Baskovski kitolov
Danes so kiti zaščitene živali. Leta 1986 je Mednarodna komisija za kitolov sprejela moratorij na komercialni kitolov, da bi si populacija, ki ji je grozilo popolno iztrebljenje, opomogla. Z napredkom tehnologije v ribištvu je ulov namreč močno presegel stabilno populacijo kitov. Sredi prejšnjega stoletja so znanstveni izsledki pokazali, da se populacija kitov ne obnavlja. V poznih 30-ih letih 20. stol. je bilo ubitih več kot 50.000 kitov na leto. Navkljub moratoriju in močnemu pritisku okoljevarstvenikov pa nekatere države, ki so naklonjene kitolovu, želijo, da se odpravi moratorij na tiste vrste kitov, ki naj bi se po njihovem mnenju dovolj opomogle.
Obča javnost je tudi močno obsodila tradicionalni kitolov, ki ga enkrat letno izvedejo na Ferskih otokih. Lovljenje dolgoplavutih mrkih pliskavk (lat. Globicephala melas), ki jih letno samo na Ferskih otokih ulovijo okoli 950, ureja lokalna oblast, ne pa IWC (International Whaling Commission), ki žal ne ureja lova na male kite in delfine. Lov, znan po imenu Grindadráp, večina prebivalcev teh otokov podpira, saj meni, da je tradicionalni izlov pomemben in neizbrisen del njihove kulture in zgodovine, tudi takrat, ko na obali leži rekorden ulov 1400 atlantskih pisanih delfinov, ko je zaliv po masakru kitov dobesedno rdeče obarvan, saj gre torej za obred, ki se prenaša iz generacije v generacijo.
Zato raje zavrtimo čas nazaj in vstopimo 3000 let v preteklost, ko so Kelti lovili kite predvsem zaradi mesa in olja. Šlo je seveda za različne obalne skupnosti, ki imajo že dolgo zgodovino preživljanja svojih družin z nasedlimi kiti. V tistih časih seveda ne moremo govoriti niti o tehnologiji niti o komercialnem kitolovu, pač pa le o izredni veščini preživetja človeka na obalah krutega Biskaja. Industrija kitolova je nastala šele z organizacijo flote v 17. stoletju in nastankom nacionalne industrije predelave kitov na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Resnični barbarski začetki lovljenja te plemenite in dobičkonosne živali, ko je bil vsak ulovljeni kit premalo in je bilo lovljenje brezkompromisno in brez pameti, pa seže v prvo polovico 20. stoletja. Takrat so ladjedelski inženirji razvili specialne ladje – kitolovke in hladilnice za skladiščenje mesa. Sočasno s tehnološkim razvojem se je naravno sožitje človeka z naravo tudi v tem segmentu dokončno porušilo.
Kiti pripadajo družini delfinov. Orka ali kit ubijalec (lat. Orcinus orca) je največja vrsta te družine in po številu drugi sesalec na svetu, takoj za človekom. Strahospoštovanje so orke zbujale že v rimskih časih, ko je to vrsto opisal Plinij Starejši. Kit ubijalec ne pomeni, da bi orke ogrožale ljudi, tudi ni znanih podatkov o napadih na človeka, razen na fanta, ki ga je orka napadla pri Aljaski. Občasno menda napadejo skrbnike v morskih parkih, tako vsaj poročajo nekateri mediji. Desetletje napadov ork od 2010 do 2020 so evidentirali tudi ob obali Costa de Morte pri rtu Finisterra. Prav tam mimo namreč vodi naravna migracijska pot, ko se kiti, ki sicer živijo v vseh svetovnih oceanih, od ledeno mrzlih arktičnih področij do toplih tropskih morij, vračajo proti severu, v vode Biskajskega zaliva, ki je tako raznolik in bogat z živim morskim svetom, orke pa so na vrhu te prehranjevalne verige. Včasih si ulovijo celo vosatega kita za obed, prav posebno rade pa imajo tudi sinje in sive kite.
To naravno pot kitov so torej izkoriščali že Kelti, ki so po morski poti z vetrom pristajali tudi na današnji severni španski obali. Prvi pisni dokument, ki potrjuje začetek baskovskega komercialnega kitolova, sega v čas konca 7. stoletja. Menica iz leta 670 potrjuje prodajo maščobe 40 »moyos« – 250-litrskih sodov kitovega olja, ki so ga pripravili v Bayonnu (baskovsko pristaniško mesto v jugozahodni francoski regiji Nova Akvitanija) za opatijo Jumièges, med Le Havrom in Rouenom v Normandiji, ker so ga tam potrebovali za razsvetljavo. Četudi bi lahko sami pridobili olje iz nasedlega kita, ki je pravzaprav pripadal cerkvi, so naročili olje daleč od doma, kar kaže, kako dobro je bil že tedaj poznan baskovski kitolov. Kasnejša pisna omemba sega v 11. stol., ko se v številnih dokumentih omenjajo tudi krožniki, izdelani iz kitovih kosti. Do leta 1190 se je kitolov iz Baskije razširil v Santander in skozi stoletja v Asturijo (1232) in Galicijo (1371).
V 13. stol. je bilo na t. i. severni poti Španije, od rta Finisterre do francoske meje, prav tam kjer sedaj poteka romarska pot Camino del Norte in Camino a Muxía & Finisterra, v baskovski kitolov vključenih že 49 pristanišč. V zimskem in pomladanskem času, ko kiti migrirajo ob obali severne Španije, so prišli na svoj račun lovci na kite, ki so naredili glavne akcije na obalah Biskajskega zaliva, t. i. Cantabrijskega morja in Costa de Morte.
Baskovski lovci na kite so imeli svoje izurjene stražarje, ki so kite opazovali iz opazovalnih stolpov, poznanih po imenu vigías, in to polni delovni čas. Varuhi so se nahajali na vzpetinah nad mestom s pogledom nad pristanišče, kar je omejevalo lovsko področje na več milj okoli kraja, predvsem v pomembnih pokrajinah in krajih vzdolž migracijske kitove poti. Takšni poziciji sta bili npr. Biarritzu, na mestu sedanjega svetilnika Pointe Saint Martin (1834). Ali pa v Zarautzu na Talaya Mendi – na gori opazovanja, pa na kitovem hribu v Uliji nad San Sebastiánom (baskovsko – Donostio), ki mu je leta 1023 kralj Alfonzo VII. iz Kastile dal Fuenterrabíi podelil enake pravice, kot jih je imel Santander že od leta 1190. Leto kasneje, 1024, so te privilegije razširili tudi na Motrico in Guetarijo. Zarautz jih je po odloku kralja Ferdinanda III. prejel leta 1237. Ta dokument pa je celo zapovedoval, da mora kralj v skladu s carino dobiti poleg hrbtenice od glave do repa tudi rezino vsakega ubitega kita.
Ko je stražar visoko nad morjem zagledal kita, je opozarjal ljudi na način, da je zažgal nekaj slame, tolkel po bobnih, zvonil z zvoncem in mahal z zastavo. Po opozorilu so baskovski lovci na kite odšli na morje s svojimi vešče pripravljenimi vitkimi in hitrimi čolni na vesla in harpunami. Veslali so celo s hitrostjo 10 vozlov! Če je bila obala strma, so čolne odvezali in jih spustili po drči. Kita so ubili z le dvema harpunama, večji čoln, ki ga je upravljalo deset ljudi, pa je s kontrolne točke priplul po truplo. V resnici so vedno lovili relativno blizu obale, ulovljeno truplo so z vrvmi privezali ob plovilo in ga povlekli do obale, počakali na plimo ter ga razkosali kar na plaži na koncu zaliva. Kitovo olje so pridobivali v ribiških hišah, saj so pri predelavi potrebovali vrelo vodo.
Če je bilo le mogoče, so najprej ujeli mladiča in ga privlekli v plitvo vodo. Nagonsko je mlademu kitu sledila samica, sledil pa je trivialen ulov. Kasneje, z razvojem ladijske flote se je način lova sicer nekoliko spremenil. Baskovski način kitolova pa je bil tako uspešen, ekonomsko zanimiv in popularen, da je bil celo oproščen plačevanja davkov, so pa lovci na kite cerkvi na oltar dobrote dajali jezike kitov. Privilegiranost baskovskih lovcev na kite je šla celo tako daleč, da so oblasti prepovedale prodajo kitovega mesa in drugih dobrin, pridobljenih ali pridelanih iz kitov, z nebaskovskih ribiških ladij in drugih držav. Ta zapuščina je močno vplivala na celoten razvoj Cantabrije in zaznamovala kraje, kot so Bermeo, Getaria in Castro Urdiales. Skupno število ulovljenih kitov na baskovski način ni znano, dostopni pa so podatki iz 16. stol., med leti 1517 in 1662 povedo, da so skupaj ujeli 68 kitov. Zanimiv je podatek, da je ulov vsaj enega kita letno zadoščal za življenje pristaniškega kraja naslednja polna tri leta.
Baskom, po katerih žilah se pretaka vikinška in keltska kri, sta življenje z morjem in ribištvo zapisana v genih. Baskovski način kitolova je zato kmalu začel osvajati tudi druga področja, predvsem na kanadskem otoku Nova Fundlandija in v drugih regijah vzhodne kanadske obale. Tam je francoski raziskovalec Samuel de Champlain (leta 1608 je ustanovil francosko naselje, ki ga danes imenujemo Quebec City, hkrati je prvi Evropejec, ki je opisal velika jezera) pisal o baskovskem kitolovu v »Terre Neuve« (Nova Fundlandija in Labrador) na ozemlju Kanade. Baske je takrat imenoval za »najpametnejše ljudi v takšnem ribolovu«. Nekatere legende govorijo, da so Baski prišli v Kanado, 100 let predno je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Francoski mornarji naj bi namreč med domačini takrat slišali baskovsko govorico. Gre za legendo, res pa je, da so bili prvi obrati za predelavo kitovega olja v južnem Labradorju zgrajeni že konec leta 1530, četudi dokumenti potrjujejo šele leto 1548.
Baskovski način kitolova je v marsičem spremenil svet, pa tudi ujezil domorodce v drugih svetovih, ko so Baski lovili preko visokega morja v njihovih morskih revirjih. Znan je dogodek, ko so na Islandiji sredi 17. stol., ob podpori lokalne skupnosti, domačini ubili 32 baskovskih lovcev na kite in v miru nadaljevali s svojim tradicionalnim življenjskim vsakdanom.
Dejstvo je, da so prav kiti omogočali življenje ljudem na teh neobljudenih obalah. Menda so tudi Rimljani v času velikega rimskega imperija prišli na skrajni sever Iberskega polotoka prav zaradi najdenih okostij nasedlih kitov. Zaradi preživetvene sposobnosti ljudi skozi stoletja so vse do današnjih dni skoraj izginili obalni kiti v tem delu oceana, populacija pa še naprej živi v globokem morju.
Pa tudi kraje so tedanji kralji le postopno in premišljeno imenovali za mesta in jim dajali mestne pravice. Predvsem nekaterim privilegiranim, od že imenovanih 49-ih pristanišč vzdolž zahodne in severne obale, so ta super privilegij imela najprej le štiri obmorska mesta, ki so smela trgovati med seboj. Ko pa se je odprla prekomorska trgovska pot v Novi svet, se je odprla tudi trgovska srebrna cesta proti španski Sevilli, in prišlo je do novih geostrateških povezav. Do začetka 17. stol. so v trgovino s kiti vstopili tudi drugi narodi, ki so Baske imeli za tutorje. Baski pa so bili tako dobri učitelji, da so učenci postali boljši, sami pa so svojo obrt in primat, ki jih je pet stoletij ohranjal na tronu časti najboljših lovcev na kite in jim omogočal, da so se gibali po vsem Atlantiku, tudi izgubili. Različni narodi so prilagodili osvojene tehnike svojim potrebam, v rastoči industriji pa so svoje inštruktorje pogosto izključili iz sistema. Baskovski kitolov, ki je dosegel svojo zlato dobo na prehodu iz 16. v 17. stol., je upadel v začetku 18. stol. Dokončno pa je umrl, ko je izumrl atlantski sivi kit (lat. Eschrichtius robustus).
Leta 1978 so v Red Bayu (Rdeči zaliv je dobil ime po rdečih granitnih kamnih) na južnem Labradorju našli razbitine ladje, za katero znanstveniki trdijo, da gre za špansko-baskovski galeon San Juan s tremi jambori. Ladja je imela 250−300 ton nosilnosti in se je s skoraj 1000 sodčki kitovega olja potopila leta 1565 v hudi jesenski nevihti. Kapitan Joanes de Portu je uspel rešiti posadko, jadra in polovico kitovega olja, ki so ga z drugimi ladjami kasneje prepeljali nazaj v Španijo. Kitovo olje je predstavljalo resnično pravo bogastvo.
Kitovo olje se dandanašnji malo uporablja, zato je sodobni komercialni kitolov usmerjen predvsem na kitovo meso. Po podatkih Svetovnega sklada za naravo naj bi bilo 90 % vseh poginov severnih kitov povezanih s človekom, kot posledica trčenj z ladjami. Zato naj bi se omejil ladijski promet na migracijskih poteh teh veličastnih sesalcev. In prav mimo rta Finisterre pluje kar 70 % svetovne ladijske flote. Morda pa zato ni čudno, da domačini to obalo imenujejo obalo smrti, saj na njenem morskem dnu menda trohnijo številne ladijske razbitine. Neptun, rimski bog morja, že ve, kako se streže ljudem, če ga ljudstvo slabo posluša.
