Kralj morja

Razbitine. Delčki trupa. Sence v motni vodi. V megli se temno napoveduje obris. Plavam tja. Pojavi se visoka zgradba, dolga tri ali štiri metre, ne morem natančno določiti, pokrita z ribiškimi mrežami. Poskušam plavati ob njej, navkljub rahlemu toku, pozoren sem, da ne bi z morskega dna dvignil blata. Vidljivost je dobra, morda celo odlična, če upoštevamo razmere in kraj, kjer se nahajamo, na blatnem nagnjenem dnu ob semedelski cesti pod Markovim hribom, med Izolo in Koprom.  Rex se skoraj nikoli ne razkrije, so nam povedali. Le maloštevilni so imeli srečo, da so naleteli na sprejemljivo (še znosno) vidljivost. Recimo deset metrov, kolikor zadostuje, da si izoblikuješ predstavo o ležišču naplavine. Toda to se zgodi le redko.  Na tem kraju je namreč  pod gladino skoraj vedno gosta zamegljenost, kot bi plaval v mlečni kavi. Nikomur še ni uspelo, da bi v celoti videl potopljeni objekt. Rexa se torej ne da ugledati. Izmika se, prosi, naj ga pustimo na miru. Opraviti imamo s kraljem morja, no, pa poglejte, kako je končal. Kot raztelešen okostnjak, slečen, razdrobljen, neprepoznaven.

Besedilo: Pietro Spirito, iz knjige Prednik pod morjem

Prednik pod morjem | eMORJE.com

Ime ladje: Rex

Vrsta potopljenega plovila: italijanska čezoceanska potniška ladja

Datum brodoloma: 8. september 1944

Kraj: med Izolo in Koprom, Slovenija

Koordinate: 45° 32, 980´ S, 13° 41, 950´ V – 45° 33, 000´ S, 13° 41, 450´ V

Globina: 20 metrov

 

 

Plavam okoli ladijskega ogrodja, ki se mi je komajda prikazalo, in se spustim vanj, stisnem se v nek tesen prehod. Odkrijem odprt vhod, ki mi omogoči vstop v tesen prostor, manjši od shrambe. Kje sem? Kateremu delu ladje je pripadal ta prostor? Potisnem glavo skozi vhod in sem pozoren, da se ne bi ujel  z jeklenko; še to bi mi manjkalo.

Pomislim: poglej, zdaj bom lahko vsakomur zatrdil, da sem bil na Rexu.  Natančneje, v  Rexu. Tudi jaz bom lahko rekel: poznam to čudovito čezoceansko ladjo. Ali bolje, njene uboge sledi. Ampak čemu naj bi bilo pomembno, ali so ali niso njene razbitine ostanek nekega minulega časa? Ali so ali niso ostanek  nečesa, kar je bilo, in torej otipljiv dokaz resničnosti, nekoč povsem drugačne in žive, ki zdaj le pričujejo o tem minulem času? V rji se je ohranilo bistvo ladje, ki je zaznamovala svoje obdobje in postala del zgodovine. Tu smo prav zaradi tega.

V skaljeno vodo prodira ledena in nasilna svetloba žarnic videokamere. Počasi  priplava  Nino Caressa,  nagovori me s potapljaškimi gestami in istočasno išče najboljšo lego za dober posnetek. Najbolj markanten  del razbitine je ostanek v obliki nagnjenega stolpa, tu bi lahko nastali najboljši posnetki. Počasi odplavam od dela razbitine, ki v moji domišljiji predstavlja balastni tank na krmi oziroma, skoraj zagotovo, del strojnice. Ohranjeni  kos potopljene ladje priča, da so bili številni uničevalci že naveličani njenega sistematičnega uničevanja.

Razmišljam o tem za Rexa uničevalnem času: več kot dvajset let dela, da so ga razstavili na koščke, pri čemer so uporabljali razstrelivo in različne vrste drugih rušilnih sredstev, na površje so potegnili  kos za kosom, na koncu celo goro kovinskih delov. Predstavljam si potapljače iz Socialistične federativne republike Jugoslavije pri tem delu, dan za dnem v nizu let, kako neumorno razgrajujejo  star vojni plen. Dinozaver, ki so ga razkoščičile mravlje.

Plavam naproti lučem videokamere in hlinim raziskovalne kretnje za video posnetek. Dvajset metrov višje, na gladini, mirno počiva čoln Castorino. Na krovu sta Gregor Basiaco, prijatelj in poklicni potapljač iz Kopra, ki nas je pripeljal do razbitin Rexa, in Marjan Kralj, ki ni hotel izostati na tem  srečanju.

Kot številni zbiratelji, potapljači, ljubiteljski zgodovinarji in drugi ljubitelji je tudi Marjan posvetil precejšen del svojega življenja potopljeni ladji. Rodil se je v letu Rexove potopitve. V Izoli ima svoj mali muzej, posvečen tej pomembni ladji. Ko je bil otrok, so bili ostanki  Rexa še del domačega  obzorja. Deček je vsak dan gledal njegov velikanski trup, naslonjen na bok, ki je kipel iz morja. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je lahko ure in ure opazoval delo potapljačev okoli ladjinega trupa. Poleti, kadar potapljači niso delali, je kot veliko drugih otrok iz Izole in okolice priplaval k njemu. Razbitina je bila namreč najbližji kraj za otroške pustolovščine.

Nekega dne pa ladje ni bilo več. Vztrajno uničevanje jo je skoraj neopazno pojedlo. Obzorje je postalo prazno, tudi zdaj je vodno zrcalo pred Marjanom gladko in zapuščeno kot tedaj, zato ga ne prepozna več.  Kot da je bil njemu in drugim otrokom nenadoma ukraden delček življenja. Pa še nekaj je bilo. Ko je odraščal, je opazil, da se o mrtvi ladji izgublja spomin. Nihče ni več govoril o njej. Nihče se ni spraševal, kam je izginila, predvsem pa, kaj je bil in kaj je predstavljal njen zarjaveli in ožgani trup, ki je molel iz morja. Nekega dne, bil je že odrasel, se je v njegovih rokah znašla razglednica Rexa. Hudiča, si je rekel, poglej, kako je lepa, kakšna čudovita ladja je! Jaz sem jo spoznal, ko je bila že mrtva, ampak živa je bila prelepa. In tako je on, ki je od nekdaj gojil strast do slikarstva in risanja, narisal sliko Rexa med plovbo. In ob tem je spoznal, da mu je uspelo nekaj dobrega: oživil  je duha »svoje« ladje.  Od takrat ni več odnehal: narisal je nova platna, vsa posvečena Rexu, zbral na tisoče dokumentov in ostankov ladje. Pridobil je številna pričevanja, fotografije, razglednice. Najel je prostor v pritličju izolske stanovanjske hiše in ga preoblikoval v mali zasebni muzej, posvečen Rexu, svoji čudoviti obsesiji.

Lahko ga razumem. Medtem ko pod vodo raziskujem okostje čezoceanke, čutim, da delim z njim njegovo strast, podobno številnim drugim zbirateljem, raziskovalcem in cineastom, ki po vsem svetu oživljajo spomin na to veličastno potniško ladjo.

Danes je vse, kar je ostalo od njenega trupa, le kup raztresenih ostankov na dnu morja pred semedelsko obalo v Sloveniji, le nekaj kilometrov stran od Trsta. Od velike, bleščeče ladje, ki so jo splavili 1. avgusta 1931 v prisotnosti italijanskega kralja Vittoreja Emanuela III., botrica je bila kraljica Elena, sta ostali le velika kotanja na dnu in sled naplavine, iz katere se da razbrati obris ladijskega trupa, reber, težko prepoznavnega ogrodja s prepletom cevi in tub, ki so nekoč predstavljale pomembne dele tega morskega velikana.

In tu, v tem delu severnega  Jadranskega morja, so  enote zavezniškega letalstva 8. septembra 1944, za napol skritim rtom, po navodilih jugoslovanskih partizanov odkrile zasidranega Rexa, bil je prazen in nezaščiten.  Nadenj so sprožili dež izstrelkov, s katerimi so ga zažgali in potopili.

In tako je umrla, komaj trinajst let po rojstvu, ena največjih in najrazkošnejših čezoceanskih potniških ladij, ki so brazdale oceane, slava in ponos italijanske mornarice oziroma celotne Italije. Rex je bila prva in edina italijanska ladja, ki je 11. avgusta 1933 pridobila Modri trak, odlikovanje za najhitrejše prečkanje Atlantskega oceana, in tako odvzela primat nemški  čezoceanski  ladji Evropa.

Le malo je nekdanjih ladij, kot je Rex, ki še danes ohranjajo spomin tako poln simbolov, da jih imamo za metafore celotnega naroda in njegove zgodovine. V usodi te čezoceanke se zrcali usoda fašistične Italije, dežele, ki je polna pričakovanj stopila na pot bliskovitega razvoja, a je v nekaj letih zgrmela v prepad, uničena in razkrojena.

Nočna prikazen Rexa v Fellinijevem filmu Amarcord, kjer celotno mesto na ladjicah sredi morja, ob soju mesečine, pričakuje prihod ladje in jo pozdravi z navdušenjem, kot pozdravimo velike sanje, ki  se bodo uresničile, je eden od simbolov, ki so zaznamovali kolektivni imaginarij, povezan s to čezoceansko ladjo. Resnica pa je, da je Rex edinkrat plul mimo Riminija poleti 1940, na začetku  svetovne vojne, in sicer takrat, ko je izplul iz Genove na svoje zadnje potovanje, priplul do Pulja, kjer  so ga dokončno izključili iz prometa.

Že poleti 1940 Rex ni bila več čudovita čezoceanka, polna luči, blišča, glasbe, slovitih in bogatih potnikov na potovanju proti Ameriki, ni bila več čudovita ladja, kot si jo je zamišljal Fellini, ampak ladja, ki se je prehitro starala, obdana s patino rje, brez potnikov, brez luči in blišča, ladja, ki je nenadoma postala nekoristna in zaradi velikosti  preokorna za Italijo v vojni, ladja, ki je plula le z nekaj vozli hitrosti – in to prav ona, ki si je pred nekaj leti priborila Modri trak – proti svoji zadnji postaji, podobno kot narod, ki jo je nekoč ustvaril.

Usodnega 1. avgusta 1931, na dan izplutja, si nihče ni mogel predstavljati, kako bo končala. Zagotovo je fašistična oblast že od prvega dne uporabila čezoceanko Rex za propagando svoje zamisli o tehnološkem razvoju, ki tekmuje s časom, kot simbol, da bi iz dežele, ki  je bila večidel ruralna in nepismena, naredila bogato in na vseh področjih najnaprednejšo deželo. Italija mora, je večkrat zatrdil Benito Mussolini, odkar je prevzel oblast, svetu ponuditi veličastno predstavo intenzivnega tehnološkega razvoja v zelo kratkem času.

Že 10. novembra 1926 je Mussolini v intervjuju za United Press trdil, da namerava Italija zgraditi dve veliki in hitri ladji, morski puščici, sposobni, da razvijeta hitrost, ki bo omogočila prepluti razdaljo od Genove do New Yorka v zgolj petih dneh. Ladji naj bi se imenovali Rex in Dux, Kralj in Vodja. Morje in oceani kot prostori, s katerimi je mogoče meriti velikost režima, so bili konkretni cilji že vse od prvih let fašistične oblasti. In samo štiri leta kasneje, 28. aprila 1930, je Italijanska pomorska družba (Navigazione Generale Italiana), podjetje, ki je podpisalo pogodbo za gradnjo čezoceanske potniške ladje, postavilo ogromen gredelj v ladjedelnici Ansaldo v Genovi.

V teh letih, čeprav je svet še vedno čutil posledice globalne ekonomske nevihte po veliki krizi leta 1929, se je Italija usmerila na morje, kjer naj bi nadaljevala z gospodarsko rastjo. Oboroževalne družbe so delale s polnim zamahom in v ladjedelnici Ansaldo so začeli graditi Rexa.

Mere ladje so bile presenetljive:  268 metrov dolga, skoraj trideset metrov široka, največja višina je znašala 36 metrov, imela je dvanajst palub – vključno s palubo, namenjeno izključno športu – med seboj povezanih z dvigali in stopnišči. Njena nosilnost je bila 50 tisoč ton, motor iz štirih turbin je lahko razvil kar 136 tisoč konjskih moči.

Posadko je sestavljalo 59 oficirjev, 258 mornarjev, 90 kuharjev,  450 natakarjev, osem zdravnikov in medicinskih sester, pet telegrafistov. Lahko je sprejela 2000 potnikov, 378 v prvem razredu in 367 v drugem,  866 v tretjem in 410 v turističnem razredu.

Rex je bil resničen velikan morja, močan in bleščeč. In je bil zadnja čezoceanska ladja, opremljena v slogu, ki je z notranjo opremo posnemal notranjost plemiških palač na kopnem. Veliki saloni, opremljeni z bleščečim mahagonijem in ploščami, oblečenimi v rdeč brokat, prostorni lokali v temni orehovini z okraski in rezbarijami, neposredno osvetljeno podstrešje, prinčevska stopnišča z ograjami iz kovanega jekla, veliki bronasti svečniki  s kopami iz oniksa, pristne tapiserije iz 18. stoletja, razkošne poslikave v zlatu, ogromna zrcala, plošče iz tkanega bombaža, velika perzijska preproga v osrednjem salonu, divani in naslanjači v damastu in brokatu.

Potniku se je zdelo, da se je znašel  v gradu iz 18. stoletja, ne pa na ladji, opremljeni  v  nasprotju  s sodobnejšimi in uporabnejšimi slogi na drugih potniških ladjah, kot na primer na Savojskemu knezu, ki ga je opremil arhitekt Gustavo Pulitzer Finali in s tem ustvaril najlepšo ladjo v tridesetih letih.  V opremi Rexa je bilo čutiti nasprotno težnjo.  Kritike na njen račun so bile številne, in sicer  na  »neslani hotelski slog«, kakor so ga označili kritiki njegovega ustvarjalca, arhitekta Vittoria Ducrota.

»Na Rexu,« je zapisal pisatelj Massimo Bontempelli , »niso delali samo inženirji, tesarji, električarji, skratka, ljudje, ki so imeli v rokah ustrezno orodje. Iz njihovega skupnega truda je nastalo delo popolne lepote. Nasprotno, pri njegovem ustvarjanju so sodelovali tudi dekoraterji in arhitekti in ni jasno, zakaj jih Bog ne bi navdihnil.« Medtem so bile kritike, usmerjene na Rexovo notranjo opremljenost, vpričo blišča in moči ladje skoraj neslišne.

Na dan izplutja, omenjenega 1. avgusta 1931, se je v Genovi na pripravljene odre zgrnila ogromna množica in zasedla vsak najmanjši kotiček okoli ladjedelnice, čakajoč na prihod kralja in kraljice. Toda dogodek je bil prestavljen zaradi niza nezgod in zakasnitev, ki sta jim botrovala obsedenost z varnostjo in strah pred terorističnimi napadi. Da bi okrepili varnostne ukrepe, so poleg policistov vključili tudi pet sto vojakov. Na začetku priprav je bil kot datum izplutja predviden 19. junij, torej  skoraj dva meseca pred dejanskim dogodkom. Vendar je niz atentatov v Genovi  v  tistem času  prepričal odgovorne, da so slovesnost prestavili.

Atentati, storjeni z umetelnimi napravami slabotne moči, so bili delo Domenica Bovoneja, antifašističnega terorista; bil je napol idealističen navdušenec, napol pustolovec; kasneje so ga ujeli, mu sodili in ga ustrelili. Z atentati je Bovone ustvaril ozračje nenehnega alarma okrog izplutja Rexa. V resnici je nameraval slovesnost sabotirati s tempirano bombo, vendar so ga številne prestavitve dogodka zmedle, saj je bombo nastavil na napačno območje Genove.

Naj je že bilo kakorkoli, zaradi tehničnih razlogov in varnostnih ukrepov so morali počakati vse do 1. avgusta, da je svet videl zdrseti čezoceanko z odrov v morje  med živahnim ploskanjem propagandnega stroja režima, ki se je pognal na vso moč.

Kot je slovesnost izplutja povzročala skrbi odgovornim, je bilo tudi prvo potovanje, ki se je začelo 27. septembra 1932, leto po izplutju, pod poveljstvom kapitana Francesca Tarabotta, v znamenju težav. Pod budnim očesom sveta, uperjenim na novo čezoceanko, ta ni naredila lepega vtisa, saj je prispela v New York s tridnevno zamudo glede na načrtovani prihod, in sicer zaradi tehnične okvare, ki je narekovala prisilni pristanek v Gibraltarju zaradi popravila in odprave napake. Okvaro, kot je pokazala nadaljnja preiskava, je povzročila slabša kvaliteta nekaterih materialov, ki so jih priskrbeli proizvajalci, med njimi je bil celo sin Enrica Benvenutija, pomislite!, odgovoren  za ladijske konstrukcije pri  Italijanski pomorski družbi  (Navigazione Generale Italiana) in  avtor ladijskega načrt Rexa.

Veličini Rexa je uspelo zakriti to in nekatere druge manjše napake, medtem ko so ladji njeno prvo leto življenja nenehno sledili in jo budno spremljali na vsakem koraku na kvesturi in prefekturi  v Genovi. Na kocki je namreč bila podoba Italije pa še marsikaj drugega.

Rex je kmalu »prerastel« tehnične pomanjkljivosti, nepredvidene težave, nevihte, ki so ga pretresale pri skoraj vsakem prečkanju oceana, in postal zanesljiva in razkošna čezoceanska potniška ladja  med fašistično Italijo in Združenimi državami Amerike.  Bil je »oceanski most« med diktatorskim režimom in svobodno demokracijo.

Resnici na ljubo, krhek most, budnost na ladji je bila na najvišji stopnji, bodisi zaradi zločincev iz obeh držav, še zlasti zaradi politično sumljivih oseb. Na krovu Rexa so redno potovali policisti, vohuni, inšpektorji, ki so se morali izogibati javnemu  vkrcavanju in izkrcavanju, del posadke, ki se je na skrivaj ukvarjal tudi s prometom z valutami in politično propagando, sovražno režimu,  in upoštevati je seveda treba nenehno tveganje atentatov. Ni bilo malo registriranih primerov, ki so povzročili marsikakšno zadrego odgovornim na ladji ali pomorski družbi. Kot na primer 1. aprila 1939: v kabini kaplana na krovu, gospoda Cassanija, so odkrili 6 bankovcev po tisoč lir in 95 dolarjev v bankovcih, ki so bili dobro skriti v nogavici, in sprožili ovadbo zaradi tihotapljenja deviz. Duhovnik se je branil in trdil, da je denar miloščina, ki jo je zbral v Ameriki, da bi jo prinesel potrebnim in revnim v Italijo.

Rex  je plul kot ladja pod posebnim nadzorom, kar pa mu ni preprečilo, da ne bi pridobil najbolj zaželene trofeje na morju, Modrega traka, za dosežen svetovni rekord v hitrosti.

To je bilo priznanje, ki so ga podeljevali od začetka 20. stoletja potniškim ladjam na redni liniji, ki so razvile največjo  povprečno hitrost pri prečkanju Atlantskega oceana, in sicer brez postankov za gorivo.

Ob koncu dvajsetih let so Nemci oživili tovrstno tekmovanje na Atlantiku s svojima ogromnima čezoceankama Bremen in Evropa, kmalu so se jim s svojimi ladjami pridružili Francozi in Angleži. Italijanski  čezoceanski ladji Rex in Savojski knez, ki sta že zagrizeno tekmovali med sabo, sta postali najustreznejši kandidatki za pridobitev omenjene mednarodne trofeje, strategijo tekmovanja jima je narekovala italijanska vlada, natančneje minister Costanzo Ciano.

Savojski knez  pod poveljstvom Antonia Lena je 16. maja 1933 prvi izplul iz Genove z namenom, da napade obstoječi rekord. Vendar je na zadnji postaji na oceanu ladja naletela na nevihto, poveljnik Lena, ki mu je veliko pomenilo dobro počutje potnikov, je vključil žiroskope stabilizatorjev, ki so ladji zagotovili mirnejšo plovbo, žal pa so jo obenem tudi upočasnili. Savojski knez je tako priplul v New York 22. maja po 4 dneh, 19 urah in 10 minutah, a je kljub temu porušil rekord, ki ga je 1930 dosegla nemška ladja Evropa.

Vlada se je odločila, da bo dala priložnost tudi čezoceanki Rex. Poveljnik Francesco Tarabotto se je zavedal  zahtevnosti izziva, pogumno je stopil na poveljniški most, kjer je preučil zemljevid Atlantskega oceana in mirno sprejel  tveganje.

Medtem ko se je Savojski  knez  vračal v Italijo, je Rex na vso moč izplul iz Trsta v nasprotni smeri. Na območju Nica ─ Gibraltar sta se ladji srečali in pozdravili s piskom siren, potniki so bili navdušeni, mahali so z zastavicami in robčki.

Tarabottto je vodil ladjo preko oceana s polno močjo, ne da bi stopil s poveljniškega mosta, ohranil je popolno zbranost in se ni zmenil za meglo in nemirno morje. Naposled je 11. avgusta 1933 Rex zmagovito vplul v newyorško pristanišče: potovanje je trajalo štiri dni, 13 ur in 58 minut, s povprečno hitrostjo 28,92 vozlov; zmagal je na dirki čez Atlantik.

V New Yorku je italijanska čezoceanka plula po reki Hudson proti Kipu svobode, kot da je na zmagoviti progi, medtem ko so se zgrinjali prebivalci velemesta na zahodno obalo Manhattna, na čelu z Italoameričani iz izseljeniškega društva Little Italy – bilo je ravno v  času odmora za kosilo – na odre in pospremili Rexa s ploskanjem in kriki veselja med tuljenjem siren z drugih plovil.

Dogodek je odmeval širom po svetu. Zmaga na tekmovanju za Modri trak je bila za Italijo – po več letih izključenosti iz mednarodnega tekmovanja na morju ­­- pomembna postaja v procesu izvoza nove nacionalne identitete v tujino. Italija se je spreminjala v moderno in agresivno državo in tako sledila Mussolinijevemu idealu.  Prav čezoceanki  Rex gre zahvala, da se je v tujini utrdila močna in zmagovita podoba nove fašistične države.

V letih, ko je Rex plul med obalama Atlantika, je plul čez ocean kot mesto na vodi, v katerem se je  zrcalilo vsakdanje življenje dežele, ki je še vedno sanjala o  razvoju. Ritem vsakdana potnikov na palubah Rexa so oblikovale  športne dejavnosti  v bazenu in telovadnici ali na sprehodih med trgovinami z umetninami  in spominki  ter knjižnico. Vrstila so se praznovanja s plesi, slavnostne  večerje, različna razvedrila; ladja je bila veliko več  kot zgolj plavajoči hotel. Ravno različnost potnikov, ki so pripadali različnim družbenim slojem, je ustvarjala vtis, da so na palubah štirje različni hoteli, ki pripadajo različnim kategorijam.

Med storitvami na palubah Rexa je bila tudi zdravstvena oskrba z odličnim slovesom, bodisi zaradi sposobnih zdravnikov bodisi zaradi najmodernejših instrumentov, s katerimi so ti razpolagali. Tako so, da bi mu lahko pomagali, 30. decembra  1937 med plovbo med New Yorkom in Gibraltarjem na Rexa prenesli  hudo obolelega člana posadke z ladje  Leopardi.

Medicinske sestre so imele vsak dan veliko dela. Večino posegov so predstavljale posledice manjših nezgod, ki so se dogajale potnikom, pogosteje ženskam kot moškim, še zlasti pogosto, le kdo bi vedel, zakaj, Italoameričanom. Manjše rane, raztrganine in zvini so se pripetili potnikom, ko so se spuščali po stopnicah, bodisi v kabini zaradi nepozornosti bodisi zaradi raztresenosti pri odpiranju in zapiranju vrat ali zdrsa na privzdignjenem predpražniku. Med nevihtami na Atlantiku pa so se dogajale resnejše množične nezgode in poškodbe. Zaradi sunkovitih  in nenadnih nagibov ladje je marsikateri potnik na krovu izgubil ravnotežje, zgrmel  v straniščno školjko,  padel s stola in se udaril, dobil modrice ali celo rano.

Pa vendar so bile atlantske turbulence malenkost v primerjavi z nevihto, ki se je zgrinjala nad svetom. Izbruh druge svetovne vojne je močno zaznamoval tudi usodo velikih čezoceanskih ladij. Zaradi zaprtja turističnih in trgovskih poti, ker so se morja sprevrgla v bojišča, so se bile prisiljene umakniti tudi te morske velikanke.

Čezoceanki Rex in Savojski knez sta vse do zadnjega pluli na liniji prek  Atlantika pod savojsko zastavo, narisano  na boku, da bi ju prepoznale nemške podmornice, in sta bili zadnji plovili italijanskega ladjevja, ki sta obstali. Samo osem let po izplutju sta se bili primorani po izbruhu vojne v Italiji junija 1940 obe veliki čezoceanski ladji zasidrati, ne da bi ju lahko uporabili v vojaške namene. Končano je bilo zlato obdobje velikih morskih potovanj. Avgusta 1940 je Rex, prazen in prebarvan v sivo, znova zaplul po Jadranskem morju.  Zasidrali so ga v tržaškem pristanišču, daleč od vojnih tegob. 14. julija 1942 je njegov zadnji poveljnik Adolfo D’Esposito zapustil ladjo skupaj s posadko, ki je bila zdesetkana na nekaj mornarjev. Razkošno hotelsko opremo na krovu, posteljnino, rjuhe, kozarce, dragoceno posodo, preproge in večino umetnin  so prenesli z ladje na kopno hkrati z opremo s Savojskega kneza in jo shranili v skladiščih v Genovi in Benetkah, ki  jih je najela vojaška družba.

Leto zatem, na predvečer razorožitve 8. septembra 1943, so Trst zasedli nacisti in ga priključili Tretjemu rajhu. Nemci so zaplenili celotno ladijsko opremo, prav tako obe čezatlantski ladji, poleg njiju tudi ladji Duilio in Giulio Cesare.

V začetku oktobra 1943 so nacisti ukazali, naj vsi razpoložljivi civilisti vstopijo v nemško vojno mornarico. Maja 1944 so z obeh čezoceank slekli še zadnjo preostalo opremo, posteljnino, srebrnino in druge razkošne predmete. Julija tega leta so iz Trsta  proti Nemčiji odpeljali vlaki, natovorjeni z zaplenjeno opremo navkljub protestom vojakov, ki so poudarjali, da zaplenjeni  luksuzni  tovor ne sodi v vojni plen Rajha. Izpraznjen, popolnoma brez opreme in posadke, je Rex ostal na varnem v pričakovanju nadaljnje usode.

Ta je kmalu priletela iz zraka: zavezniški letalci so drugo za drugo bombardirali  ladje in spremenili tržaško pristanišče v pokopališče ladijskih ostankov. Tarča bombardiranj so bili parniki in čezoceanke. Vsi, z izjemo Rexa. Stari morski velikan se je spremenil v prazen in zarjavel oklep, a je navkljub bombardiranju ostal cel.

Septembra 1944 so se Nemci odločili, da bodo ladjo, ki je edina ostala od zaseženih čezoceanskih ladij, prestavili na varno v Koprski zaliv, v kanal Leme.

Petega septembra je Rex zapustil tržaško pristanišče, vlekla sta ga dva vlačilca. Kot starec brez energije se je dal odvleči negotovi usodi naproti. Kmalu potem ko so prepluli Debeli rtič, je ladja nasedla na plitvini le nekaj metrov stran od semedelske obale, morda zaradi zgrešenega manevra ali zaradi vetra.

Tam je čezoceanka obtičala zapuščena, ne da bi jo znova skušali pripraviti za plovbo. Kot da Rex ne bi  imel več nobene volje, da bi spet zaživel na oceanih. Ostal je tam, razgaljen, nezaščiten, prazen.

Jugoslovanski partizani, ki so se bojevali na tem področju, so o italijanski čezoceanki obvestili poveljstvo zaveznikov v Bariju in le tri dni kasneje, 8. septembra 1944, so Rexa bombardirali Beautifighter Royal Air Force, ki so nadenj poleteli v dveh skupinah z letališča Folconara Marittima.

Za zavezniška letala je bil  Rex enostavna tarča. Pod dežjem izstrelkov se je prevrnil na bok kot ogromna ranjena žival. Novico o tem so vsi zavezniški časopisi objavili na vidnih mestih. Rexa, ki je bil  simbol fašistične slave na morju, ni bilo več. Rex, ki je nekoč presenetil svet s svojo hitro plovbo in odnesel domov Modri trak, je bil po bombnem napadu samo še ruševina, iz katere se je še dolgo kadilo. Napol potopljena čezoceanka je »umirala«, zleknjena na morskem dnu,  v  počasni in nezaustavljivi agoniji, ovita v prostran dimni oblak.

Ob končani vojni je razbitino Rexa, ki se nahaja na drugi strani dogovorjene meje iz pariškega mirovnega sporazuma, zaplenila vlada Federativne republike Jugoslavije, ki  jo je vodil maršal Tito, in jo namenila uničenju. Italijanska vlada ni storila ničesar, ni protestirala: Rex je simbol minulega fašističnega režima, zdaj ni nič drugega kot nekoristen kup ostankov, naj le ostane tam, kjer je, Italiji ne koristi več.

Vojaki so – nova Anonimna pomorska družba, nekdanja Združena flota – 10. julija 1948 podpisali uradni akt prepustitve ladje sosednji državi. Še pred nekaj leti je bil Rex ponos nacionalnih pomorskih sil, nenadoma ni zanimal nikogar več.

In tako je pred obalo Semedele, med Izolo in Koprom počasi, leto za letom, čezoceanka Rex razpadala in se sesedala, nekaj časa je še rahlo molela nad gladino. Na italijanski strani so skoraj pozabili nanjo, ker se je nahaja na jugoslovanskem ozemlju, v majhnem zalivu, skritem očem, čeprav le nekaj kilometrov stran od Trsta.

Z napornim in nevarnim delom, ki je trajalo dvajset let, tudi za ceno človeških življenj, so potapljači iz ostankov čezoceanke pridobili več kot 16 tisoč ton jekla, ki je romalo v jugoslovanske jeklarne maršala Tita.

Ves čas uradnega uničevanja ladje so se prebivalci Izole in drugih mestih na slovenski obali trudili, da bi shranili in reciklirali delčke ostalin z Rexa: keramične ploščice, držala na stopniščih iz kaljenega železa, dele kovinskih stopnic; vse, česar poklicni potapljači niso mogli potegniti iz morja in je bilo lahko ponovno uporabljeno, je končalo v hišah ljudi na tem območju. Ogromna ladja je bila razčlenjena na kose, človeške mravljice so znosile v svoja gnezda vsak najmanjši grižljaj.

Polagoma se je gora kovin na ladji, ki je molela iz morja, nižala, dokler ni izginila pod gladino in pustila za sabo zgolj spomin na Rexa.

Zdaj je vse, kar je ostalo od te zgodbe, pred mojimi očmi. Potopljeni ostanki, pokriti z muljem, in zamegljena avra legende. Počutim se, kot bi se gibal med ostanki starega razrušenega templja.

Odplavam stran od nečesa, za kar mislim, da je del strojnice, in raziskujem okolico, sledim verigi do sidra čolna Castorina, najinega zagotovila za hitro vrnitev, ne da bi se izgubila v negotovem zemljepisu tega kalnega podvodnega sveta.

Najino pozornost pritegne jasen obris na dnu. Svetilka in luči videokamere osvetlijo dolge plošče, ki so nameščene na dnu kot na bizarni preprogi. To je del zunanje opreme osrednjega salona, na katerem je zdaj veliko blata z morskega dna. Nam, obiskovalcem, ki smo prišli iz sveta luči, se ponuja v sprevrnjeni perspektivi.

Počasi priplavam do nevtralnega ogrodja ogromne plošče, izvlečene iz vrste nekdanjih oken, zdaj že slepih odprtin. Na drugi strani teh odprtin je bil nekoč blišč salonov, hrup plesnih zabav, eleganca oblek in lesket draguljev. Ponoči, med plovbo, so ta razsvetljena okna napovedovala prihod čezoceanke v pristanišče z veliko luči, z nepričakovanimi svetlobnimi slapovi na temnem morju. Vse to si predstavljam na drugi strani blatnega zaslona za votlimi okni. Obrazi, zgodbe, spomini. Običajen sprevod prikazni.

Pogledam manometer, čas je, da se dvignem na gladino. Namignem Ninu in v dogovoru se skupaj vrneva na površje.

Malo kasneje sva na gladini in splezava na krov Castorina. Snameva si jeklenki, slečeva neopren, Nino izvleče sidro. Nekaj ne deluje. Kot bi sidro nekaj zadržalo, tam spodaj. In res je tako: sidro se zelo težko dvigne iz morja, s sabo vleče del razbitine. To je velika zavita cev, kos neke naprave, morda rokav kondenzatorja, dviga se iz morja skupaj s sidrom, temen in težak. Izvlekla sva delček  Rexa. Začudena sva in strmiva v ladijski košček, s katerega polzijo morske kapljice. Zdi se, kot bi naju ostanki  Rexa želeli zadržati, kot bi ladijski duh prosil, naj ga odpeljeva od tu, kjer je bil vsa ta leta, iz teme morskega dna,  da bi se vrnil na dnevno svetlobo. Vsaj za nekaj časa.

Znova poskušava izvleči sidro, vendar nama tudi tokrat ne uspe. Poskušava počasi in polagoma  najprej dvigniti vrv, vendar se cev ne da, ostane nežno pripeta k sidru in zglobu. Potrebna bo zapletena operacija: s čvrstim vozlom bova privezala rokav cevi ob bok čolna, spustila sidro in ju ločila naenkrat, s težo naprave. Prerezala bova vrv in pustila potoniti vse drugo. Nino bo mojim manevrom sledil  v vodi. Pol ure kasneje je pripravljen. Cev je ujeta v prepletu oranžnih vrvi, ki so privezane okoli bitve. Povlečeva vrv in sprosti se je dovolj, da se odveže cev. Osvobodiva sidro, potegneva ga k sebi, in končno, med izdihom olajšanja, ostanek Rexa odplava proti morskemu dnu, privezan na oranžno vrv. Rešila sva se ga s prevaro in nekoliko nama je žal. Toda s prikaznimi je treba včasih ravnati brez okolišenja. Drugače ne odidejo. Vsaj ne te z Rexa, kralja morja.

Podobne teme:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close