Dušan Puh z VOR70 preko Atlantika

O Dušanu Puhu ne velja izgubljati preveč besed. Mnogo tega je bilo že zapisanega in publiciranega. Sam pravi, da ni več nič novega, zato bi z lahkoto objavili tudi kakšen že objavljen intervju, kar pa ni čisto res. Govorimo o živi legendi slovenskega jadranja in olimpijcu, ki je leta 1984 nastopil za Jugoslavijo na poletnih olimpijskih igrah v Los Angelesu ter osvojil 15. mesto v surfanju. Najbolj prepoznaven v domačem okolju je bil kot skiper Velikega Viharnika, zadnja leta pa je alfa in omega posadke Adriatic Europa Dušan Puh Sailing Team. Njegovi doseženi rezultati so še zmeraj vrhunski in opaženi.

 

 

Besedilo: Mitja Zupančič

Foto: osebni arhiv Dušan Puh, Studio Borlenghi, Carloni – Raspar, Hrvoje Duvančić, arhiv eMORJE.com

eM: Ali pri jadralnem športu izkušnje lahko pomenijo celo prednost?

Zrela jadralska leta so lahko tudi kakovostna. Poglejte American’s Cup, tam tekmujejo narejeni in izklesani jadralci. Če sem bil gentlemensko vprašan, kako občutim svojih 70 let za krmilom maxi regatnika, naj povem iskreno: sem v dobri kondiciji in zdrav, lahko sem dolgo skoncentriran na regatnem polju, na nočnih regatah pa postaja vid utrujen in po regati malo več časa potrebujem za počitek in regeneracijo, a tako je bilo že tudi pred sedmimi leti, ko sva se prvič pogovarjala v tej smeri.

eM: Kolegi jadralci pravijo, da ste z leti postali spremenjeni – drugačni po karakterju, menda bolj prizanesljivi?  

(Premislek) Z leti človek popusti in se sprijazni z realnostjo. Sam zase menim, da sem manj impulziven in bolj, no, nekako družinski tudi na barki. Še vedno pa znam in zmorem odločiti, ko je to potrebno, in prevzeti nase tudi celotno breme odgovornosti.

eM: Dušan, kdo je vaš jadralski idol, morda najboljši jadralec?

Mnogo je najboljših, vsak v svojem obdobju. Jaz cenim tiste, ki se niso dokazali samo v enem jadralskem razredu. Takšni so: Russel Coutts, Paul Cayard, Chris Dixon, Peter Gillmore, Mitch Booth, Santiago Lange in podobni univerzalci. To so fantje, s katerimi sem imel tudi priložnost aktivno jadrati in tekmovati z njimi.

eM: Pa se človek z leti res spremeni? Iz impulzivnega in egocentričnega vodje ekipe ste se prelevili v zanesljivega in prizanesljivega skiperja ter družinskega človeka. Ali so se z vami vred spremenili tudi hobiji?

Karate in jadranje ter surfanje so me zaznamovali za celo življenje. Ob študiju prava so mi v resnici dali moj novi poklic. Poklic športnika jadralca. Prvi hobi in strast pa je ostalo letenje s padalom, četudi družina raje vidi, da varno surfam po Piranskem zalivu. Zadnje čase pa se učim igrati tenis.

eM: V kolikor imamo prave podatke, ste tudi letos nastopili na Evropskem prvenstvu razreda DII v surfanju?

Res je, to je bilo septembra, ko sem moral izpustiti regato olimpijcev na Lošinju, da sem lahko nastopil na EP v Portorožu. Število udeležencev je sicer oklestil covid, a je bilo vseeno zanimivo. V kategoriji DII-C sem zasedel drugo mesto, enako v kategoriji DII-C/ Light. V obeh dveh »mojih« kategorijah je zmagala Helena Burgar.

eM: Ali je res, da ste za letenje s padalom v preteklosti navdušili še enega jadralca in olimpijca, Tomaža Čopija, s katerim v jadralnih krogih veljata za večna in ostra kritika, včasih tudi nasprotnika in stalna nergača?

(Smeh) To je pa res! Morda zato, ker je pod milim nebom svet drugačen, ne potrebuje besed, le vrhunsko formo in vrhunskega človeka, s posebnim karakterjem, kar pa nedvomno jadralci smo, enako tudi midva s Čopijem.

eM: Vrniva se nazaj k jadrnici Adriatic Europa. Na koliko regatah ste letos startali?

Ne vem točno, nisem še pripravil poročila, čeprav je sezona v resnici končana. Mislim, da je številka precej podobna kot v običajnih, necovidnih letih in se vrti med 19 in 22.

 

 

eM: Ali nam lahko zaupate, kolikšen budget imate na razpolago za celo sezono?

Težko govorim o tem. Lastnik vsako leto sicer donira nekaj v budget, za vse ostalo se moramo potruditi sami. Naj povem, da vsi še zmeraj jadramo brez honorarjev, kot nekoč na Velikem Viharniku. Pridobljeni denar pa gre v celoti za opremo, popravila in startnine, pa za malico in večerjo po regati. Vsako leto nekaj naredimo, lani smo uspeli kupiti novo glavno jadro, viharni flok je skoraj v celoti kupil naš član posadke. Drugo leto moramo nekako priti do novega »drifterja«, za kar potrebujemo okoli 15.000 EUR itd. Bistvo je, da radi jadramo, in da smo že dolgo skupaj, zato nam ni težko vztrajati.

eM: Včasih se zdi, da prav v razredu maxi rezultate kroji denar, ali pač?

Če bi bilo tako, bi morali mi že zdavnaj abonirati na koncu rang lestvice, tako pa kar visoko mešamo niti tudi največjim in bistveno močnejšim ekipam.

eM: Spomnimo se izrednega jadranja na zadnji Barcolani?

Ja, bila je nekaj posebnega. Močan veter in močna burja sta zaustavila marsikatero posadko. Res je bilo adrenalinsko, tudi pri nas so se ljudje menjavali na coffee grinderju in na vinčih na vsega nekaj minut, medtem ko jih je zalivalo morje. Tam si ali pa nisi! Tržaški zaliv dobro poznamo, izkoristili smo prednost skoraj domačega terena in performanse jadrnice in se uspeli zriniti med super maxije, v klasi pa smo zmagali. Res je bilo adrenalinsko.

 

 

eM: Ali je na vas Barcolana naredila največji letošnji vtis?

Ne morem reči največjega, četudi se mi je močno vtisnila v spomin. Če samo pogledate fotografije za nazaj, si lahko predstavljate sceno na regatnem polju. Zagotovo pa je bilo letos še nekaj zanimivih regat, na primer za pokal Bernetti, pa regata v beneški laguni Venice Hospitality Challenge, ki je sicer bolj predstava za javnost, prestižen in odmeven dogodek, ki pa zahteva precej spretnosti. Start je v ozkem kanalu v beneški laguni, kjer je prostora za vsega pet jadrnic v prvi liniji, potem pa si predstavljajte, na kaj vse mora človek misliti, da ne razbije barke že na začetku regate. Tja priplujejo vse velike jadrnice nad 18 m, ki jih premore ta morski akvatorij. Dostikrat šibak veter v laguni in močan protitok krojita rezultate. Sicer pa je dogodek izredno odmeven in ima tudi humanitarni značaj, kar me še posebej veseli.

eM: Izpostavljate predvsem regate pod italijansko zvezo. Ali ste se umaknili iz hrvaških regat?

Ne, nikakor ne, se nam pa nekateri termini zoprno pokrivajo. Na Viško regato, kjer nam je letos, po dolgih letih, regatna jadrnica Generali odvzela rekord od Splita do Visa, enostavno nismo mogli zaradi Bernettija. No, da ne pozabim, čestitam Generaliju za izvrsten dosežek. Veste, rekordi se dosegajo takrat, ko razmere to dopuščajo, Žvan z ekipo pa je znal izkoristiti ponujeni trenutek.

 

 

eM: Kaj pa reška Fiumanka?

Na njej pa smo nastopili in podprli marljive organizatorje, ki so se izpostavili navkljub zahtevnim časom zdravstvene krize. Imeli smo izreden start po lahnem vetru, nato pa smo izgubili nekaj mest. Pod tremi vozli vetra imamo problem, odkar nam je razpadel »light drifter«. Na Reki pa je itak zmeraj problem; ali je viharna burja ali pa »calma bonaca«. Slednja kraljuje zadnja leta.

eM: Nekoč ste dejali, da Južno jadranska in regata Jabuka sodita med top 5 regat na Jadranu. Ali še vedno mislite tako?

Ja, v ničemer nisem spremenil svojega mnenja. Le ne vem čisto dobro, kaj se dogaja z Južno jadransko. Polnoletno Jabuko pa smo tudi letos odpeljali.

 

 

eM: Če se ne motim, ste prišli drugi v cilj, in v zadnjih metrih izpustili zmago iz rok?

Res je. Regata je naporna, z nočnim startom, ki ga ne razumem, saj je postavitev spet favorizirala le eno stran in generirala totalen čep na začetku. Startna linija bi morala biti 90 stopinj v smeri plovbe. Kmalu po startu smo imeli tehnične težave, saj se nam ni hotel odpreti »drifter«, in smo izgubili najmanj 20 minut. Ob prijavi sem prosil za »tracker«, ki pa nam ga organizator ni prinesel do starta na barko, zato smo morali na štiri ure javljati našo pozicijo. Vremenska napoved je bila precej drugačna, kot se je kasneje izkazala. V noči smo lepo napredovali in z jutrom dosegli Jabuko. Pred nami je bila edino ekipa CleanSporta, ki pa je pri obratu izgubljala, saj je pod Jabuko padla v brezvetrje. Medsebojno smo tekmovali vse do Blitvenice, kjer nas je ujela močna nevihta z nično vidljivostjo. Na barki imamo tri usposobljene člane posadke za delo z balastnimi vodami. Tokrat ni bilo od teh treh nikogar z nami, četudi niso dobili dopusta. Vse do zadnje ure v regati res ni bilo treba polniti balastov, potem pa se je zgodil viharni finale, in takrat smo izgubili za tri dolžine barke – po 14-ih urah jadranja.

eM: To je bilo prav na predvečer vašega okroglega jubileja. Če bi bila vknjižena še nova zmaga, ali bi bilo večerno slavje še večje?

Verjetno, splet okoliščin, pa tudi kakšna moja napaka, vse je rezultiralo, da smo zmago na lahek način predali, in to v zadnjih metrih. Zgodilo se ni prvič, kot jadralci pa znamo za uspeh ali neuspeh ločiti objektivne od subjektivnih razlogov. Napake in pomanjkljivosti se seštevajo od starta do cilja. Skupna večerja pa je vseeno bila igriva, s tremi kitarami in odličnimi vokali, pa tudi ubrano glasna. In prav je tako.

eM: Na presenečenje vseh pa je odjeknila novica, da odhajate še na eno odprtomorsko regato, in to preko Atlantika?

Ja, v resnici gre za darilo mojih dolgoletnih jadralskih kameradov. Vse je organiziral Rok Poropat, da gremo na RORC Transatlantic 2022, z jadrnico HYPR razreda VOR 70. Posadko sestavlja 15 članov, od tega so trije profesionalci, znani iz American’s Cupa. Jens Lindner je vpisan kot skiper, šest nas je Slovencev, drugih šest bom spoznal ob prihodu na jadrnico, ko bomo imeli tridnevni trening.

 

 

eM: Kdo pa so še fantje, ki potujejo z vami?

To so: Rok Poropat, Dušan Konrad, Damijan Vuk, Aleksander Živec, Marko Gorjanc in jaz. Po treningu bomo vedeli, kakšne bodo naše vloge in zadolžitve.

eM: Kdaj pa odpotujete in kakšen je itinerarij?

Na pot se bomo odpravili z letalom takoj po novem letu. Že 3. januarja ob 7. uri imamo rezerviran let preko Benetk do Kanarskih otokov, kjer imamo tridnevni trening. Predvideni start regate je 8. januar.

eM: Kakšna pa je ruta?

Ta je dolga 2995 milj in gre najprej proti jugu, da čim prej ujamemo področje pasatnih vetrov, cilj pa je na Granadi. Pričakujem, da ga bomo dosegli med 11 in 14 dnevi. Naj omenim, da na Royal Ocean Transatlantic Race-u tekmujejo najboljše, največje in tehnološko najbolj dovršene posadke, tudi večtrupci in pričakovati je postavitev novega rekorda regate.

eM: Kakšni pa so stroški za udeležbo na takšni regati?

Ti res niso majhni. Več kot 5000 EUR/osebi je samo najem jadrnice, ki vključuje tudi profi jadralce in prehrano, ostalo pa so še dodatni stroški. Sam si brez darila prijateljev ne bi mogel privoščiti te izkušnje.

eM: Kakšne pa so vaše dosedanje izkušnje pri odprtomorskem jadranju?

No, nekaj jih je. Z Ericssonom sem bil na Middle Sea Racu, pa 6 x na regati Rimini–Krf–Rimini, kjer sem tudi postavil rekord regate. Nekaj je, se pa veselim tudi Atlantika.

eM: Medtem pa bo Adriatic Europa čakala na vezu v Izoli?

Ja, izolska marina je sedaj naš matični port, s katero imamo dogovorjen poseben odnos, ki ogromno pomaga pri naših aktivnostih. Osebno pa bi si želel, da bi bila jadrnica spet na stalnem vezu v Marini Portorož. Tu sem pač doma, pa še jadrnica nosi same piranske oznake.

eM: Kaj pa je regatni program za leto 2022?

Ta je še v pripravi, a bo podoben kot letošnje leto. Močno pa si želim, da bomo uspeli skupaj spraviti za novo jadro (»drifter«), potem bomo spet konkurenčni tudi v zelo šibkem vetru.

 

Podobne teme:

• Pokal princese Sofije 2023
• Dušan Puh gre preko Atlantika
• Cruiser Viking Star odprl letošnjo potniško sezono
• Čarovniški vikend za jadralske optimiste
• Regatna jadrnica Generali