Nava Milka Dobrota in njen zaklad

13. marec, 202413. marec, 2024 emorje.com 0 Komentarjev

Nava Milka Dobrota je ena najbolj neznanih razbitin v Tržaškem zalivu. Arheološke raziskave je še niso dosegle, a obeta se nam lahko prava časovna zakladnica, saj je večino ladje zakopane v peščenem dnu. In če pomislimo, kakšno bogastvo ostalin je na italijanski strani zaliva prineslo odkritje ladje Mercurio, so obeti izredni tudi pri nas.

Sčasoma pozabljena, predstavlja največji leseni brodolom v Tržaškem zalivu. Edini podatek o neljubem dogodku je zapisan v Pomorskem letopisu iz leta 1870. V tržaškem arhivu so se ohranili le podatki o njenem uvozu in registraciji v avstrijskem pomorskem registru. Nekaj vrstic o njeni zadnji plovbi je zabeleženih v pomorskih novicah v dnevniku L’Osservatore Triestino.

V kanadskem registru je njeno prvo ime: L. C. OWEN. Lesena trijambornica, vrste nava, zgrajena leta 1864 je registrirana v Charlottetownu na Otoku princa Edvarda v Kanadi. Kot predstavnica zlate dobe jader je bila grajena za prekooceansko plovbo. Po podatkih ladjedelnice Cardigan River je bila njena velikost: BRT 480, NRT 431 in nosilnost 583 ton. Dimenzije: 43,94 x 7,51 x 3,85 m. Prodana je bila v Anglijo in izbrisana iz kanadskega registra dne 30. julija 1868.

Ob prihodu v Trst je imela dva ladijska topa in posadko 12 ljudi. Potem se je njen razred spremenil v brez orožja in s 14 možmi na krovu. Registrirana je bila v Trstu dne 3. januarja 1869 kot MILKA DOBROTA, črnogorskega ladjarja Radonicich in Tripcovich s pristaniščem v Dobroti.

Nesreče in brodolomi bodo, dokler bodo ladje. V današnjih dneh smo na to dejstvo že pozabili, saj je tehnološki razvoj že dosegel zavidljive rezultate in pomorščakom zagotovil resnično učinkovite ladje za premagovanje vseh vremenskih nevšečnosti.

A te sreče ni imela Milka Dobrota. Pravkar je izplula iz tržaškega pristanišča, s spočito posadko, ki je dobro poznala in obvladala celotno Jadransko morje. Ladja je bila dokaj nova, zmogljiva, primerna za prečkanje oceanov in je zaplula v noč, ki jo je za vedno zavila v silne valove. Savudrije ni dosegla.

Na zadnjo plovbo je bila napotena 29. novembra za Queenstown (Irska) s tovorom koruze. To pomeni, da je bila ladja v odličnem stanju in da se je po vrnitvi v domače pristanišče poveljnik Radimiri odločil, da premosti zimske počitnice in odpluje z ostalimi 10 člani posadke na dodatno plovbo, v lovu na izjemni dobiček zimske voznine.

Od antike se pozna rek »Mare Clausum Aut Mare Apertum« ali zaprto in odprto morje. Nekoč so koledarsko leto delil na: varno, tvegano in odsvetovano obdobje za plovbo. Po našem koledarju je bilo morje odprto od 27. maja do 14. septembra. Pomlad in jesen sta veljala za tvegano obdobje. Od 10. novembra do 10. marca pa je veljalo zaprto morje.

V antičnih časih je začetek plovne sezone ustrezal trenutku, ko se je začelo delo na kopnem. V poletnih mesecih je bila aktivnost na kopnem največja in večina pridelka je bila požeta ter prepeljana po morju. V zimskih mesecih ni bilo žetve in kmetijskih proizvodov za trgovanje je bilo manj. Pomorščaki pogosto niso upoštevali zaprtega morja in so pluli naprej. Razloge za to je enostavno razumeti, voznine in dobički so bili večji. Ladjam so ponudili »zimski« tovor nepokvarljivih kmetijskih pridelkov, kot so vino, suho sadje, žito in drugo blago. Čeprav nimamo nobenih dokazov, bi lahko bilo mogoče, da je večina od vseh lesenih razbitin, ki so bile odkrite v Sredozemlju, potonilo prav v zimskih mesecih.

Trst, mornariške novice, dne 4. decembra 1869: poveljnik Cosulich je z ladjo Marina (zastava Avstrija) prišel v Trst iz Liverpoola in poroča, da je 3. decembra ob 7.00 zjutraj, približno 12 milj od rta Savudrije, jadral z ugodnim zahodnim vetrom. Potem pa se je veter spremenil v burjo z razburkanim mrtvim morjem iz vseh smeri. Nedaleč od svoje ladje so zagledali človeka v morju, ki je slonel na lesenih ostankih in jim mahal z rokami. Posadka se je bliskovito odzvala z manevrom, da bi rešila brodolomca, ki je bil na robu podhladitve in popolnoma izčrpan. Pol ure pozneje so ga dvignili v ladijski rešilni čoln.

Na vprašanje, kako je doživel brodolom, je povedal, da je Giovanni Dender, rojen v Stonu (Dalmacija), del posadke avstrijske ladje Milka Dobrota, ki je 1. decembra iz Trsta odplula proti Irski. Naslednji dan jih je ponoči presenetilo slabo vreme in močan veter. Ladja je hitro izgubila vso opremo na palubi in vanjo so udarjali viharni valovi. Naenkrat ga je silovit val skupaj še s petimi ali šestimi drugimi člani posadke odplaknil čez krov. Na srečo je ob njem prineslo grotlo, leseni pokrov skladišča, ki jo je uspel zgrabiti v silovitih valovih. Na njej je preživel mrzlo noč, dokler ga niso opazili in rešili iz morja. Na začetku je v noči videl tudi druge mornarje okoli sebe, vsi so se oklepali lesenih desk. A po nekaj minutah v valovih je izgubil stik z ostalimi.

Preživetje mornarja je bil pravi čudež, če pomislimo na zimske razmere in celo noč namakanja v morju brez sodobne termične, suhe obleke in rešilnega jopiča.

Razbitina se nahaja v prostranstvu med Savudrijo in Gradežem. Peščeno dno jo je po večini prekrilo. Iz sedimenta štrli le del premca in balastni kamni, ki so še dokaj homogeni na svojem položaju. To je dober znak in mogoče je kočarjenje dokaj prizaneslo ostankom. Vidljivost je dobra tekom celega leta in pisanega morskega življa se tu ne manjka.

Lokacija bo javnosti ostala še nekaj časa neznana. Skrivnosti za odkriti je tu še kar precej in raziskovalnega dela ne bo zmanjkalo v prihodnjih letih.