Jože Hanc Joc

Poleti 2016 so neobičajni tokovi razmetali pesek v zalivu Paržine na južni strani otoka Ilovika, ki upravno spada k Lošinju. Čeprav Joc že trideset let prihaja na to priljubljeno sidrišče, ni nikoli opazil najdbe, četudi je vsa dolga leta ležala na globini komaj štirih metrov. Leta 2016 pa je bil v pravem trenutku na pravem mestu. Vedel je, da je odkril arheološko najdbo, da pa na dnu leži najstarejša ohranjena rimska ladja iz 2. stol. pr. n. št., se mu ni niti sanjalo.

Mitja Zupančič

Fotografija: osebni arhiv Jože Hanc, Mile de Gleria, Ciril Mlinar Cic, Arne Hodalič, La voce del popolo

 

 

eM: Ali smeva pri tej najdbi govoriti o res srečnem naključju?

Seveda, kaj pa drugega! Si morete misliti, da v ta zaliv zahajam že vsaj trideset let. S svojo majhno jadrnico ga obiščem vsako poletje najmanj dvakrat; ko plujem na jug, in ko se vračam domov. Zmeraj sidram in z masko preverim sidro, potem pa še raziščem zaliv, ki je res lep. Peščeno dno stalno spreminja svojo obliko in razkriva, pa tudi prikriva skrivnosti. Si morete misliti, da je najdba vsa ta dolga stoletja ležala na globini komaj treh do štirih metrov, pa je nikoli nisem niti jaz niti kdo drug uspel zagledati. Usoda se je dolgo igrala z nami, naposled pa je meni privoščila razodetje.

eM: Kaj ste najprej našli?

Našel sem nekaj kosov lesa. Ker pa so se leseni tramovi ponavljali v urejenem zaporedju, sem takoj pomislil, da gre za ostanke ladje. Zapisal sem si pozicijo najdbe in jo fotografiral. S seboj na dopustniškem jadranju nisem imel opreme za podvodno fotografiranje, ampak le običajen fotoaparat, ki sem ga dal v plastično vrečko, tako da ga je za silo zaščitila pred slano vodo in sem nekako poslikal najdbo. Iz več posnetkov sem kasneje sestavil celotno fotografijo. Z dna sem vzel nekaj manjših kosov lesa in jih zaprl v kozarec morske vode, da bi ostali kar najbolje ohranjeni. Ko sem se vrnil domov, sem vsebino predal Miranu Eriču, priznanemu podvodnemu arheologu in konservatorskemu svetniku, predvsem pa specialistu za lesene podvodne arheološke najdbe.

 

 

 

eM: Ali sta se z Eričem že prej poznala?

Sodelovala sva že pri arheološkem izkopavanju deblakov v reki Ljubljanici. Miran je že iz posredovanih fotografij in vzorca razbral, da gre za antično ladjo. Vprašanje, ki je obviselo v zraku, je bila njena starost, za kar pa smo potrebovali laboratorijsko raziskavo z radiokarbonskim datiranjem. Erič je vzorce poslal v ZDA, o najdbi pa obvestil hrvaške kolege.

eM: Kakšen pa je bil laboratorijski rezultat?

Ta je osupnil prav vse. Količina radioaktivnega ogljikovega izotopa 14C v lesu je ladjo umestila med drugo in tretje stoletje pred našim štetjem. Specializirani arheologi so kasneje z metodo dendrokronologije iz letnic v lesu razbrali, da je bila zgrajena v drugem stoletju pr. Kr., kar pa je potrdil tudi značilen tip amfor in keramike, ki so jo izkopali iz potopljenega trupa.

eM: Ali ste bili presenečeni nad tem rezultatom?

Seveda, naboj je bil pa tako čustven, da so v meni izostale vse emocije, sploh se nisem mogel zavedati pomena najdbe. Obvestil me je Miran Erič preko elektronske pošte, in mi »naročil«, naj se veselim tudi sam, sicer pa je takrat že posredoval rezultate hrvaškemu konservatorskemu svetniku in arheologu za podvodno arheologijo – Igorju Miholjeku, ki je bil kasneje tudi eden izmed vodilnih raziskovalcev pri izkopavanju ladje. Erič mu je tudi predlagal, naj me, kot najditelja, vključijo v izkopavanje. Kar preberite si korespondenco Mirana Eriča z Alijem Žerdinom in menoj:

Miran Erič v pismu Aliju Žerdinu:

»Živijo, Ali, hvala za čestitke, ki bodo sicer preusmerjene Jožetu Hancu – Jocu, ki je ladjo našel. Z Jocem smo sicer tudi veliko sodelovali. Joc že 30 let jadra kakšen mesec po Jadranu. Bolj ali manj vedno ista tura. Zaliv Paržine, v katerem se je redno ustavljal in ga pozna v nulo, ima peščeno dno in pred približno štirimi leti se mu je razkril brodolom. Posnel je fotografije, vzel vzorec lesa in me obvestil. Jaz sem vzorec poslal kolegu Igorju Miholjeku iz Oddelka za podvodno arheologijo HRZ. Rezultati AMS C14 so pokazali drugo stoletje pr. n. št. Je pa tole peščeno dno zares »zajebano«. Joc nikoli prej ni videl ostalin. Ko je Igor čez eno leto organiziral prvo ogledno akcijo, je bila ladja ponovno povsem zatrpana. Če Igorju takrat ne bi poslal vzorcev in komplet fotografij, ki jih je posnel Joc, bi me imel za slovensko budalo. Da so vendarle naleteli na ladjo, so naredili osem testnih sond in porabili dva dni. No, potem se je vse skupaj odvrtelo. Kako »diha« pesek v zalivih, pa je prav neverjetno. Ladja, najstarejša rimska ladja na Jadranu, je tudi dobro ohranjena, saj se je verjetno le redkokdaj zgodilo, da je bila izpostavljena morskemu okolju. Torej, izjemne zasluge za ta prav sanjski trenutek odkritja torej poudarjeno pripadajo Jocu!! Lep pozdrav obema.«

 

 

Miran Erič v pismu Jožetu Hancu Jocu, 19. januarja 2017:

»Ej, Joc, da ti malo polepšam dan. Pravkar me je klical Igor Miholjek iz Odjela za podvodnu arheologiju Hrvatskog restauratorskog zavoda. Klical me je, ker je pravkar dobil pošto iz BETA Analytica z datacijo. Pazi, primi se: 3./2. stoletje pred našim štetjem, stari, čista zmaga in še enkrat iskrena hvala, da si mi posredoval podatke. Igorju pa sem že lani, ko sem mu posredoval podatke, še zlasti pa, ko sva bila skupaj na kongresu IKUWA6, predlagal, da te povabi zraven, ko se bo začelo delati. Že takrat se je povsem strinjal, da si v ekipi. Danes pa se ti še enkrat zahvaljuje in potrdil je, da si vsekakor v ekipi. Letos najbrž še ne bo kaj resnega, ker za letos ne more več dobiti denarja. Vsekakor pa bo zadeva stekla 2018. Evo, če je Igor vesel, če sem jaz vesel, pa bodi še ti.«

eM: Ali so vas potem Hrvati povabili zraven?

Ne, ne, kje pa. Pozabili so name. Čeprav sem poslal točne koordinate najdišča, so pri prvem ponovnem pregledu zaliva zaman iskali. Iskali so na globini, katero sem jim posredoval, v vmesnem času pa so valovi juga nanosili v zaliv večji nanos peska, tako da se je globina dna spremenila, kajti zaliv je odprt na jug. Za trenutek so celo podvomili, da ladja zares obstaja. Šele po osemkratnem sondiranju so le našli rimsko ladjo pri Iloviku, staro 2200 let, ki velja za najstarejšo odkrito antično ladjo v Jadranu.

eM: Mar gre zares za najstarejšo antično ladjo v Jadranu?

Res je bilo do sedaj najdenih še kar nekaj brodolomov, se pa pri njih ni ohranila ladijska konstrukcija ali pa je zakopana pod več sloji ladijskega tovora, po večini so to amfore, katere pa ponavadi ne dvignejo z dna, temveč jih zaščitijo s kovinsko mrežo, da niso dostopne podvodnim roparjem, temveč so še naprej za ogled ljubiteljem potapljanja. Preostala odkrita antična plovila v Jadranskem morju datirajo med prvo in četrto stoletje. Rimska ladja z Ilovika pa ni najstarejša najdena ladja v Jadranu. Na tronu je še zmeraj prazgodovinska ladja, ki so jo odkrili v pesku v bližini Zambratije. V tistem primeru gre za plovilo, ki je staro najmanj tri tisočletja, torej spada v čas prehoda iz bronaste v železno dobo.

 

 

eM: Časovnica od odkritja do raziskovanja iloviške najdbe pa je kar dolga. Ali jo lahko pojasnite?

Minilo je leto 2016, zima pač ni najbolj primeren čas za raziskovanje. Potem ladje arheologi niso takoj našli. Če ne bi imel fotografij, mi verjetno po prvem raziskovalnem obisku sploh ne bi verjeli, da je tam. Leta 2018 še niso bila zagotovljena sredstva za ta projekt, med raziskovanjem je udarila korona. Potem pa je nekako steklo in raziskovanje še traja, le javnost je izvedela zanj šele pred nekaj tedni. Ilovčani pa so imeli v začetku septembra celo predavanje in ogled najdbe, ki otok Ilovik še bolj utrjuje na zemljevidu pomembnih morskih poti, ki so bile nekoč zelo nevarne. Naj vas spomnim, da je leta 1996 v bližini Ilovika, v prelivu med Lošinjem in otočkom Vele Orjule, belgijski turist René Wounters, na globini 45 m našel 192 cm visok bronasti kip grškega atleta, kateremu so v Malem Lošinju posvetili muzej Apoksiomena. To najdbo antične ladje, z vsem tovorom in drugimi najdenimi artefakti po pomembnosti menda lahko primerjamo celo z najdbo tega grškega kipa.

eM: Ali vas je prizadelo, da vsa niso povabili zraven k izkopavanju najdbe?

Ne vem, če je to pravi izraz. Želel sem sodelovati in najdbo odkriti do konca skupaj s profesionalnimi arheologi. Gre torej za vsebino, ne za prestiž ali slavo, zato sem seveda malo razočaran. Prizadelo pa me je v trenutku, ko so nekateri celo izpustili moje ime kot najditelja rimske ladje, in zaslugo pripisali sebi, kar pa res ni lepo.

eM: Izkopavanje je vseskozi spremljal tudi Arne Hodalič. Kaj je menil o ladji?

Z Arnetom sva dolgoletna prijatelja, zato imam srečo, da sem sproti dobival podatke o ladji, ki je po njegovem mnenju pravi arheološki zaklad, ne le zaradi najdenih predmetov, ampak zaradi informacij, ki jih nosi s seboj. Že mene je presenetila odsotnost žebljev, ki so ponavadi raztreseni okoli ostankov ladje. Miholjek je potrdil, da gre za posebno antično rimsko tehniko spajanja oplatnic med seboj z rebri brez uporabe kovine. Uporabljeni so zgolj utori, zatiči in klini, ki so v tem primeru neverjetno dobro ohranjeni. Gradili pa so v drugačnem vrstnem redu, kot ga poznamo danes. Najprej so na kobilici zgradili oplato, njej pa dodali ladijska rebra, in ne obrnjeno, kot je znano iz sodobnega tradicionalnega ladjedelstva v lesu.

eM: Ali je že znana ali pa narejena kakšna simulacija oblike ladje?

Ladja z Ilovika še najbolj spominja na Odisejevo ladjo z znanega mozaika iz Tunizije, ki datira v drugo stoletje naše ere in prikazuje na jambor privezanega Odiseja, ki se varno oddaljuje od siren.

 

 

eM: Kakšna pa je teza o nastanku brodoloma?

Brodolom se je najverjetneje zgodil tako, da je ladja nasedla v plitvinah pred zalivom. Ostanki ladje ležijo ločeno, na dveh večjih delih. Premčni del je namreč od zadnje tretjine ladje s krmo na morskem dnu oddaljen približno pet metrov. Krma in levi bok sta najbolje ohranjena, celotno plovilo pa naj bi bilo po mnenju Miholjeka dolgo od 20 do 25 m.

eM: Ali so hrvaški podmorski arheologi sami prevzeli izkopavanje rimske ladje?

Arheologom z oddelka za podvodno arheologijo hrvaškega restavratorskega zavoda in lošinjskega muzeja se je pri izkopavanju pridružila še ekipa francoskih arheologov z Univerze Aix-Marseille in raziskovalnega centra Camille Jullian. Gre za vodilno skupino strokovnjakov v svetu, ki so ozko specializirani prav za to raziskovalno področje in imajo lastni laboratorij za raziskovanje in proučevanje zgodovinskih ladijskih konstrukcij v Sredozemlju.

 

 

eM: Kaj lahko pričakujemo od te najdbe, kaj bo pojasnila?

Pomen ladijskega transporta in poti v antičnem času, rokodelske veščine, način gradnje ladij. Mislim, da bo pravi biser in vzpodbuda pri nadaljnjem raziskovanju lošinjskega podvodja. Verjamem, da bodo znali neukemu turistu približati najdbo z muzejsko postavitvijo, četudi bo verjetno sama lesena ladijska konstrukcija ostala zaščitena na morskem dnu v zalivu Paržine. Hrvaška je namreč podpisnica Unescove konvencije za zaščito podvodne kulturne dediščine, ki se zavzema za zavarovanje najdb na mestu najdišča. Dvig ladje in ohranjanje lesene konstrukcije pod posebnimi pogoji pa bi bil verjetno nesprejemljiv strošek.

eM: Človek bi trdil, da ste rojeni pod srečno zvezdo, saj to ni bila vaša prva odmevna najdba, četudi je trofejna?

Res je, kot otrok sem pri rosnih petnajstih letih našel svojo prvo arheološko najdbo, ko sem med potapljanjem na morskem dnu v Zambratiji našel bizantinski zlatnik iz leta 618. Štiri grame in pol težak zlat kovanec hrani Slovenski narodni muzej, meni pa so izdelali plastično repliko. Zgodba o najdbi pa je opisana v Cicovi knjigi Podvodje. Pred leti sem odkril tudi kamnito sidro iz rimskih časov, ki je razstavljeno v poreškem muzeju.

 

 

eM: Ali drži, da vas kljub odmevnim najdbam ljudje relativno slabo poznajo?

Ja, tako je to v življenju, verjetno zaradi karakterja. Zmeraj sem se držal bolj zadaj. Upam si reči, da so kakšni drugi kolegi naredili dober marketing, mene pa so celo uporabili za podporo pri njihovih podvigih. Tako pač je v življenju. Že iz oči in obrazne mimike je mogoče razbrati, kdo je kdo in kam se bo umestil.

eM: Kakšna pa je bila sicer vaša življenjska pot?

Rojen sem bil 14. februarja 1955 v Ljubljani. Kot grafični tehnik sem bil vse svoje življenje zaposlen kot reprofotograf v MK Tiskarni. Tam sem srečal mnogo ljudi in tudi aktivno sodeloval s posnetki pri pripravi odmevnih knjižnih izdaj, kot so: Vodnik po Sloveniji, Slovenija iz zraka, Pozdravljena Slovenija … Mislim, da sem bil tudi prvi, ki sem začel fotografirati iz zraka za Narodni muzej.

 

 

 

eM: V tistem času ni bilo dronov. Kako ste torej uspeli narediti posnetke iz zraka? Morda z balona?

Ne, ampak s pomočjo motornega zmaja, kot kopilot sem sedel zadaj in fotografiral. Borut iz Kamnika, odličen letalec, je bil pa pilot, ki je zganjal vse mogoče vragolije in pri »loopingu« nekega dne žal tudi sebe pognal v smrt.

eM: Reprofotografija je bila torej vaš poklic, kaj pa fotografija?

Z njo sem se srečal ljubiteljsko in se izpopolnjeval, torej sem samouk. Sem pa prejemnik več nagrad z različnih fotografskih tekmovanj. V času nekdanje države Jugoslavije sem bil celo v državni ekipi in udeleženec svetovnega prvenstva v Španiji. Fotografija me je zmeraj zanimala, še posebej kreativna. So bili pa to časi, ko je bila fotografska oprema že sicer težko dostopna, sploh pa potapljaška, zato sem prvi okvir za fotoaparat iz plastike moral seveda kar sam izdelati.

eM: Kdo pa vas je navdušil za potapljanje?

Kot fant sem se na dah potapljal že na počitnicah s starši, bral sem knjigi Sprehodi pod morjem in Svet tišine, skupaj s Cirilom (Cicom) smo fantje sami odšli na morje, združeval pa nas je potapljaški klub DRM – Društvo za raziskovanje morja iz Ljubljane.

 

 

eM: Kaj ste torej na prvem mestu: ljubiteljski arheolog, potapljač ali fotograf?

Nobene od teh treh stvari ne morem negirati, nikakor v vrsto dati, lahko edino še kaj dodam, sem jadralec, jadralec z dušo, ki jadra na 5,5 m dolgi jadrnici, znameniti Kunaverjevi »rački«, ki v resnici predstavlja del slovenske sodobne pomorske dediščine.

eM: Ste tudi velik zagovornik urejenih privezov in kritik javne gonje proti t. i. divjim privezom? Kakšno je vaše mnenje glede tovrstne problematike?

Mislim, da bi morali ustanoviti podjetje za razgradnjo steklo plastičnih odsluženih čolnov oziroma plovil ter zagotoviti prostor, kjer bi se manjša plovila lahko skladiščila, tudi preko zime. Vzdolž slovenske obale so vrli možje odstranili večino navoznih klančin in dvigal. Te infrastrukture v Sloveniji enostavno ni več, plovil, ki plujejo ter čakajo na komunalne priveze v čakalnih vrstah, pa več tisoč. Komunalni privezi pa so namenjeni samo navtikom, ki so rezidenti občin, kjer so privezi. Osebno menim, da je to neustavno. Vpliv lokalne politike je v tem primeru absolutno prevelik. Navtiki nismo samo stanovalci obalnih občin, morje pa je javno dobro. V tujini večkrat vidim sidrišča pred obalnimi mesti, pri nas ni politične volje za takšne rešitve. Glede kanala sv. Jerneja menim, da bi bilo potrebno pridobiti evropska sredstva in urediti komunalne priveze za vse državljane Slovenije, ne glede iz katerega konca so, pač po nekem ključu. Slovenci imamo dolgo pomorsko zgodovino in si to tudi zaslužimo. Naši predniki so bili prisotni v Tržaškem zalivu skozi zgodovino kot ribiči, pomorci in pa potapljači. Sploh pa najboljši slovenski pomorci niso z obale, ampak s kontinenta.

 

 

eM: Kaj menite o »Helixanker« sistemu sidranja muringov na morsko dno?

Mislim, da je sprejemljiv, v NP Kornati so ga letos že implementirali preko projekta SAS-PAS, ne poškoduje morskega dna in zagotavlja varni vez plovilom do 16 m. Absolutno pa sem proti, da se odstranjujejo »črni« privezi na način, da se betonski blok odstrani in se ga odvleče petsto metrov stran na kup, ta pa na koncu ostane na morskem dnu, čeprav je bil ravno zaradi tega odstranjen, ker je bil protipravno na dno potopljen.

Mislim, da bi morali podobna sidrišča s sidri, ki se zavrtajo v dno in imajo pričvrščene plavajoče boje za privez, kateri ne uničuje morskega dna in podvodnega življa, ker se pri tem sistemu po dnu ne vleče veriga, hkrati pa se barke privežejo in ne sidrajo, namestiti na več mestih.

eM: Ali boste še naprej vztrajali pri raziskovanju Jadrana?

Seveda, Jadransko morje je polno otokov, otočkov in čeri, vsak zaliv pa ponuja razodeti kakšno skrivnost. Kornati zame še zmeraj veljajo za poosebljenje raja na Zemlji.

 

 

 

 

Podobne teme:

• Ob Iloviku našli ostanke rimske ladje iz 2. stol. pr. n. št.
• Šćedro odkriva svoje zaklade
• Prazgodovinska šivana ladja
• Wonder of the Seas – Čudež morja
• Švedska ladja Götheborg