obiskovalcem, za kar se mu zahvaljujemo.

Izobešen poimenski seznam novinarjev, fotografov in snemalcev je bil namenjen izkazu javne zahvale društva vsem, ki so v raznih medijih dolga leta poročali o regati in srečanju starih bark in tako ponesli v svet novice o delu zanesenjakov iz Pirana. Javna zahvala gre tudi vsem sponzorjem in donatorjem.

V letu 1990 je prvič na regati starih bark v Piranu zajadrala tudi trabakola »Kraljica morja«. Vsaka nova udeležba stare barke je organizatorjem vzpodbuda za vložen trud in nadaljnje delo. Barke smo bili veseli, vendar veselje ni trajalo dolgo. Trabakola Kraljica morja ima dolžino 15,57 m, širino 4,78 m, višino trupa 2,6 m ter ugrez 1,8 m in je bila izdelana v italijanski ladjedelnici v Pesari leta 1939. V Beneški laguni ter po Jadranskem morju je vrsto let plula pod imenom San Giorgio. Lastnik Alberto Voltolina in Ljubomir Macarol sta konec osemdesetih let ustanovila mešano podjetje in barko iz italijanskega registra plovil prepisala najprej v jugoslovanski, nato pa v letu 1991 po osamosvojitvi v Slovenski register bark in jo preimenovala v Kraljico morja.

Ljubo Macarol je kot upravljalec barke s prijatelji začel razmišljati o udeležbi na mednarodni regati America 500. Regato so organizirali v počastitev 500. obletnice Kolumbovega preplutja Atlantika in odkritja Amerike. Pričele so se priprave na pomorski podvig. Uspešno udeležbo na regati je bilo mogoče izpeljati le z dobrimi pripravami. Pritegniti je bilo potrebno zainteresirane sponzorje ter z njihovo podporo nabaviti vse, kar je potrebno za plovbo po oceanu. Eno od pomembnejših opravil je bil generalni pregled in sanacija trupa plovila kot tudi pogonskega motorja. V Ladjedelnici Izola so barko izvlekli na navoz, nato pa so se pričela obsežna vzdrževalna dela. Trup je bil očiščen starih nanosov barve, oplata pozabita, izvedeno je bilo tesnenje oplate ali tako imenovano »kalafatiranje«, pri čemer s posebnimi jeklenimi dleti v reže med platice nabijejo tesnilno predivo in zatesnijo trup tako, da postane vodotesen. Pregleda in popravil sta bila deležna tudi oba jambora. Kitanje ter oplesk celotnega trupa sta olepšala barko in kot taka je bila pripravljena za plovbo. Takšno obsežno delo je bilo opravljeno s sodelovanjem kar nekaj požrtvovalnih posameznikov, katerim gre zahvala za vložen trud v pripravo barke na oceansko plovbo.

Po pripovedovanju Silva Vrana se je posadka iz Izole podala na plovbo proti Gibraltarju 2. septembra 1992 in z nekaj vmesnimi postanki priplula do Kanarskih otokov. Start regate iz Gran Canarie proti San Salvadorju je bil 15. novembra 1992 ob 15. uri. Po 31 dnevih in približno 3000 navtičnih miljah jadranja so 16. decembra 1992, le dan pred iztekom časovne omejitve regate, pripluli v bližino San Salvadorja, a je bilo zaradi vetra, ki je pihal prav iz smeri, kamor so pluli proti cilju, nadaljnje jadranje neuspešno. Ocenili so, da ni realnih možnosti, da bi pravočasno prijadrali do cilja. Spremenili so kurz plovbe in zapluli med otoke proti Miamiju v ZDA. Z nekaj vmesnimi krajšimi postanki so tja pripluli 26. decembra 1992 in tako zaključili plovbo.

Italijanski avtor je pomenljivo zapisal: »Nobena trabakola še ni zajadrala tako daleč« … Gre za pomorski podvig, za katerega lahko zatrdimo, da mu ni para. Po nam znanih podatkih je Kraljica morja namreč prva in edina trabakola, ki je kdaj prejadrala Atlantski ocean. V okviru regate America 500 je italijanska trabakola pod slovensko zastavo uspešno preplula Atlantski ocean in se na ogled postavila Američanom v Miamiju. Preplutje oceana so družno opravili lastnik barke Alberto Voltolina, Ljubo Macarol kot poveljnik, ter Silvo Vran in Iztok Bizjak kot člana posadke.

Od mednarodnega kongresa ladijskih arhitektov, prirejenem v Chicagu med 31. julijem in 5. avgustom 1893, je do prihoda Kraljice morja v Miami minilo skoraj sto let (1893–1992). Italijanski ladijski arhitekt Rodolfo Poli, doma iz Chioggie, je na omenjenem kongresu podrobno in za tedaj na visoki strokovni ravni predstavil značilnosti v tistem času na Jadranu najbolj razširjenega tradicionalnega plovila – trabakole. Predstavitev je naslovil »The coasting sailing-ships of the Adriatic sea« in zapisal, da je njegov edini namen ponesti preko Atlantika poznavanje o tipu plovila, ki je na Jadranu med najpomembnejšimi po formi trupa, navtičnih lastnostih, načinu gradnje in opremljenosti jadrovja. Prispevek na 16 straneh je bil preveden v angleški jezik in je kot tak leta 1894 izšel v New Yorku pri založbi John Wiley & sons. Tekst je opremljen tudi z nekaj risbami in diagrami in kot poročajo, je imel tudi prilogo št. 1: načrt trabakole, vendar je ta pogrešan. Verjetno edini ohranjeni izvod publikacije v Italiji se nahaja v Občinski knjižnici Sabbadino v Chioggi.

Zaključimo lahko z mislijo, da so imeli Američani leta 1893 na Mednarodnem kongresu ladijskih arhitektov v Chicagu priložnost izvedeti veliko teorije in zanimivosti o tradicionalni barki Jadranskega morja – trabakoli. Leta 1992 pa so si lahko »le« sto let kasneje v Miamiju ogledali to »čudo Jadranskega morja« tudi v živo. Ali je mogoče, da je trabakola, tradicionalna barka severnega Jadrana, priplula tako daleč?

Je mogoče, vendar je bilo za ta podvig od poročanja inž. Polija o teoriji plovnih lastnosti plovila do dejanskega priplutja takšne barke v Ameriko potrebnih blizu sto let …

Podobne teme:

• 41. Tradicionalna majska REGATA STARIH BARK IN SREČANJE STARODOBNIH AVTOMOBILOV
• 45. Tradicionalna regata starih bark Piran
• 43. Tradicionalna regata starih bark Piran
• Tradicionalna majska regata Piran 2022
• Odprtje razstave