Štorije z Jadrana 14 – Mala Beeee

Srakane, Vele in Male, sta dva nizka otočka v Kvarnerju, ki sta prevečkrat spregledana. Pripadata lošinjski otoški skupini, med seboj ju ločuje le okoli 200 metrov širok preliv Žaplić. Ko človek jadra s severa na jug preko Kvarnerja, ju enostavno zgreši, saj ostajata v senci priljubljenih Unij. Če pa jo ubereš do Osorskega rta in naprej preko Osorskega kanala, se držiš visoke Osorščice, se boš pa kar zaletel v Srakane.

»Halo, Arenca,« sem poklical z barke, ko sem v daljavi že zagledal srakansko silhueto.

»Mar nimaš ti na tem otoku sorodnikov, no, ‘žlahte’?« sem zvedavo vprašal.

Čudežno se mi je tokrat Arena (Irena) oglasila na prvi klic:

»Ja, moja prava sestrična, Dolenjka, z možem živi na tem od boga pozabljenem otočku.«

»Na Velikih Srakanah,« je še dodala in obljubila, da bo preverila, kakšno je stanje na otočku, saj so ti ljudje neskončno zasedeni. Dela v polju, na ekološki otoški kmetiji Mala Beeee pač nikoli ne zmanjka.

 

 

»Vele Srakane so 3,5 km dolg in le 0,5 km širok otok, ki se razprostira v smeri severozahod–jugovzhod. Najbolj severna točka otoka Vele Srakane je rt Vela Straža, ki je oddaljen manj kot navtično miljo od rta Arbit na sosednjem otoku Unije, od katerega ga ločuje morski preliv Veli Žapal. S skupno površino 1,18 km² se komaj uvršča v kategorijo hrvaških otokov, sicer bi ostal med otočki. Najvišji vrh Velih Srakan je vrh Vela Straža, ki je 60 m nad morjem. Skupna dolžina obale meri 7,4 km, proti Lošinju je odprta na burjo, druga stran pa na jugo in zahodni veter,« sem brez prestanka polnil ušesa svoji posadki, medtem pa je barka ujela pravi veter vzdolž kanala in se nesramno hitro bližala Srakanam.

»Severni del obale ima zgrajen del nove rive in pomol, ki je hkrati tudi pristanišče,« sem povedal Ruši, ki zmeraj verjame v izbrane kurze, menda zato, ker druge možnosti sploh nima.

Kmalu smo dosegli otok, spustili jadra in naredili krog po pristanišču. Novi visok betonski pomol ni primeren za privezovanje majhnih plovil, četudi je globina ob pomolu med 4 in 5 metri. Dimenzioniran je pač za pristajanje trajekta in drugega linijskega prometa ter turističnih ladij.

»Kaj pa sedaj?« sem zaskrbljeno vprašal.

»Mar se bomo morali spet odreči obisku tega kvarnerskega otoka le zato, ker naše lupinice ne morem varno vezati k pomolu?« sem že precej nejevoljno glasno premišljeval na krmi barke.

»Na zahodni strani je mogoče sidrati v zalivu pred manjšim domačinskim pomolom,« me je tolažila Ruša, ki je v rokah vrtela oguljen navtični vodnik po Jadranu.

»To je res, ampak le v primeru lepega vremena, pa še takrat barko močno ziba zaradi močnega podvodnega toka in valovanja, ki prihaja z odprtega morja z zahoda,« sem ji prepričljivo odgovoril.

Plovbo pa sem vseeno nadaljeval okoli rta do zahodnega sidrišča, za vsak primer, kajti ženske na barki imajo pogosto prav, četudi jim to vsi sivolasi kapitani težko priznamo.

Medtem je zazvonil telefon, bila je Arenca: »Sem klicala, a se ne oglasijo. Od ranega jutra sta po navadi oba v polju, opoldne pa je čas za počitek in spanje, ko gresta pozno popoldne spet nazaj. Glej, da ju ne boš preveč zmotil, ker ne marata obiskov in tujcev na otoku,« je še pripomnila in prekinila linijo, da ne bi njen dedec preveč bentil.

Ker je sestrični Blanki, ki živi z možem Igorjem Rukavino na tem otoku, pustila sporočilo, da prihajam, sem odplul nazaj v trajektni pristan. Dodobra sem se namučil s privezovanjem barke. Bilo je skoraj poldne, vročina je kar puhtela v zraku, nikjer ni bilo žive duše. Slekel sem kratke hlače in se v Adamovem kostimu najprej vrgel v hladno morje.

»Hej, stari, pa kaj ti ni jasno, kako se pa obnašaš, obleci se!« je kričala nad mano mladenka, slovenske krvi, ki se je sončila za dedovo pasaro, ko je s prijateljico preživljala počitniške dni na Srakanah.

 

 

»Vau, kaj pa je sedaj to?« sem presenečeno pomislil. Odplaval sem še en krog, zraven slišal milijon psovk, nato pa sem iz morja preko krme splezal nazaj na barko. Smrklja, ups, mladenka iz Ljubljane, je končno zaprla svoj kljunček in mi uspešno uničila kopanje.

Nekoč je na Srakanah vrelo življenje, danes pa lahko na prste ene roke prešteješ stalne prebivalce, in to na obeh otokih. Dva sta na Malih in trije na Velih, kot se za velike spodobi. Blanka in Igor na svoji ekološki kmetiji na Velih Srakanah gospodarita otoku. Leta 2007 sta se odrekla civiliziranemu življenju na Reki in v oktobru odšla. Zdi se, da takrat nista vedela, kam odhajata, kako sicer razumeti razmišljanje, da vztrajata na otoku, četudi nista v življenju storila nobenega zločina niti za seboj pustila dolgov.

Čudaka, bi rekli, ki živita v vasi skupaj z edinim avtohtonim prebivalcem, nepismenim Silvanom, in zanj tudi skrbita, ko ta pride na vrsto. V vročem opoldnevu sem pozvonil na vrata njunega doma. Dolgo sem moral čakati, da so se naposled duri le odprle.

»Kaj želite?« me je osorno nagovorila Blanka.

»Ali ste vi Irenina sestrična, one Arence, z Dolenjske?« sem skušal že prvi trenutek vzbuditi pozornost in se ji prikupiti.

»Sem, kdo ste pa vi, in kaj počnete na tem otoku?« ni odnehala Blanka, vidno vznejevoljena, saj sem ji kradel prepotreben počitek.

»Prišel sem vas obiskat, ko ravno plujemo tod mino, in prinašam pozdrave iz Novega mesta,« sem jo končno le toliko omehčal, da me je povabila naprej na dvorišče, kjer sem prvič srečal tudi Igorja.

 

 

»Tako je pri nas, zdaj je čas za počitek, prej in potem pa je delo, še pozno v noč,« je pojasnjeval Igor in skušal izboljšati prvi vtis.

»Blanka se mora malo osvežiti in odpočiti. V polje sva odšla že pred peto zjutraj. Kje pa si pristal?« me je še vprašal.

»V pristanišču, na severni strani otoka, pa še ena smrklja me je nakurila,« nisem mogel biti tiho.

»Ja, to so ljubljanske frajle, ki pridejo sem na počitnice in zganjajo same neumnosti. Vreme je lepo, ladijska linija je že tudi odplula, tako da do večera mirno lahko ostaneš, le na plimo bodi pozoren,« je nadaljeval Igor.

Medtem je Blanka izginila v hišo, jaz pa sem šel z gospodarjem na ogled polja, vzdolž otoka, prav v smeri pristanišča. Pred menoj se je odprl svet ekološke kmetije Mala Beeee s štirimi e-ji, skrit v rodovitne oaze, obdane s trstiko, prav takšno, kot vkup drži tudi sosednji otok Susak. Pred menoj se je odpiralo kot vrata v nebesih neverjetnih 30 hektarov polja, pa 200 ovac, 200 kokoši, 1500 rac, povrtnina, na zadnji jasi me je pozdravil tudi osliček Roko. Na prvi pogled se mi je zdelo, da imata zakonca vse, kar si želita, a videz vara. Zmanjkuje jima osnovna stvar, to je čas za življenje.

 

 

»Prišla sva do konca našega posestva, če dobro pogledaš, se vidi pristanišče. Ali ima tvoja barka dva jambora?« je bil zvedav Igor.

Komaj sem mu odgovoril, sva že prišla nazaj do pristanišča. Igor je nemudoma prijel krmno vrv, jaz pa sem že tudi zagnal motor. Brkljal sem po barki in zanj iskal izvod časopisa. Na palubo sem prinesel harmoniko in obredno zaigral pesem Ribari, za slovo od otoka. Igor je obnemel in stal kot vkopan.

»Ali znaš kakšno Avsenikovo?« me je začudeno vprašal.

»Tisto, kako že, Roblek, pa Golico, ali pa Tam kjer murke cveto?« in pojasnjeval, da je rojen Hrvat z Reke, ampak totalni »fen« Avsenikove glasbe.

To pa je bilo zame prvovrstno presenečenje in nisem se dal motiti, zaigral sem kar vse tri.

»Kaj pa Prelepa Gorenjska, ali bi šlo?« je še moledoval.

Tudi to sem iztisnil iz harmonike in si prislužil posebno vabilo: »Vabim vaju na večerjo, barko pa prepelji na drugo stran otoka. Bomo prišli poklicat, še predno sonce pade v morje.«

»A ti to resno? Ja, kaj bo pa Blanka rekla? Zagotovo ji ne bo prav?« sem kar drdral iz ust.

»To prepusti meni. Zadnje čase je preutrujena in preveč napeta. Nazadnje sva imela vstopnici za Avsenikov koncert v Cankarjevem domu v Ljubljani, pa ni nihče od družine bil pripravljen priti na otok in skrbeti za živali. To jo je zelo potrlo. Zima je bila dolga, sedaj je pa že poletje in Blanka še ni sestopila z otoka. Res bi jo rad razvedril.«

»Velja, hvala za povabilo. No, pa vseeno sporoči, če bo res prišlo do večerje. Ali imam morda kakšno posebno nalogo, lahko kako pomagam pri pripravi?« sem še prijazno vprašal Igorja.

»Prav nič, tvoja naloga je, da zaigraš pod zvezdno noč in nas razvedriš,« je bil Igorjev odgovor in že je izginil med trstiko.

 

 

Spotoma sem izvedel, da želi odkupiti še veliko hišo vrh otoka, prav zraven cerkve. Nekoč je bila to šola, otok je imel celo dve, hrvaško in italijansko, danes pa stoji kot edini pomnik kulture in te otoške civilizacije le še cerkev sv. Marjete, zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Niti stalnega duhovnika nimajo več na otoku, za obrede ta prihaja iz sosednjega Suska. Se pa obnavljajo hiše in prodaja posest. Pravzaprav zemlje na otoku še vedno ni mogoče kupiti, ampak se jo najema v posestvovanje. Občasni prebivalci otoka, po večini v poletnih mesecih, pa ostajamo Slovenci. Nečimrneži, posebneži in kakšen odštekanec med njimi, za njimi pa peščica razvajenih otrok, ki želijo krojiti otoška pravila po svoji meri. Hudič, bi rekli, še dobro, da potem kmalu odidejo, vikendice zaprejo svoje »škure«, za njimi pa na otoku ostajata mir in tišina.

Končno smo Ruša in jaz in pasja druščina le odpluli od betoniranega vzhodnega pomola na manjši zahodni domačinski privez. Posadka je zaplavala v morje z najlepšim pogledom na Susak in ob pol devetih zvečer doživela razodetje, ko je po poti med trstiko prišla kar sama Blanka in nas res povabila na večerjo.

»Točno ob devetih se dobimo!« je zaklicala in dodala, da se je v dveh urah popoldanskega spanja dobro spočila, pa tudi osvežila in stuširala.

Kakšna bo ta otoška večerja, sem sprva pomislil, vzel harmoniko in skozi trstiko odšel na posestvo. Kot bi bili stari prijatelji, smo skupaj šele začeli pripravljati obed, ko je vse potekalo v neurejenem redu, sproščeno, s polno energije, zanosa in smeha. Hrana in ohlajena pijača sta vsakemu morjeplovcu terna na njegovi morski poti in otoških postajah. Hrana je bila z odliko vsa pridelana na otoku ali pa ulovljena v morju. Krompir, fižolova solata, škampi in jadranski lignji na žaru, zraven pa ohlajena malvazija. Balzam in nagrada za človeka!

»Na, jejte!« je pred mene postavil polno skledo samih pečenih XXXL repov kvarnerskih škampov, zraven pa kuhan krompir in solato.

Ohlajena je bila tudi malvazija, suho istrsko vino. Ko sem že mislil, da je bilo to vse za tisti večer in je bil trebušček že precej poln, pa so na mizo prišli še jadranski lignji.

Še bolj pomembna pa je bila dušna hrana; Blanka je bila vedrega obraza in solznih oči ob slovenskih pesmih. Igor, ki zares obožuje Avsenikovo glasbo, je bil presrečen. Ena sama radost in pozitivna energija sta preplavili temno noč. Za trenutek smo postali bratovščina, ki se zaveda, da je kakovost življenja edini pomemben element v vsej naši minljivosti.

 

 

»Mitja, hvala za vse,« se mi je zahvalila in me objela Blanka.

»Že dolgo nisem bila tako srečna. Ko boš spet plul mimo, se obvezno oglasi,« je sklenila svoj poslovilni nagovor.

Druženje smo končali, ko je številka na zidnem koledarčku že prestopila v nov dan. Slovo je bilo pristno, ovekovečeno s skupinsko fotografijo in naše poti so se fizično razšle, a ozaveščene v spominu živijo in trajajo. Barko je vso noč zibal močan podvodni tok, da bi v ranem jutru, odvezana s »korpomorta«, odšla z otoka prostovoljnih ujetnikov v njej tako ljubo brezmejno svobodo morskega horizonta. Sem pa Issin kapitan obljubil, da se vrnem oktobra, ko bo manj dela na polju in krajši dan. Takrat bo več časa za druženje, klepet, pa tudi lov na lignje, da bo »škrinja« polna za novo poletno srečanje.

 

 

Podobne teme:

• Otok Vele Srakane – Mala Beeee
• Kaprije v pričakovanju novega pristanišča
• Požar na Lavdari
• Novo pristanišče Mrtvaška na Lošinju
• Pristanišče Pavlov bok