Črna gora – južno Primorje
Odprta proti jugu in s pogledom na odprto morje, to je Budvanska riviera, ki slovi po svoji razgibanosti in dolgih peščenih plažah. Na zahodu se začenja z zalivčkom in plažo na rtu Jaz in konča na vzhodu v strnjenem naselju Čanja. Mestece Jaz je tudi razmejitvena točka med kotorsko in budvansko občino. Osrednja točka tega dela obale pa je Budva, nekateri jo imenujejo tudi gledališko mesto, zaradi teatra na prostem. Mesto je prometno vozlišče tega dela regije, saj je Budva povezana z Jadransko magistralo in s cesto do starodavnega Cetinja.
Stara Budva je utrjeno mesto, zaščiteno pred hladnimi severnimi vetrovi. Zgradili so jo na majhnem otočku, ki so ga nato s peščeno potjo povezali s celino. Budva se v starih listinah največkrat omenja kot Butua in naj bi dobila ime po grško – ilirskem trgovskem naselju, ko so Grki trgovali z Iliri. V 2. st. pr. n. št. pa je Budva prešla pod rimsko oblast, ko se je v mestu izrazito razvila trgovina, okoliški kmetje pa so se ukvarjali oljkami in vzgojo Vitis vinifere – vinske trte.
Po padcu Rima nastopi več kot pol tisočletna (535 let) vladavina Bizanca, ki traja vse do oblikovanja Duklje, srbske srednjeveške države, ko vzpon dinastije Nemanjićev in širjenje Raške zaustavita oblast Bizanca na primorju, Stevan Nemanjić pa med letoma 1184 in 1186 prevzame Budvo. Mesto je nato doživelo ponoven razcvet med vladavino cesarja Dušana, za njim pa Budvo v letih 1392-1396 prevzamejo Črnogorci iz hribovskih krajev. Nato se začne spremenljivo obdobje stalnega menjavanja različnih gospodarjev vse do konca druge svetovne vojne.
Mestna trdnjava, Citadela je tudi danes simbol mesta Budva. Nahaja se na južnem delu starega mestnega jedra. Gledališče pod vedrim nebom privablja igralce, pesnike, režiserje, književnike in navadne ljudi iz vseh koncev sveta. Številne cerkve, lokali, Slovenska plaža, ki je z dolžino 1600 m najdaljša med plažami ter ogromno hotelov, pa postavljajo Budvo na zemljevid črnogorske turistične metropole.
Mestno pristanišče je spremenjeno v marino. Iz južne strani se v pristanišče vpluje skozi ozek plovni kanal označen z bojami in s pomočjo svetilniške luči zahodno od otočka Sv. Nikola. Pred severno obalo so v morju plitvine in čeri. Najbolj nevaren je greben Galijola, zahodno od rta Školj in južne točke otočka Sveti Nikola. Med južnim rtom tega otočka in celino je ozek podvodni greben, ki je na najbolj plitvi točki (4,9 m) označen s svetlobno bojo, zato ni priporočljivo pluti proti pristanišču iz vzhodne strani. Pred pristaniščem je označen plovni kanal, ki je globok 5 m. Močna burja povzroča težave pri pristajanju v Budvi. Pristanišče je zaščiteno pred zahodnimi vetrovi, jugo pa močno vzvalovi morje tudi na privezih.
Na otočku Sv. Nikola pred Budvo stoji tudi eden od dveh črnogorskih ohranjenih zidanih svetilnikov iz časov Avstro-Ogrske na Jadranu, svetilnik sv. Nikolaja, ki dvigne luč 23 metrov nad morje. Svetilnik stoji 1,8 NM jugovzhodno od mesta Budva na istoimenskem otočku Sv. Nikolaja. Zgrajen naj bi bil leta 1882, ima šest kotni kamniti stolp in majhno svetilničarjevo hišico, ki se drži svetilnika. Od majhnega kamnitega priveza do svetilnika je speljana ozka uhojena skalna pešpot, pod zadnjo vzpetino pred hiško je tlakovana tudi s kamnitimi stopnicami. Južno pobočje otoka pod svetilnikom je bogato z rastlinjem, kjer prevladujejo nizka makija, »žuka« ali brnistra in več vrst kaktusov, ki pa niso avtohtoni.
V okolici Budve so bile zgrajene številne cerkve in samostani. Legenda pravi, da so Turki dopuščali lokalnemu prebivalstvu, da ohranja svojo vero in običaje, vendar pod njihovimi pogoji. Tako so Črnogorci smeli graditi svoje cerkve, ampak le en cel dan. Takrat so se organizirali in gradili 24 ur in tako je Črna gora na gosto prepredena z najmanjšimi cerkvicami, kar jih premore svet.
Med najbolj znanimi budvanskimi cerkvami so cerkev Svetega Jovana iz 7. stol., cerkev Santa Marija (840) in cerkev Svete trojice (1804). V okolici mesta Budva pa se bohoti samostan Podostrog, ki je bil priljubljeno bivališče črnogorskih vladarjev. Budvanska riviera se nadaljuje preko Pržna in Miločera do Svetega Štefana. Prava lepota, a le za oko, ki ga ugleda s ceste preko oljčnih nasadov, ali pa se ga dotakne preko peščenega nasipa in Kraljičine plaže. Nekdanje ribiško naselje je danes sklenjena urbana celota za prestižne in bogate goste, ki preživljajo svoj čas v 37-ih vilah in 14-ih apartmajih. Otoku pravijo tudi črnogorska »Palma«. Zaprt je za javnost. Izven visoke sezone pa si je mogoče preko rezervacije privoščiti zajtrk ali pa kosilo na otočku in si ga tudi ogledati. Danes je Sveti Štefan v zasebni lasti, z njim pa upravljajo Grki.
Navadnega turista tako pot zanese naprej do štiri kilometre oddaljenega Petrovca in naprej preko Buljarice do sosednjega Sutomora na barski rivieri. Do tega mestece je mogoče priti tudi z vlakom iz Podgorice in Beograda. Železniška proga pelje skozi 6170 m dolg predor direktno v Sutomore. Naselje je popolnoma izpostavljeno južnim vetrovom, ima pa več kot kilometer dolgo peščeno plažo.
V smeri proti jugu, preko Šušanja, pa na nas čaka mesto Bar, ki ga sestavljata Stari Bar, Novi bar in pristanišče.
Stari Bar leži 5 km vzhodno od barskega zaliva, v vznožju Rumije (1593 m). Najstarejši del starega mesta je bil sezidan v obliki trikotnika. Del mesta je bil porušen leta 1878 in je še danes v ruševinah. Po eksploziji smodnika leta 1912 je bilo naselje zapuščeno in rodil se je Novi Bar. Stari Bar je dokončno prizadel še potres leta 1979. Danes se mestece, ki je bilo prvič omenjeno v 9. stoletju, ohranjeni pa so ostanki mestnega obzidja in vhod iz 11. stoletja, spet počasi obnavlja.
Novi Bar pa se je razvil po letu 1878, ko so se Črnogorci osvobodili turške nadvlade in je bila zgrajena železniška proga Bar-Virpazar . Danes ima mesto več kot 22.000 prebivalcev in je največje črnogorsko pristanišče za trgovske ladje, za vojno mornarico in hkrati trajektno pristanišče za povezavo Črne gore z mestom Bari v Italiji. Področje Bara je znano po močni burji, pristanišče in marina sta varna pred vsemi vetrovi. Pri plovbi iz jugovzhodne strani proti Baru moramo za rtom Volujica (na njemu je svetilnik in veliki rezervoarji za gorivo), obpluti tudi dolg valobran, ki ščiti luko Bar iz zahoda
V barsko veliko marino pa lahko vplujemo tudi iz vzhodne strani na vhodu v pristanišče. Marina je opremljena z muringi in priključki za vodo in elektriko. Bencinska črpalka je na glavi pomola, v njej pa so še mednarodni mejni pomorski prehod in kapitanija. Sicer pa lahko sidramo na severozahodnem delu zaliva, vse do rta Ratac ali pa v čudovitem zalivu mesteca Sutomore (orientiramo se po visokih rdečkastih skalnih stenah).
Na Mirovici pri starem Baru je turistična zanimivost, velika oljka, za katero pravijo, da je stara več kot 2000 let. Tudi sicer je področje med Barom in Ulcinjem zelo znano pa velikih in starih oljčnih nasadih. Ostanki arhitektur starega mesta pa nas na vsakem koraku spominjajo na njegovo bogato preteklost. Poznosrednjeveška palača, veliki akvadukt (16.-17. stol.) in turški hamam, kopališče iz 17. stoletja, jih je le nekaj izmed njih.
Najjužnejši del črnogorskega primorja pa je Ulcinjska riviera, ki se začne z naseljem Bušat in konča z otočkom Ada na reki Bojani, na meji z Albanijo.
Na tem delu je obala močno razgibana, polna plitvih zalivčkov, ki jih obkrožajo strme stene iznad morja.. Na rtu Mendra stoji še drugi črnogorski ohranjeni zidani svetilnik iz časov Avstro-Ogrske na Jadranu, svetilnik Mendra.
Svetilnik se nahaja na vzpetini 35 m nad morjem na južni strani vstopa v zaliv Valdenos. Njegov položaj na rtu Mendra (Menderes) je 5 km NW od mesta Ulcinj. Do njega vodi ozka cesta mimo najstarejših oljčnih nasadov v tem delu Jadrana. V popisu pomorstva iz leta 1957 ga vodijo pod številko 538. Dejansko naj bi svetilnik prvič stal na tem mestu leta 1886, svetilničarjeva hiša, v kateri je še sredi 20. stoletja prebival en svetilničar pa naj bi bila grajena in adaptirana od 1926 do 1952. Danes poslopje premore popolnoma obnovljeni osmero kotni betonsko-kamniti stolp s teraso in svetilničarjevo hišo s pomožnim objektom.
Mesto Ulcinj pa je našlo svoj prostor med vzpetinama Bijela Gora in Pinješa, obzidano je s turškim obzidjem in stolpi. Oblika mesta spominja na amfiteater okoli mestnega mandrača. V času Starih Grkov so Ulcinj imenovali Colchinium. Antični Ulcinj je nato predstavljal ilirsko naselbino, ko so jo v 2. stoletju osvojili Rimljani (Olcinium). Najstarejši del mesta je potonil ob močnem potresu leta 1444, ruševine so še danes vidne pod morsko gladino.
V novejšem času je bil Ulcinj pod oblastjo Beneške republike (1432-1571), nato pa do leta 1878 pod turško oblastjo. V 16. stoletju je turški poveljnik naselil v Ulcinju okoli 400 alžirskih piratov in vse do leta 1815, ko je bil na Dunaju sklenjen nov mirovni sporazum, ko so se po padcu Napoleona zarisale nove meje, je tudi Ulcinj prešel v roke Črnogorcev. Vse do tedaj pa je bil Ulcinj pomembno piratsko oporišče od koder so ropali ladje po celem Jadranu in Sredozemlju. Današnji stari del mesta arhitektonsko zapolnjujejo zgradbe v ozkih uličicah, čaršija z obrtniškimi delavnicami, devet džamij, vodovod (česma) Sinan-paše in prenočišče (konak) Ismail-paše Kasme.
Morska pot pred Ulcinjem je polna neoznačenih čeri (čer Đekan, plitvina Ceku), zato moramo pred plovbo dobro preučiti pomorsko karto. Res je raznolika ta primorska Črna gora, ki se sklene med rtom Đeran in mejo z Albanijo na nizki, 13 km dolgi neprekinjeni peščeni Veliki plaži na ustju reke Bojane, v »kajtsurfarskem« raju. Celotno področje Ade Bojane je popolnoma odprto za vse vetrove in valove z odprtega morja, ki ustvarjajo nasipe in stalno spreminjajo morsko dno, zato tamkaj velja osnovno pomorsko načelo, nikoli preblizu obale!
