Otoček Sv. Andrija – Elafitski otoki (1873)
Sveti Andrija je otoček skupine Elafitskih otokov, ki je od Dubrovnika oddaljen le 6 navtičnih milj. V dolžino meri 475 m, v širino pa 130 m, najvišja točka je 57 m. Obala otočka je kamnita, enako tudi morsko dno okoli otoka.
Na njegovem zahodnem delu raste borov gozd in drugo sredozemsko rastlinje. Preostanek otoka je poraščen z nizko »makijo«. Se pa na otočku nahaja in gnezdi več vrst ptic, zato je bil razglašen za ornitološki rezervat.
Prvi so otoček naselili benediktinci, katerim je dubrovniška družina Crijević zgradila samostan in cerkvico. V samostan je dubrovniška oblast pošiljala obsojence takoj po izrečeni kazni, saj je bil otoček izoliran in nedostopen. Nekaj časa je Sv. Andrija veljal tudi za karanteno bližnjega otoka Lopud. Po potresu leta 1667 je bil samostan uničen in nikoli več obnovljen.
Popotresna obnova Sv. Andrije se je začela šele leta 1872, ko se je z odločitvijo avstro-ogrske vlade začel graditi svetilnik. Na otočku je v 16. stol. živel dubrovniški književnik Vetranić Čavčić (1482−1576). Svoje puščavniško življenje je opisal v delu Remeta.
Domačini mu pravijo tudi otok Pustinjak. Zaradi svoje geografske lege se zdi, da je v stalnem potovanju. Na vrhu otoka so leta 1873 postavili svetilnik.
Navtični podatki:
Pozicija: 42° 33,8′ N/ 017° 57,3′ E
Karakteristika svetlobe: B Bl 15s (0,8+14,2)s
Višina stolpa: 17 m
Doseg glavne luči: 24 M
Doseg pomožne luči: 12 M
Sektor vidljivosti: 360°
Višina svetlobe nad morjem: 69 m
Na njem je svetilničarska posadka, svetilnik pa je vključen v sistem daljinskega nadzora in upravljanja.
Legenda, ki se navezuje na otoček Sv. Andrija, pa ima celo svoje potrdilo v dokumentu iz leta 1483, ki ga hrani dubrovniški arhiv. To je zgodba o Mari, ki je živela na sosednjem Lopudu skupaj s še tremi brati, ki so bili ribiči. Mare je imela prijateljico Cvjeto, katere brat Niko se je zaljubil vanjo.
V viharni noči so bratje iz nevihtnega morja rešili mladega Ivana, sina ene najbolj vplivnih dubrovniških meščanskih družin. Mare je skrbela zanj, med njima pa je preskočila iskrica ljubezni, kar pa je bilo neobičajno in prepovedano. Meščani in kmetje se v tistih časih pač niso smeli medsebojno zaljubiti. Ker Ivan ni dobil očetovega privoljenja, je moral v samostan na otoček Sv. Andrije. Mare ga je na skrivaj obiskovala dan za dnem, včasih je celo plavala od Lopuda do Sv. Andrije. Dan se je krajšal, zato sta se zaljubljenca dogovorila, da bo Ivan prižgal brljivko na steni vsakokrat, ko bo prihajala Mare, da bo lahko plavala po svetlobnem signalu.
Neki temačni dan pa so se Niko in bratje iz ljubosumja odločili maščevati. Ko je padel mrak, so prižgali feral na barki in se začeli oddaljevati od otočka proti odprtemu morju. Mare je nevede sledila luči in plavala naprej in naprej na odprto. Ivan jo je nesrečen čakal tisto noč in še tri noči, ko je Mare naposled morje vrglo nazaj na stene otočka. Po tem dejanju je Ivan za vedno ostal na otočku v samostanu.
