Plovba po Neretvi
Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
Plovba po Neretvi
Neretva izvira na nadmorski višini 1095 m pod planino Jabuke in Zelengore v BiH. Reka je dolga 225 km, 203 km teče po Bosni in Hercegovini, zadnjih 22 km pa po ozemlju Hrvaške, kjer se skozi delto Neretve tudi izliva v morje. Porečje Neretve meri kar 5.581 km², povprečni pretok pa je 378 m³/s. Njen zgornji tok je zelo plitek, reka je plovna do Metkovića, značilna smaragdna zelena barva pa izdaja njeno čistost, ki je v zgornjem toku označena s črko A, kar pomeni najvišjo stopnjo. Neretva je ena najhladnejših rek na svetu, s poletno temperaturo, ki v zgornjem delu Neretve le redko preseže 7–8 ˚C.
Majhno morje
Majhno morje je delček slanega Jadranskega morja, ki je navtično relativno neobljuden, saj se sklene na koncu vetrovnega Neretvanskega kanala in prehaja v kanal Mali Ston, ki ga zapre mogočni polotok Pelješac. V poletnih mesecih v tamkajšnjih krajih piha močan zahodni veter maestral, ki vzvalovi morje tudi preko štiri Beauforte. Pri tako močnem vetru pa je vplutje v plovni kanal reke Neretve, v njeno delto, precej zahteven manever, v nekaterih primerih je lahko nevaren ali celo nemogoč.
Brezvetrje do rta Sućuraj
Brezvetrje v Hvarskem kanalu je na rtu Sućuraj v trenutku prekinil maestral. Iz zahoda so se valili visoki valovi, veter je prijetno hladil poletno sparino. Isso je veter v desni bok začel premetavati, kot bi bila paličica na metronomu. V istem hipu je po barki začelo leteti vse, kar je ostalo nepospravljeno od prejšnje ležerne plovbe. Potrebno je bilo popravljati kurz proti Tankemu rtu, da bi dvignili genovo ter ujeli smer valov. Napolnjeno prednje jadro je končno umirilo barko in z močjo vetra smo kot leteči Holandci surfali proti Pločam.
Vpluti v Neretvo
Prvič smo prihajali v delto Neretve. Dolgoletna želja, z morja vpluti v reko z lastnim plovilom, je bila tik pred uresničitvijo. Plovna pot je bila predhodno naštudirana, le veter je bil neugodno močan, ura pa tudi neprimerna. Pozno popoldne je pač čas, ko maestral zmeraj povečuje svojo moč, predno pod večer usahne. Pluli smo z vetrom 6 vozlov, v veter 27 vozlov in visokimi valovi, ki so se valili v krmo. »Barka je grajena za močnejše morje,« sem pomislil, ko sem trdno držal krmilo v rokah in popravljal smer. Če bi se skrili v Ploče in čakali večer, bi izgubili »zlate« minute na reki in ves foto safari bi odšel k vragu. Če vplujemo, ni popravljanj, teh le 30 metrov širok plovni kanal na izlivu Neretve v morje ne omogoča.
Označena plovna pot
Dve svetli oznaki označujeta pot. Zelena–zelena, v barko se je zaletel velik val, trup se je stresel, hitrost je bila povišana na 75 %, da je barka držala svojo predvideno smer in začel se je igrivi vstop na Neretvo. Sparina v zraku in vzvalovano morje je močno zmanjševalo vidljivost na obzorju, zato je bilo iskanje boj in prave plovne poti s pomočjo daljnogleda nujno opravilo. Še dobro, da je edino mogoče vplutje prav iz zahodne morske strani, torej vpluješ z vetrom direktno v krmo. Z viharnim južnikom pa vstop tako ali tako ni mogoč.
Zelene boje
Na desni se je v morju zibala še ena zelena boja, in za njo še tretja. Šlo je vse po planu, do zarisane četrte, te ni bilo nikjer. Panika? Ne, kje pa, saj smo vedeli, da gre za optično prevaro, ki je pogost pojav na morju, le skoncentrirati se je bilo potrebno, urediti misli in narediti premislek. Vstopni kanal pač 90-stopinjsko zavije v levo, zato je pred nami nasip, plitvine in kajtarji, ki so se zabavali v močnem vetru, pričakovani zeleni plavajoči svetilnik pa nam je s pojavo zidane kocke z zelenim robom kar padel pred barko.
Most pred Kominom
Le nekaj metrov nas je še ločilo od rešilnega zavoja, da smo se rešili direktnega vetra, končno smo vpluli na Neretvo. Maestral je kodral gladino reke in nas gnal v rečno strugo. Optimizem, da bomo polnili genovo, se nam je izjalovil, saj nam je gonilno silo vetra zaustavljal rečni tok. Pluli smo po reki navzgor, s protitokom tri vozle. Simfonijo pod jadri je bilo treba preklopiti na tehno-ritme naše tricilindrske yamahice. Pritlehen zvok motorja nas je celo nekoliko uspaval, popustil je adrenalin, pred nami pa je bil že most pred mestom Komin. Njegova svetla mera je 11–14 metrov, odvisno od rečnega vodostaja. Nikjer, ampak prav nikjer v tehnični dokumentaciji našega plovila ni bila zapisana višina glavnega jambora. Izmerili smo jo s pomočjo marinerja in ocenili na deset metrov. Torej smo bili znotraj svetle mere mosta, zato smo lahko nadaljevali pot. Pod most pa smo spet vpluli z minimalno hitrostjo, kajti ponovno je šlo za v teoriji znano optično prevaro praznega prostora, ki kaže, da je vse prenizko in premajhno, da ni prostora, zatorej bo nesreča neizogibna.
Komin vroč kot kamin
Pravilno predvidevanje pa je rodilo nepopisno veselje, in kapitan sem bil prvič nagrajen s požirkom dobro ohlajenega piva. Most je ostajal za krmo, pred nami pa je zelena reka odpirala pogled na Komin, prvo mesto v rečnem ustju. Izpeljanka komin prihaja od korena besede kamin, saj v mesto, odprto na zahod, vselej žge popoldansko zahodno sonce. Brez poletnega maestrala, ki piha v dolini reke, bi bilo življenje v tem mestu neznosno. Tako pa ga oplaja popoldanska svetloba zahodnega sonca, ki mu je nadela ime Komin.
Rečni ribiči in trupice
Sprva smo se mislili privezati v to mesto, a ura je bila še zgodnja, zato pa plovba navzgor v najboljši svetlobi za lov na foto impresije tista, ki nas je kljub utrujenosti gnala naprej. Tihožitje rečnega sveta, ujeto v ločje in odtenke zelene barve. Narava se je odslikavala po gladini reke, ki je postajala vedno bolj krotka. Rečni ribiči so ob nabrežju potapljali vrše, pojavile so se prve »trupice« – tradicionalna rečna plovila in drugi manjši čolniči, vsi po vrsti gnani na stare Tomosove zunajkrmne dobre štirice.
Od Opuzena do Kule Norinske …
Kmalu smo dosegli Opuzen, ki je dajal vtis urejenega, majhnega in zaspanega mesta z visoko utrjenim nabrežjem, ki ima celo pripravljena privezna mesta. »To bo naš kraj, ker bomo preživeli noč na reki,« sem sporočil posadki in nadaljevali smo plovbo ob levem nabrežju reke, kot zahteva predpisani rečni plovni režim. Sonce je zlatilo rečno strugo, vsako drevo, rastlina in ptica je odslikavala svojo silhueto na gladino reke. Krvavac, Norinska in Kula Norinska, kamniti utrjeni kaštel, so ostajali za nami. Z realno hitrostjo nekaj več kot treh vozlov smo pluli po reki navzgor, da bi čim lažje opazovali svet okoli sebe. Več kot tri ure je trajala pot do Metkovića, vozlišča poti v notranjost proti Bosni in Hercegovini, ko nam je most zaprl pot in končal našo odisejado po reki Neretvi.
Večer nad Neretvo
Častni krog okoli mesta je požel veliko občudovalcev, plapolajoča slovenska zastava pa je v tamkajšnjih krajih še enkrat doživela topel sprejem. Obetal je tisti večer, ko je sonce prav pri Metkoviću utonilo za obzorjem. Glasovi z reke Neretve so oživeli, mrak nad njo pa je pričaral novo, pravljično podobo Neretve. Ptice v nizkem letu tik nad rečno gladino in naša Issa, edina barka tisti dan, ki se je spoprijateljila z reko in plula po njej.
Opuzenske lađarke
Še pred trdo temo smo se vrnili v Opuzen. Barka je bila privezana s premcem proti rečnemu toku in tremi priveznimi vrvmi. Ugasnili smo motor, nad Neretvo je bila spet zavladala tišina. Zvezdna noč in kopanje v sladki vodi pri temperaturi sedemnajst stopinj ter spanje na barki, so sladke sanje za vse tiste, ki upajo, znajo in zmorejo, da bi že naslednji dan lahko odšli z lađo po Mali Neretvi, čez polje cvetočih lokvanjev do nasadov mandarinovcev, okušat tradicionalni brodet z jeguljami in žabjimi kraki, zvečer pa se prepustiti večernemu toku Neretve z lađarkami na veslaškem treningu, polnem nasmehov in krepkih zavesljajev izpod ženskih rok.
