Otok Mljet – Medeni otok

13. december, 202018. februar, 2021 emorje.com 0 Komentarjev

Kazalo

Nacionalni park Mljet je prvo morsko zaščiteno področje v Hrvaški. Ustanovljen je bil 11. novembra 1960, letos praznuje 60 let.

Po Odisejevih stopinjah

Otok Mljet, tudi medeni otok, zeleni otok in še bi lahko zapisali besedne zveze, ki razkrivajo kopno, oblito z morjem, v južnem Jadranu. Otok, ki je dolg kar 37 km, je bil že v starogrških in rimskih časih spoznan kot prvo kopno pred celino, ki nudi varno zavetje ladjam, ki so vplule iz Jonskega morja v Jadransko skozi morski preliv, imenovan Otrantska vrata. Proti vzhodu Mljet prijateljuje z Elafiti – otoki pred Dubrovnikom, z južne strani vanj butajo valovi z odprtega morja, tako lahko v daljavi Mljet celo opazuje otok Lastovo, v njegovo severno stran se v ozkem morskem kanalu proti visokemu Pelješcu sunkovito zaletavajo udarci močne burje, na zahodu pa se prijazno ponuja Korčuli.

Južna obala

Obala otoka je razčlenjena in skrivnostna, polna čeri na zahodnih in južnih delih, na jugovzhodnih ponuja peščene lagune, vzdolž severne obale pa hlad zelenega gozda. Z odprtega morja ni mogoče niti videti niti prepoznati morske poti mimo Solin na Veliko in Malo jezero (op. Velo in Malo lago), podobno kot ni enostavno najti morske poti do mesteca Polače na koncu globokega zaliva na severozahodni strani otoka. Najlepše otoško naselje je Prožurski Porat, njegovo sidrišče je naravno zavarovano z otočkoma Borovac in Planjak.

Svetilniška mreža

Okoliški morski akvatorij je prepreden s svetilniškimi lučmi na zidanih avstro-ogrskih svetilnikih. Z juga mežika proti Saplunari svetilnik Sv. Andrija (1873), proti mestecu Sobra na severovzhodu otoka sveti elafitski svetilnik na otočku Olipa (1872), severozahodno pot varuje svetilnik na lastovskem otočku Glavat (1884). Kljub vsem svetilnikom pa mljetsko morje v svojih globinah ohranja dokaze, da so okoli otoka nekoč potekale živahne trgovske poti, da je bilo morje nepredvidljivo in nevarno, kar potrjujejo arheološka najdišča na morskem mljetskem dnu.

Legende o nimfi Kalipso

Veliko je resnic o otoku skozi čas, še več legend, vsaka zgodba pa se začne in konča z zgodbo o Homerjevem starogrškem junaku Odiseju. Legenda pravi, da je Odiseja na plovbi proti Itaki na odprtem morju ujel vihar. Udarci morja in vetra so prepolovili Odisejevo galejo, vse njegove ladje so potonile. Mitski kralj Itake, Odisej, je več dni plaval, in ko je dosegel otoček pred velikim neznanim otokom, je od utrujenosti omagal in zaspal. Ko se je v zgodnjem jutru prebudil, je pred seboj zagledal dekleta, ki so ga odnesla do jame, kjer je srečal nimfo Kalipso. Ta se je zaljubila vanj in mu obljubila večno mladost in nesmrtnost, če ostane z njo. V jami ga je skrivala pravljičnih sedem let, dokler ni Zevs izvedel za prepovedano ljubezen med nesmrtnico in človekom in zaukazal Odisejevo izpustitev.

Legenda o sv. Pavlu

Druga legenda pripoveduje, da je vihar na otok pripeljal tudi sv. Pavla, apostola poganov, krščanskega misijonarja, mučenca in svetnika, avtorja pisem, ki predstavljajo velik del Nove zaveze. Ladjo z rimskim obtožencem in izgnancem je pri Kreti ujel močan vihar, jo premetaval štirinajst dni, da je končno nasedla na greben med dvema neznanima otokoma. Vsi na krovu so preživeli in se srečno rešili na otok Mljet.

Mitski otok Ogigia

Kalipsin mitski otok Ogigija, začarani otok nesmrtnosti in večne mladosti, še danes hrani številne skrivnosti in omogoča, da raziščemo in razumemo nenavadne naravne pojave. Tamkajšnja zemlja še vedno pogosto drhti. Močna podzemna bobnenja opozarjajo, da stoji otok Mljet na dejavnem potresnem področju. Najdeni zob in del čeljusti pračloveka (Homo sapiens sapiens) ter arheološki ostanki antičnih keramičnih posod v Spili nad Procjepom, znani tudi kot Brežica, kažejo, da je bil otok naseljen že 5500 let pred Kristusom. V tej jami, ki se nahaja na južni strani otoka Mljeta, na vzhodni meji Nacionalnega parka 210 m nad morjem, so v eni od plasti našli tudi čekan rjavega medveda (Ursus arctos), ki je izginil iz tamkajšnjih krajev. Žito so na otoku shranjevali v kamnite zabojnike že 2000 let pr. n. št., amfore, najdene v najdišču pred Polačami, so bile v 1. stol. namenjene v Rim. V istem mestecu so arheologi našli sarkofage, ki datirajo v 3. stol., tako da ta otok s seboj res nosi večtisočletno zgodovino.

Odisejeva in Medvedja jama

Mljet je znan po jamah, med katerimi sta najbolj obiskani Odisejeva in Medvedja, na jugu otoka pa so jame z zračnimi žepi (op. rikavac – zračni žep) priljubljene potapljaške točke. V nekaterih je mogoče zaslediti tudi kapnike, po katerih igrata morska plima in oseka ter k sebi kot nimfa vabita ljudi. Zaselek Polače ščitijo pred severnimi in zahodnimi vetrovi otočki Moračnik, Kobrava in Tajnik, njegova lega pa je naravno zatočišče pred pobesnelim južnim vetrom. Vasica je bila zgrajena v neposredni bližini velikega sladkovodnega izvira. Sladko vodo in ljudi je dodatno varovala tudi rimska trdnjava, po velikosti tretja največja na Jadranu. Njeni ostanki še danes bijejo bitko z zobom časa.

Zelena barva otoka

Na splošno je otok Mljet najbolj zelen in najbolj gozdnat jadranski otok. Njegova posebnost je tudi redki ohranjeni sredozemski pragozd, ki v svojih nedrjih daje dom številnim rastlinam in živalim. Gozdna prostranstva še danes naseljujejo mungi, ki so jih na otok pripeljali zaradi iztrebljanja strupenih kač. Ljudsko izročilo pravi, da so strupenjače gojile piratske družine, da bi jih pirati nato uporabljali pri napadih na mimoidoče trgovske ladje. Zato je v začetku 20. stol. takratna avstrijska gozdna uprava naročila pripeljati iz Indije na otok Mljet šest parov sivih mungov, ki so se prilagodili na novo okolje in v desetih letih iztrebili vse strupenjače. Danes je na otoku ohranjenih le še pet vrst nestrupenih kač in šest vrst kuščarjev.

Brakična jezera

Za naravni pojav štejemo tudi štiri manjša brakična jezera, v katerih je slanost vode mešanica med sladko in morsko vodo, saj so s podzemnimi kanali povezana z morjem. Po teh kanalih v jezerca priplavajo tudi jegulje. Poletje je najslabši čas za brakične vode, saj se takrat lahko jezerca celo posušijo, pozimi pa jih voda spet napolni tudi do globine desetih metrov, da na pomlad otočani lahko v njih lovijo jegulje. Poleti se v jezercih kopajo in z vodo napajajo galebi, mimo pa prilomasti tudi kakšna divja svinja.

Benediktinci na Mljetu

Prav poseben zgodovinski pečat so na otoku zapustili benediktinci, ki so v 12. stol. zgradili samostan in cerkev na otočku Sv. Marije na Velikem jezeru (Velo lago). Danes otoček spada k dubrovniški škofiji in predstavlja enega najbolj dragocenih spomenikov romanske kulture na Hrvaškem. Svetišče Gospe z jezera je kulturni spomenik najvišjega pomena, ki je dolgo, predolgo čakal na obnovo in končno prišel na vrsto. Benediktinci so premogli znanje, kako živeti z molitvijo in učenostjo, v tišini in miru na tem otoku in preživeti z njim. Skriti pred visokim morjem, pred pirati in gusarji so gospodarili na otoku z otočka na Velikem jezeru. Vstop do njega je bil z morja neviden. Plovno pot še danes nakazuje le kamniti benediktinski križ na obali solinskih vrat pred zaselkom Soline na vstopu v 900 m dolg kanal do Velikega jezera.

Benediktinski samostan na otočku sv. Marjete

Naravna čudesa

Narava je mislila na vse, tako visoka plima z močnim morskim tokom radodarno pošilja v jezero svežo morsko vodo in z njo življenje, ribe in plankton, ob oseki pa jo zamenja in s povratnim morskim tokom odpelje s seboj na odprto. Plovni kanal se zoži, v ozkem grlu skoraj dotakne oba obalna bregova, nato pa se odpre svet proti otočku Sv. Marije in še naprej, skozi še eno naravno čudežno stvaritev narave, skozi mali kanal na Malo jezero. V njem je voda manj slana zaradi več podgladinskih sladkovodnih izvirov.

Solinski prekop

Solinski prekop so poglobili v srednjem veku, s tem dejanjem pa so se močvirja v kopenskih depresijah spremenila v morska jezera. Na vstopu v Veliko jezero so nato benediktinci zgradili kamniti most, ob njem pa tudi mlin za žito. Oba je sredi 20. stol. barbarsko podrla takratna jugoslovanska komunistična oblast in še enkrat poglobila vstopni kanal, da bi leta 1958 zmogel takratni maršal Josip Broz Tito s svojo ladjo vpluti v Veliko jezero do otočka Sv. Marije z idejo, da bi tam ali pa v zalivu Male blace zanj uredili poletno predsedniško rezidenco. A prevelika želja po nesmrtnosti, kajti nimfe Kalipso se pač ne da preseči, ga je odčarala drugam, na sever proti Brionom. Severozahodni del otoka pa je bil leta 1960, le dve leti po tem visokem obisku, razglašen za prvi narodni park na morju. Namenski denar za gradnjo rezidence pa se je po velikem potresu v Skopju leta 1963 preusmeril za obnovo makedonskega glavnega mesta.

Benediktinski križ označuje vstop v zaliv nacionalnega parka.

Veliko in Malo jezero

Danes je okoli Velikega in Malega jezera speljana ozka, 12 km dolga asfaltirana pot v hladu zimzelenega hrasta črnike, črnega bora in alepskega bora (Pinus halepensis), ki je najbolj razširjen na Mljetu. Leta 2016 pa je na novo zgrajeni most na mestu starega, ob vstopu na Veliko jezero, spet zaokrožil in ponovno sklenil sprehajalne, kolesarske in meditacijske jezerske poti. V parku je tako zavarovanih 5375 ha kopnega skupaj s 500-metrskim morskim pasom. Veliko jezero, ki ima površino kar 145 ha in največjo globino 46 m, v sebi skriva tudi največji sredozemski morski koralni greben, poln življenja, na njem pa gospodari nočni plenilec, kirnja, pogosto imenovana tudi kraljica koralnega grebena.

Odisejev duh

Mljet ostaja otok skrivnosti in čudes, kjer na vsakem koraku človeka spremlja Odisejev duh. Odisejsko življenje, prežeto z benediktinskim mirom in tišino, pa živemu umu vzbudi željo, da bi bil vsaj za trenutek Odisej, čeprav smrten in čisto navaden, kot smo ljudje.