»Smrdljivo jezero« je trg postalo
Avtorica, dr. Nadja Terčon, tudi predsednica Komisije za delo zgodovinskih krožkov pri ZPMS, je pripravila kratek pregledni prispevek o spopadanju z nalezljivimi boleznimi v pomorstvu. V njem je na podlagi literature in svojih predhodnih objav prikazala uvedbo prvih sanitarnih ukrepov v pomorstvu. Povzela je pristojnosti pomorskih oblasti in opise dogajanja v Piranu. V zadnjem delu prispevka pa je iz zbranega arhivskega gradiva zgolj nanizala nekaj ukrepov ob nalezljivih boleznih v pomorstvu v letih 1886 in 1912–1913. Na primeru zasutja piranskega mandrača leta 1894 je prikazala odnos med lokalnimi oblastmi in Pomorsko vlado v Trstu ter nižjimi odgovornimi pomorsko sanitetnimi službami v pristaniščih.
Ker so se Pirančani zavedali nevarnosti umazane in kužne morske vode, kot vira hudih bolezni, zlasti kolere, so se zavzemali za zasutje notranjega pristanišča. Ta je bil umazan, smrdljiv, vir infekcij, saj je bil dotok sveže morske vode slab. A do zasutja je lahko prišlo šele takrat, ko je bil dograjen novi pristaniški pomol, ki je omogočal varne priveze za piranska plovila.
V prispevku, ki bo v povzetku objavljen v 49. časopisa eMORJE.com, so poudarjeni tudi karantena in ukrepi v pomorskih lazaretih. Karanteno so prvič uzakonili v močni obmorski mestni državi Dubrovnik leta 1377. Pozneje se je razširila po drugih pristaniščih Sredozemskega morja in po svetu. Tudi v pomorskem lazaretu v Miljah pri Trstu je bil to eden osnovnejših ukrepov za vse ladje, ki so prihajale s kužnih območij.