Franco Juri
Franco Juri je bivši slovenski politik in geograf, jezikoslovec in karikaturist. V zadnjih letih ga širša javnost pozna predvsem kot uspešnega direktorja edinega slovenskega pomorskega muzeja. Rodil se je 24. oktobra 1956 v Kopru. Konec februarja 2025 se bo upokojil.
M. Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com
eM: Kaj nosite tik pod srcem: politiko, karikaturo ali pomorsko dediščino?
Poleg navedenega najbrž še kaj … Sicer politiko spremljam z distanco, kot opazovalec in, recimo temu, aktivni državljan, s pomorsko dediščino in karikaturo pa se ukvarjam dnevno in neposredno. Do vsega me vodijo zanimanje, radovednost in neredko tudi strast.
eM: Konec februarja se boste upokojili. V kakšni kondiciji boste zapustili Pomorski muzej Piran?
Upam, da v dobri. Če gledamo zgolj iz administrativnega in finančnega vidika, nimamo dolgov in negativnih bilanc, leta se zaključujejo pozitivno. Izjema je bilo leto 2015 zaradi obveznega vračila manjšega dela sredstev evropskega projekta. Pri projektih je tako; če malo karikiram, je dovolj, da zgrešiš vejico pri poročanju, ali da nekega razpisa nisi napisal pravilno, pa moraš vrniti denar. No, to je bila izjema, dobra izkušnja. Sicer smo poslovali vselej pozitivno. Če pa gledamo na kondicijo bolj vsebinsko, mislim, da smo zastavili kar nekaj priložnosti in izzivov za prihodnost. Kolektiv je dobro uigran. V zadnjih 12 letih je muzej v upravljanje pridobil še drugo kampato v Monfortu (nekdanjem skladišču soli), tamkajšnje prostore Infocentra, Piranski svetilnik, zgradili smo istrski topo Adria, s katerim pedagoško plujejo študenti Fakultete za pomorstvo in promet, ter obnovili jadrnico Galeb, ki se uspešno udeležuje regat starodobnih bark. Izolska občina pa nam je zaupala pripravo stalne razstave o ribištvu v Izolani-Hiši morja, kjer so razstavljeni tudi številni ladijski modeli in drugi predmeti Pomorskega muzeja. Širili smo tudi stalno razstavo o Tartiniju v njegovi rojstni hiši.
eM: V letih vašega vodenja muzeja se zdi, da je ta na široko odprl vrata zainteresirani javnosti in postal osrednje gonilo ohranjanja in revitalizacije pomorske dediščine pri nas. Kakšen je vaš komentar?
Muzej brez stikov in sodelovanja z zainteresirano javnostjo ne bi mogel uspešno izvajati svoje javne službe. Odprt muzej pa je nekaj, kar okolje in skupnost začutita kot nepogrešljivo mesto ohranjanja in posredovanja dediščine, pa tudi identitete. V našem primeru pomorske, mediteranske. Zato radi sodelujemo s posamezniki poznavalci pomorstva, pomorščaki, šolami in društvi. Naš muzej se je v teh letih približal in odprl tudi ranljivim skupinam; zbirke smo opremili s pomožnimi sredstvi za osebe s posebnimi potrebami. Dosledno skrbimo za dvojezičnost oziroma večjezičnost, saj delujemo na narodnostno mešanem okolju, kjer je del naše tradicionalne pomorske dediščine, zlasti ribištvo, ladjedelstvo in solinarstvo močno prepleten s tukaj živečo italijansko skupnostjo. Drugi del naše pomorske identitete pa se navezuje na izjemno številno prisotnost Slovencev v različnih mornaricah držav, katerim je slovensko etnično ozemlje pripadalo. Veliko je slovenskih pomorščakov, ki so pustili pečat v zgodovini pomorstva.
eM: Pod vašim vodstvom je Pomorski muzej Piran začel aktivno sodelovati tudi v AMMM. Za kakšno združenje gre?
Vas moram malce popraviti. Pomorski muzej Piran je eden ustanovnih članov AMMM, to je Združenja sredozemskih pomorskih muzejev (Association of Mediterranean Maritime Museums), torej je član tega združenja že od 1994, ko je muzeju direktoroval dr. Flavio Bonin. Muzej je bil vselej aktiven v združenju. Gostil ga je delno, ko je bil letni Forum AMMM v Rovinju leta 2009. Res pa je, da smo leta 2022 bili glavni gostitelji mi, v Piranu. AMMM je zanimiva in koristna mreža pomorskih muzejev in ustanov različnih sredozemskih držav; od Španije s Katalonijo, Italije in Francije do Hrvaške, Črne gore, Grčije, Turčije, Malte in seveda Slovenije. Muzeji sodelujejo, se mrežijo sicer predvsem po regionalni pripadnosti. Jadranska skupina je močno zastopana in vplivna.
eM: Kakšno pa je sodelovanje s stanovskimi združenji in muzeji vzhodne obale Jadrana?
Intenzivno in koristno. Najdemo se tudi v skupnih evropskih projektih, kot je bila na primer Mala barka 2. Naši partnerji so bili takrat Pomorsko-zgodovinski muzej Hrvaške Primorsko-goranske županije na Reki, Hiša morja v Moščeniški Dragi in Ekomuzej Batane v Rovinju. Ker smo edini pomorski muzej v Sloveniji, je jasno, da nas naša vzhodno-jadranska skupina, ki je pretežno hrvaška, čuti zelo blizu. Prav tako Črnogorci; v kotorskem Pomorskem muzeju je že drugič gostovala razstava Duške Žitko, tokrat o ladjah Splošne plovbe. Izmenjujemo si razstave in dobre prakse. Naše razstave (o Tartiniju, ladji Rog in Baldimirju Podgorniku, o slovenskih ladjah Splošne plovbe, o arheologiji s poudarkom na dostopnosti) so in bodo gostovale na Reki, v Pulju, Umagu, Zagrebu, Splitu, Kotorju. Med-muzejska razstava Ženske zgodbe, z udeležbo našega muzeja, je gostovala v Dubrovniku in Zadru. Prav tako smo gostili razstave iz navedenih hrvaških muzejev. Skratka, na vzhodnem Jadranu smo doma. Pa tudi na zahodnem, kjer lepo sodelujemo zlasti s Pomorskim muzejem v Cesenaticu in Muzejem soli v Cerviji. Oba muzeja sta razstavila v Piranu, mi pa v Cerviji. Iz Cesenatica so nas tudi obiskali s prelepimi tradicionalnimi barkami. Naša razstava podmorske arheologije, avtorice Snježane Karinje, je bila na ogled tudi v Rimu, v Hiši Evrope. Pa še Hvar in Lošinj moram omeniti; dve čudoviti izkušnji na festivalu Dani u vali in Losinavi … prva tudi ali predvsem po vaši zaslugi.
eM: Muzej je v vašem času razvil tudi močno založniško dejavnost. Kaj vas je nagovorilo k založniški dejavnosti?
Saj je tudi pred mano v muzeju izšlo kar nekaj zelo zanimive literature; katalogi in zborniki. No, recimo, da sem muzejskemu izdajateljstvu dal dodaten zagon tudi zaradi pomanjkanja prostora, kjer bi s stalnimi razstavami predstavljali nekatere ključne tematike; novejšo zgodovino našega pomorstva, Sergeja Mašero, ženske pomorščakinje, solinarstvo v beneškem obdobju, Piransko mestno knjižnico-Biblioteca civica, Splošno plovbo in njeno bogato zbirko, zgodbo pri nas nasedle in uničene italijanske čezoceanke REX, vse do arheoloških odkritij v slovenski Istri in, seveda Tartinija. Soočal sem se z doktorskimi disertacijami nekaterih muzejskih svetnikov in ocenil sem, da si zaslužijo knjižno izdajo. Zelo pomembna pa je knjiga, obsežen katalog o pomorski in umetniški zbirki Splošne plovbe, izjemni kulturni dediščini. Avtorji po mojem izjemno zanimivih knjig so prispevali praktično vsi naši muzealci; dr. Nadja Terčon, Duška Žitko, dr. Flavio Bonin, Snježana Karinja, Bogdana Marinac, Uroš Hribar in dr. Igor Presl. Zadnja je knjiga s prispevki arheologinje in nekdanje ravnateljice muzeja Elice Boltin Tome o izkopavanjih v Predloki pri Črnem Kalu v 70. in 80. letih, kjer so našli prve slovanske grobove v Istri. Podprli pa smo tudi knjigo Slobodona Simića-Sime o solinarskih plovilih in izdali smo knjigo Gorazda Humarja o nekdanjem piranskem dvižnem mostu. Skratka, zadovoljni smo!
eM: Kateri dogodek se vam je najbolj vtisnil v spomin v času vašega vodenja muzeja?
Verjetno moj nerodni padec s krova Galeba na trdi pomol pred muzejem. Zgodilo se je natančno en teden po snemanju scene filma Vincija Vogue Anžlovarja Tartinijev ključ prav na Galebu. Padel sem iz banalnih razlogov, spotaknil sem se, ko sem želel izstopiti po kratki in mirni plovbi, kjer smo preizkusili izvenkrmni električni motor … No, pa z Galebom me veže tudi eden najlepših trenutkov v mojem mandatu; vrnitev jadrnice po morju, brez motorja, iz italijanskega Tržiča (Monfalconeja). Skoraj pet ur čudovitega jadranja do Pirana. Sicer je še veliko lepih spominov na 12 let dela v Pomorskem muzeju. Če bi jih našteval, ne bi končali.
eM: Kako ocenjujete čezmejne projekte CRO – SLO Mala barka 1 in 2 in kakšne sledi omenjena projekta puščata za seboj?
Odlično. Šlo je za zelo konkreten in koristen projekt, z vidnimi rezultati. Ni slučajno, da je bil na Hrvaškem ocenjen kot najboljši projekt iz programa Interreg Hrvaška–Slovenija. Ne le da smo zgradili istrski topo, pripravili smo skupaj s hrvaškimi partnerji koristen fond pomorskih podatkov in pridobili Infocenter v Monfortu. Veselili smo se izjemnih rezultatov hrvaških partnerjev; obnovljenih bark v Moščeniški Dragi, novih interpretacijskih centrov v Kvarnerju in, seveda, izjemne obnove logerja Nerezinac, ki je hkrati postal interpretacijski center in aktivno plovilo, ki ga vi zelo dobro poznate. Pa zgodila se je tudi izmenjava; Nerezinac nas je obiskal v Piranu, istrski topo Adria pa se je udeležil Losinave v Lošinju in regate tradicionalnih bark v Nerezinah. Prav lepe izkušnje. Največja pridobitev pa je bila, da so se tkale pristne jadranske prijateljske vezi. Žal Mala barka 3 oz. Mala barka green, projekt, ki smo ga prijavili ponovno skupaj, ni bil potrjen.
eM: Kaj pa nadaljevanje? Zdi se, da je Slovenija brez tovrstnih projektov v prosti prestavi?
Hja, tovrstni projekti so zelo koristni. V zadnjih 12 letih smo sodelovali pri petih. Veliko je dela, a rezultati so lahko izjemni. Morda je njihova pomanjkljivost nekakšen ekces birokracije in porabe sredstev za administracijo, pa tudi za nepotrebne stvari, zlasti pod postavko promocija in »diseemination«. A razumem, da so evropski projekti zasnovani po meri profesionalnih administratorjev. Kljub temu so nam veliko dali.
eM: Pomorski muzej Piran je sodeloval tudi na Dnevih v zalivu v Starem Gradu na Hvaru. Tam ste se predstavili z interaktivno razstavo in topom – preprostim ribiškim čolnom. Kakšna je vaša ocena tovrstnih nastopov in sodelovanj?
To je bil primer dobre prakse, kjer se kulturno-turistični dogodek zavestno prepleta s popularizacijo skupne jadranske pomorske dediščine. Stari Grad nas je očaral, lepo negovano staro in celo starinsko mesto, izjemno gostoljubje. Tja smo šli kot gostje po vaši zaslugi, z nami pa ne le topo s posadko pomorske fakultete in našimi prezentacijami, temveč tudi s skupino veslačic (Voga Veneta Piran), istrskim etno ansamblom Vruja, kulinaričnimi dobrotami turističnih združenj slovenske Istre. Nepozabna je bila večerna smotra bark v zalivu, ki smo jo občudovali z Nerezinca. Skratka, to je tudi eden od tistih čudovitih spominov iz mojega mandata.
eM: Topo je bil zgrajen v projektu Mala barka 2. Kdo sedaj z njim upravlja, kakšni so načrti z njim?
S pogodbo o sodelovanju, ki sva ga tik pred splovitvijo podpisala s takratno dekanjo Fakultete za pomorstvo in promet, smo svoje plovilo Adria prepustili uporabi in upravljanju fakulteti. To je bil tudi naš namen in cilj, zapisan v samem projektu. Barka je bila zgrajena ne za to, da bi postala le muzejski predmet, temveč da bi služila pedagoškemu procesu študentov pomorščakov in da bi zastopala barve pomorskega muzeja in fakultete na različnih dogodkih in regatah. To se tudi realizira. Dani u vali in Losinava sta bili priložnost za jadranje s topom tudi zunaj naših meja. Ekipa fakultete je nedavno opravila redna vzdrževalna dela, kar sodi tudi v pedagoške dejavnosti. Vgradili so tudi motor, tako je plutje bolj varno. Upam, da se bodo naslednje leto udeležili tudi Rovinjske regate in po možnosti tudi tiste v Moščeniški Dragi.
eM: Spisek plovil, ki nosijo »zastavo« Pomorskega muzeja Piran s tem še ni končan. V času vašega mandata ste uspeli obnoviti tudi kuter Galeb. Na to zgodbo ste še posebej ponosni. Zakaj?
Res je, ponosen in zadovoljen sem. Ko sem prevzel funkcijo pred 12 leti, je bil Galeb privezan pred muzejem brez jambora in kazal je znake postopnega propadanja. Bil je obnovljen leta 1995 in se je do leta 2007 aktivno udeleževal regat starodobnih plovil in celo Barcolane. Tudi zmagal je na nekaterih. Nato je nesreča z jamborom zapečatila usodo jadrnice in ga prisilila v dolgoletno mirovanje. Menda tudi iz ministrstva za kulturo, a dokumentov o tem nisem videl, naj bi zahtevali, da se z njim ne jadra na regatah. Nastala je dilema, kaj storiti; nekateri so bili naklonjeni k muzealizaciji barke, torej da bi jo dokončno razstavili na suhem. Nekateri in tudi sam, ne brez pomislekov in dilem, zlasti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, smo bili drugačnega mnenja, in sicer da je obnova možna in da mora Galeb ponovno zaživeti in jadrati na morju, kot bi si želela darovalca jadrnice Pino in Pia Mlakar. In ko se je prikazala priložnost, to je pozitivna bilanca muzeja, smo se odločili za obnovo. Večji del sredstev smo sami prispevali, del pa tudi ministrstvo, Občina Piran in nekaj sponzorjev s področja luške špedicije. Tudi pri obnovi so se porodile dileme zlasti v zvezi z utrjevanjem trupa. Ladjedelska mojstra Odilo Simonit in Paolo Skabar sta svetovala utrditev že šibkega trupa z vezanimi ploščami mahagonija. Izbira se je izkazala kot zadetek v polno. Ohranili so 80 % materiala barke, ostali so izključno pri lesu, hkrati so trupu omogočili trdnost in varnost. Sanirana je bila tudi kobilica, zgrajena pa nov jambor in bum. Utrdili so vse vezne člene, skratka … po obnovi je bila jadrnica spet primerna za regate. In to je nedavno dokazala tudi na Šavrinski regati in na Barcolani classic, kjer je osvojila prvi mesti v svojem razredu.
eM: Kako hudo finančno breme za muzej predstavljajo »žive barke«?
Seveda je finančno breme, kot je to vsa kulturna dediščina. A bolj kot o bremenu bi govoril o dobri naložbi. Bogatost kulturne in pomorske dediščine je neprecenljiva. Hkrati je težko ali nemogoče tržiti to bogastvo v denarnem, komercialnem smislu. Vzdrževanje plovila ima svojo ceno, prav tako delo tistega, ki za barko skrbi in z njo kompetentno pluje. Mi smo sklenili pogodbeno razmerje z Janijem Maticco, ki je hkrati vzdrževalec in krmar, in to dober. Veliko pa je z njegove strani in ostalih članov posadke, ki se je uspešno udeležila zadnjih regat (Aleš Skrgat, Gregor Žitko in Marko Rolih) prostovoljnega angažiranja. Galeb doživljajo tudi oni s ponosom in ljubeznijo.
eM: Ali piranski mandrač počasi spreminja svojo podobo?
Ja, res počasi …, a vendar. Lepo je videti pred muzejem lesenjače. Veseli smo, da se je Galebu pred kratkim pridružil tudi topo veslačic iz skupine Voga Veneta Piran. Pa še nekaj lepih lesenih bark je tam, lepo vzdrževanih. Nekatere pa bi potrebovale več skrbi. Občasno je tam privezan tudi naš topo Adria. Če smo iskreni, so v Izoli bolje uredili mandrač in omogočili ekonomičen privez starim lesenim barkam. Sicer ostajata za nas najboljši zgled Cesenatico v deželi Emilia-Romanja in Betina na Murterju.
eM: Preveč je otipljivih uspehov, da bi se lahko vseh dotaknila. Pa vendar: obnovljeno je tudi nekdanje državno skladišče soli Monfort, v katerem se je rodil nov Infocenter, obnovljena je tudi stalna zbirka v njem. Kako se je »prijel« med ljudmi?
V drugi kampati Monforta načrtujemo gradnji oglednih depojev, pa seveda boljših pogojev za obstoječo zbirko športnih jadrnic. Načrt je srednjeročen, sedaj zaključujemo potrebno dokumentacijo z gradbenim dovoljenjem vred. Nato bo treba poiskati sredstva, nacionalna ali evropska … Infocenter je bil lep primer uspešne projektne naložbe. V spodnjih prostorih je na ogled interaktivna razstava o solinah in prevozu ter skladiščenju soli. V prvem nadstropju pa večfunkcionalna dvorana, kjer se odvijajo predavanja, simpoziji, predstavitve, delavnice in tudi razstave. Infocenter je zelo zaživel in prav tako zbirki tradicionalnega ladjedelstva ter vodnih športov, ki ju obiskuje vse večje število obiskovalcev. Tam je možno videti še stare barke ali ostanke bark, ki so bile nekoč značilne za naše morje, a ki so postale rariteta.
eM: Kakšnega naslednika bi si želeli? Imate morda tudi kakšnega svojega kandidata?
O novem direktorju bo odločala občina. Jaz bi si želel, da bi muzej vodila oseba, ki dobro pozna delovanje in problematiko tega zavoda in ki bi nadgrajevala dosežene rezultate. Mislim, da bi bila primerna oseba iz sedanjega kustodiata.
eM: V obdobju 1993−1997 ste bili veleposlanik RS v Španiji in na Kubi. Ali vas vleče, da bi spet obiskali te kraje, morda peš prehodili Iberski polotok, ko boste v letu 2025 imeli končno več časa tudi zase?
In še kako! Spodbudili in v meni izzvali nekakšno pozitivno zavist ste prav vi s pohodi po Caminu de Santiago, de la Plata, po Portugalskem itd. Doslej nisem imel časa za takšne podvige, a privoščil sem si nekoliko krajše, a prav tako čudovite pohode in trekinge v bližini. Ostajajo lepe priložnosti na Rabu, Cresu, Krku, Velebitu … Definitivno ja, pohodništvo mi je pri srcu. Pa še zdravo je za dušo in telo!
Podobne teme:
- Info center Mala barka v Monfortu odprl svoja vrata
- Stari Grad (Hvar) – 4. Dnevi v zalivu
- Veščine tradicionalne plovbe vpisane v register
- Nerezinac v Piranu
- Topo ADRIA, PI-10
