Po poteh svojih dedov
Mnogo črnila je bilo že prelitega, svežnji listov popisani, številne multimedijske objave pod črko C ponudijo v branje otok Cres in z njim istoimensko mesto. Težko je napisati kaj novega o Absirtidih, hkrati se ne gre zatekati k znanim podatkom, pogledati je treba v nedrja otoka.
To so vedeli že stari Rimljani, ki so sprva naredili svojo kolonijo tam, kjer sedaj stoji mesto Osor. Takrat je bil to le kraj na trgovski poti vzdolž Via Absyrtides. Nato je umetno izkopan kanal Kavuada ločil Cres od Lošinja, hkrati je Rimljanom ponudil varno zavetje na vzhodni strani otoka znotraj globokega zaliva. Osor je postal glavno mesto Cresa, a prišla je kuga, pahnila mesto v osamo, sedež so gospodarji otoka prenesli v sedanje mesto Cres.
Tudi to mesto ni bilo izbrano kar tako. Je blizu velikega sladkega jezera, v zaledju so polja in pašniki, predvsem pa je mesto Cres vzniknilo v globokem zalivu, zaščiteno pred visokim morjem, in obstalo vse do današnjih dni.
Prav je, da začnemo na začetku tudi nam znane zgodovine, ki jo zmeraj pišejo zmagovalci. Kaj je bilo dan pred tem, ne vemo. Kako je danes, prepogosto spregledamo, kam plujemo, se večini ne sanja. Zato je vredno pogledati proti svojim koreninam, se jih zavedati in pravilno vrednotiti, šele nato lahko kakovostno stopamo naprej. Tega dejstva se dobro zavedajo turistični delavci, občinsko vodstvo in zanesenjaki, člani lokalnih creških društev, ki so že peto leto zapored pripravili večdnevno manifestacijo – Creški kaič.
Ta je združil otok, društva in zadruge, da so skupaj pripravili vsebinsko enega najboljših in najbolj bogatih festivalov morja na Jadranu. V resnici je bilo čutiti pozitivno energijo v zraku, ta vzpodbuja in hrabri, da zmorejo stati in obstati na tem priljubljenem kvarnerskem otoku, ki je po najnovejšem geodetskem merjenju postal največji jadranski otok, za 0,5 km² večji od Krka. Kot turistično destinacijo ga sicer prehitevajo Lošinj, že imenovani razvpiti Krk in z apartmaji pozidani Rab, kar pa v sodobnem času velja celo za turistično priložnost. Nekoliko slabša infrastrukturna razvitost se kaže kot prednost, otoški pa smejo staviti na trajnostni razvoj v turizmu, še posebej navtičnem. Sožitje z naravo, kolesarstvo, pohodništvo, planinarjenje in trail, opazovanje ptic in fotolov, ribištvo, jadranje so njihov prva izbira.
Globoko v srca in duše otoških ostaja zapisana pomorska tradicija otoka. Na najboljši mogoč način jo ohranjajo skozi manifestacijo Creški kaič. Letošnji, že peti zapored, je spet ponudil izredno pester in raznovrsten program. Rdeča nit festivala je bila konzervacija modre ribe. Organizatorji so se s tem namenom spomnili Plavice, tovarne za predelavo modre ribe, ki je bila ustanovljena v časih, ko je Jadran osvajal Napoleon. Prvo postrojenje za konzervacijo inčunov in sardel je začelo delovati leta 1896. Ustanovila ga je tržaška banka Anglo Bank iz Trsta, ki je prevzela francosko podjetje za predelavo hrane Societe Generale Francaise de Conserves alimentaires in jo poimenovala Usines de l’ Anicienne Societe Generale Francaise de Conserves alimentaires. Na vsej vzhodni jadranski obali je to podjetje ustanovilo skupaj osem tovrstnih tovarn, creško pa so domačini kratko poimenovali kar Francoska tovarna.
Creška tovarna je stala na predelu Sv. Lucija, zunaj renesančnega mestnega obzidja. Poleg ladjedelnice je bila to edina industrijska proizvodnja v Cresu. Že na začetku leta 1897 je tovarna predelala 48.000 konzerv konzervirane ribe, zato jim je mestni svet leta 1900 odobril nakup zemljišča za gradnjo tovarne, 1910 pa tudi dovoljenje za njeno širitev.
Prazne konzerve so po morju dostavljali v Cres, od tam so odhajale polne, pripravljene za prodajo po mestih takratne Avstro-Ogrske. Creška tovarna za predelavo rib je bila dragocena za preživetje družin, četudi je bilo delo naporno in težavno, delovna sila pa v glavnem ženska. Proces je potekal izključno ročno, večji del rib se je konzerviral s soljenjem. Šlo je za sezonsko delo, ki je bilo odvisno od ulova. Delali so tudi pozimi, takrat se je konzervirana slana riba predelovala v filete.
Med leti 1918 in 1920 je Francosko tovarno prevzelo podjetje Conservatrici S. A., ki se je leta 1930 prestrukturiralo in preimenovalo v Ampeleo, ki jo poznamo že tudi iz Izole. Po drugi svetovni vojni je tovarna pristala v rokah SFRJ in prenehala z delom. Uničen je bil tudi ves njen arhiv in inventar. Oblast jo je obnovila leta 1950 in pripojila tovarni ribjih konzerv Kvarner iz Malega Lošinja. Takrat se je začelo priseljevanje delovne sile iz še bolj siromašnih koncev takratne skupne države. Po pričevanjih je bilo tem ženskam obljubljeno spodobno življenje, s primernim plačilom za opravljeno delo in stanovanjem. Resnica je bila daleč stran. Često so bile te ženske – »furešte« predmet zasmehovanja in šikaniranja, živele so v skupnih prostorih in delale na normo – akord. S prestrukturiranjem in odcepitvijo od Kvarnerja se je proizvodnja v 80-ih letih bistveno zmanjšala in padla na 80 ton konzervirane ribe in 15 ton soljene. Sledila so številna prestrukturiranja, tudi vojni čas leta 1991, ko sta creški farmacevt Nivio Toich in tedanji ravnatelj Tomislav Franjić osmislila konzervo iz ribjih odpadkov za prehrano t. i. »ratni obrok iz limenke«. Na koncu je tovarna več let životarila in šla leta 1997 v stečaj. Za seboj je zaprla vrata, porušen je bil znameniti dimnik med hišama tovarne, kjer sta sedaj dva bistroja Plavica in Sveta Lucija. Iz mesta je izginil značilen smrad po ribah, ugasnila je še ena tovarna rib. Z njo je odšel na smetišče zgodovine tudi en del značilnega creškega vsakdana.
Zato je prav, da se tudi skozi večdnevno manifestacijo ohranja spomin na polpretekli čas, da bi znali živeti in vrednotiti sebe in svet, kateremu pripadamo, po manirah, šegah in navadah prednikov, kar zagotavlja sožitje človeka z naravo, umeščenega v čas in prostor, od koder se je vse začelo iz generacije v generacijo.
Različne delavnice, razstave, družabne igre, gastronomija, klapsko petje in jadranje lesenih bark, grajenih na tradicionalen način, so bili le del letošnjega programa, ki ga je zaradi kakovosti in obsega težko ovrednotiti v kratkem prispevku. Bistvo uspeha je otoška skupnost, ki se je povezala in strnila vrste kot velika družina. Dihali so drug z drugim, se vzpodbujali, večina jih je na nek način sodelovala v programu. To so zgledi, ki vlečejo tudi mlade, da ostajajo na otoku, da čistijo oljčnike in spet ženejo drobnico na pašo. Da ribiči dvigajo mreže, da se po mandraču širi omamni vonj brodeta, pašte s škampi in rižote z lignji. Lokalni Jadralni klub Reful je ob sodelovanju številnih otoških zadrug in društev, ob podpori mestnih oblasti ter Primorsko-goranske županije, mestnega turizma in TZ Kvarner, uspel črpati sredstva iz evropskih fondov in pripraviti program, ki mu ga lahko zavidajo največja mesta v Hrvaški.
V program so povabili tudi Girice, mladež iz creškega vrtca, pa osnovnošolce, ki jim isti klub v izbirne vsebine ponuja tudi jadranje in sploh funkcionalna znanja za varno sobivanje z morjem. Človek bi si želel še več tovrstnih zgodb, zato je njihov slogan »Come to Cres, no stress« še kako resničen in pomenljiv.
No, ko smo že bili pri Ampeleji, si dovolimo zapisati nevidne vezi med Cresom in Slovenci. Za nas je to eden najbolj priljubljenih otokov, kjer smo prvi in vseletni gostje. Še jezik je na trenutke podoben, pravijo domačini, da sliši na ime postojnskega narečja. Na Cresu pač piha veter, kot pri nas na deželi. Sploh pa je v času čislanih piranskih ladjedelnic marsikateri rokodelski mojster v Piran prišel prav s Cresa. Ja, morje je pač tisto, ki je zmeraj povezovalo in nikoli razdvajalo, in takšno bo tudi ostalo! Creški se tega zavedajo in živijo na ta način. Vse gre nekako umirjeno, po naravni poti, morda pa jim pri tem pomagajo otoške skrivnosti mojstra Macmaliča.
Foto: arhiv eMORJE.com, Creški kaić 2023
