Lokrum
Otok Lokrum se v pisnih virih prvič pojavi leta 1023 kot kraj, kjer so benediktinci postavili svojo opatijo in samostan. Še vedno pa je živa tudi legenda, ki govori o brodolomu in rešitvi Richarda I. Levjesrčnega. Ta naj bi se leta 1192 vračal iz Palestine s križarskega pohoda. Zaobljubil se je, da bo v primeru srečne rešitve na otoku zgradil cerkev. Richard se je rešil z izkrcanjem na Lokrum, zaobljubo pa le delno izpolnil. Res je zgradil cerkev, ki pa na željo Dubrovčanov ni bila postavljena na Lokrum, ampak v mesto Dubrovnik.
Lokrum ostaja priljubljena točka Dubrovčanov in številnih turistov, ki ga oblegajo praktično skozi vse leto. Le deset minut traja vožnja z ladjico od dubrovniškega mandrača – starega mestnega pristanišča – do edinega porta na Lokrumu, kjer velja strog režim prihodov in odhodov ter obnašanja na otoku. Na njem ni dovoljeno bivati štirinožnim prijateljem, posebno stroga so pravila glede varovanja pred požari, ko pa odpelje zadnja ladja z otoka, mora z njo oditi tudi zadnji obiskovalec. Potem se vklopijo infrardeči senzorji gibanja in vsak obisk je zaznan ter strogo prepovedan.
Človek bi pričakoval, da zapovedane strogosti otoškega reda, ki so seveda dobrodošle in razumljive, v resnici odslikavajo tudi splošno urejenost otoka v realnem času. To pričakovanje pa je z napako, kajti urejenost otoka ni sorazmerna z visoko ceno vstopnice za prihod na Lokrum in ogled njegovih znamenitosti. Govorimo o ceni prevoza in vstopnine za osebo, ki je kar 26 EUR.
Predno zakorakamo po dobro markirani krožni učni poti, je prav, da se ustavimo pred stavbami in se pustimo podučiti o zgodovinski in kulturni dediščini otoka. Najdeni zgodovinski artefakti iz nekdanjih grobov so sicer preneseni v Dubrovniški muzej, a pritrjujejo dejstvu, da je bil Lokrum naseljen že v prazgodovini. Ohranjen je fragment zapisa, ki pripada antični nagrobni plošči, v jugozahodni steni nekdanjega benediktinskega samostana pa so v kamnito ploščo vklesani štirje reliefni fragmenti. Po nekaterih virih naj bi okoli leta 915 na Lokrumu živeli bazilijanci po pravilih krščanskega reda sv. Bazilija Velikega.
Samostanski kompleks pripada 11. stol., in velja za prvega v seriji benediktinskih samostanov na področju Dubrovniške republike. Sploh pa je bil celotni otok Lokrum v lasti samostana, opatija pa je do polovice 15. stol. skrbela tudi za bolnišnico za revne in uboge. Rimska kurija je leta 1149 dodelila lokrumskemu opatu poseben privilegij opata z mitro, zato so opati samostana postali za nadškofom prvi prelati dubrovniške cerkve. Zadnji benediktinci so samostan zapustili leta 1798, potem ko so posest prodali bogatim Dubrovčanom.
Samostanski kompleks je sestavljen iz treh delov. Najstarejši so ostanki triladijske romansko-gotske bazilike (12./13. stol.). V 15. in 16. stol. je bil južno od starega rimskega zgrajen še novi samostan v gotsko-renesančnem slogu. Zahodno in severno krilo samostana sta bila porušena v velikem potresu leta 1667, ohranili pa sta se preostali dve krili s samostanskim vrtom. Nad vrati samostana je zapisana brezčasna misel, ki ne izgublja svoje sporočilnosti: CONCORDIA.RES.PARUAE.CRESCUNT DISCORDIA.MAXIMAE.DILABUNTUR (»V slogi rastejo majhne stvari, v neslogi tudi največje razpadejo«).
Na začetku leta 1860 je bila v jugovzhodnem vogalu samostanskega dvorišča zgrajena poletna rezidenca Maksimilijana Habsburškega, zadnjega podkralja Mehike. Sočasno z rezidenco je bila zgrajena tudi stražarnica in logarjeva hiša v Portiču. Zaradi nove funkcije otoka obstoječi zbiralniki sladke vode niso bili zadostni za vzdrževanje nasadov, zato so zgradili novo veliko zajetje, in Šarlotin zdenac, tretji večji bazen – mala vodooskrba, pa je starejši. Izvira še iz časov francoskih upraviteljev otoka, ko so ti zgradili utrdbo Royal. Leta 1806, takoj po francoskem zavzetju Dubrovnika, je Napoleonova vojska na Lokrumu začela z izgradnjo utrdbe na vrhu Glavice (97 m nad morjem), da bi lažje kontrolirala pomorski promet pred Dubrovnikom. Utrdbo (Fort) Royal je uporabljala tudi avstrijska vojska, ki jo je leta 1830 dodatno dogradila in utrdila.
Pod Glavico je ostal tudi kompleks Lazaret, ki so ga zgradili od 1534 do 1557 po odloku Senata Dubrovniške republike, da bi mesto obvarovali pred kužnimi boleznimi. Glavna vhodna vrata so danes zazidana. Bila so v severnem delu obzidja, nad njimi pa so leta 1557 vklesali zapis o gradnji. Lazaret v resnici ni bil nikoli dokončan, saj je Dubrovniška republika zaradi strateških odločitev v 16. stol. odstopila od gradnje. Novo karanteno so Dubrovčani zgradili v bližini Ploč. Leta 1647 so del obzidja Lazareta porušili, kamen pa uporabili za zaščito dubrovniškega mestnega obzidja.
Od zgodovinskih znamenitosti nam je ostal še Tritonov križ, ki ga je nad zalivom Skalice, starega lokrumskega pristanišča, Maksimilijan Habsburški kot takratni poveljnik avstrijske vojne mornarice, dal postaviti v spomin na preminule mornarje avstrijske bojne ladje »Triton«, ki je bila zasidrana pred Lokrumom. V siloviti eksploziji 9. maja 1859 je od vseh članov posadke preživela le deseterica, med njimi tudi kaznovan in okovan mornar, ki naj bi bil kriv za eksplozijo. Pod temi vtisi je dal vklesati imena umrlih mornarjev, po končani preiskavi pa je odkupil otok, ki ga je vzljubil na prvi pogled.
Čeprav Richard Levjesrčni, kot smo videli po legendi, na Lokrumu ni postavil zaobljubljene cerkve, pa dokumenti iz 13. stoletja ob baziliki spominjajo še na tri cerkve: sv. Mihaela, sv. Cirila in sv. Ilije. Do danes je ohranjena le gotsko-renesančna cerkvica, grajena na prehodu iz 15. v 16. stol., poleg vhoda v botanični vrt.
Od skupno 0,7 km² površine otočka je kar 0,6 km² prekritega z gosto vegetacijo. Ta je od leta 1976 zaščitena. Bogat je tudi gozd alepskega bora, grm jupitrove brade zraste do 3 m v višino … Leta 1959 so na 2 ha zapuščenega samostanskega posestva uredili botanični vrt, kjer še danes raste okoli 400 različnih vrst eksotičnih rastlin od Avstralije, Južne Amerike, Afrike in drugih delov sveta.
To je v kratkem Lokrum, otoček nekdanjih oblastnikov in habsburške slave, ki pa danes stavi predvsem na visoko vstopnino in zgodovinske artefakte ter filmsko industrijo, ki je na Lokrumu našla odlične kulise za snemanje filmov, tudi filma Igra prestolov (Game of Thrones). Umanjka pa urejenost pešpoti, vzdrževanje objektov in botaničnega parka, nenazadnje tudi okolice »fortice«. Mrtvo morje na otoški depresiji in donenje valov iz skalnih grot, pa ravne skale, zlizane od viharnega juga, ne bodo dovolj, da bo Lokrum ohranil primat stare slave. Potreben bo človek, ki bo živel po manirah nekdanjega dubrovniškega meščanstva. To je prisegalo na skupno pred zasebnim, in živeli so po načelu, da majhne stvari v slogi rastejo, lahkotno pridobitništvo pa mora ostati vsaj korak in pol zadaj.
