Rok Kajzer
Del nekdanjega skladišča soli Monfort, ki ga upravlja Pomorski muzej Piran, je v zadnjih mesecih leta 2025 gostil razstavo o ladji Maribor. Kot avtorji so podpisani Rok Kajzer in Društvo Trafika iz Maribora. Zanimalo nas je, kako je prišlo do razstave in kaj prinaša, zato sem za intervju in pogovor prosila Roka Kajzerja.
Špela Pahor
Kako ste prišli na idejo raziskati zgodovino motorne potniške ladje Maribor? Je bilo naključje, osebne povezave, dejstvo, da ste iz Maribora ali kaj drugega?
RK: Naključje, primorske korenine in to, da sem iz Maribora. Pred leti sem na eni spletni avkciji kupil star barvni diapozitiv bele ladje, ki je imela na premcu mariborski grb. Potem se je začelo raziskovanje – katera ladja je to, kje je plula, kdo jo je zgradil, katero podjetje je bilo njen lastnik in kakšna je bila njena usoda …
Kako velika je bila ta ladja in koliko potnikov je lahko sprejela?
RK: Ladja Maribor je bila dolga skoraj 60 metrov, široka skoraj 9, na ladji pa je bilo prostora za 25 ton tovora in kar 500 potnikov.
Kje so jo zgradili in pod katero zastavo je plula oziroma v okviru katere ladijske družbe?
RK: Zgradili so jo v puljski ladjedelnici Uljanik leta 1954 in jo naslednje leto, torej leta 1955, predali naročniku, Jadranski linijski plovidbi z Reke, današnji Jadroliniji. Plula je torej pod jugoslovansko zastavo.
Razstava je najbrž logično nadaljevanje raziskovanja. Zbrali ste precej slikovnega materiala, fotografije, razglednice, časopisne izrezke, vozne karte, znamke, nalepke za prtljago, pisma in vrsto drugih dokumentov. Zapisali ste tudi nekaj spominov. Kje vse ste to gradivo iskali? Po arhivih, muzejih, v knjigah, časopisih, publikacijah, zasebnih zbirkah? In kako ste prišli do ljudi, ki so vam posredovali informacije in dali vpogled v gradivo ali ga celo posodili?
RK: Raziskovanje je potekalo več let. To ne pomeni, da sem na projektu delal vsak dan, nasprotno, med posameznimi deli raziskovanja so bile tudi nekajmesečne »luknje«. Ampak vsak nov košček zgodovine je prinesel vzpodbudo za nadaljevanje. Če sem na kakšni spletni avkciji našel novo, še neznano razglednico, vozno karto, podatek, pričanje, me je to spodbudilo, da sem z raziskovanjem nadaljeval. Najdragocenejši vir – predvsem spominov na ladjo – pa so spletni forumi, posvečeni pomorstvu. Raziskovanje je bilo težko predvsem zaradi tega, ker je minilo desetletja od splavitve, ladja pa je bila tudi zelo kratek čas v floti Jadranske linijske plovidbe. Eden od res velikih trenutkov je bil, ko sem ugotovil, da ima Hrvaški državni arhiv serijo izjemnih fotografij ladje, ki so tudi na razstavi. Dober vir so bili tudi časopisni arhivi.
Kot avtor razstave ste navedeni vi in Društvo Trafika. Lahko poveste kaj več o sebi in o tem društvu? Kako ste povezani z morjem, ljubiteljsko, profesionalno, kot športniki, raziskovalci? S čim se društvo sicer ukvarja? Pa vi?
RK: Društvo Trafika svoj program izvaja v nekdanji zidani trafiki na robu mariborskega Mestnega parka. Trafika je velika je le 7,70 m², v njej pa predstavljamo velike zgodbe. Leta 2022 se je namreč skupina entuziastov različnih poklicev ter različnih znanj – varuhov dediščine, kulturnikov, učiteljev, muzealcev, novinarjev – ki nas druži ljubezen do našega mesta in njegove dediščine, združila v društvo, ki si je zadalo za nalogo to majhno hiško na robu Mestnega parka zbuditi iz dolgotrajnega spanca. Pričeli sem prirejati različne razstave, delavnice za otroke, projekcije filmov ter druge prireditve in počasi je kiosk postal zopet to, ker je bil ob svojem nastanku. Mesto srečevanja ljudi in njihovih zgodb, varuh preteklosti mesta ter njegove snovne in nesnovne dediščine.
Sam pa morje in ladje najbrž v sebi nosim tudi zaradi korenin, del moje družine namreč izvira iz Primorske in Trsta. Raziskovalna žilica je nedvomno posledica poklica, s katerim se ukvarjam – novinarstva.
Razstavo ste postavili na panoje, del gradiva je v vitrini, posneli ste tudi kratek video. Morda veste, kakšen je bil odziv na razstavo v Monfortu? Ste razstavo postavili že tudi kje drugje oziroma ali to načrtujete? Konec koncev je ladja Maribor plula do Ulcinja in dlje, poznali so jo marsikje.
RK: Kratek video je izrezan iz nekega družinskega filma, ki ga je posnela družina iz tujine in sem ga našel po naključju, prav tako na spletu. Filmskega gradiva o ladji Maribor žal ni ali pa še ne vemo, da obstaja v kakem televizijskem ali družinskem arhivu. Odzivi na razstavo so me nekoliko presenetili, saj je že na otvoritvi in po njej naletela na izjemno medijsko zanimanje, tudi odzivi obiskovalcev razstave so zelo pozitivni. Če bodo vetrovi ladji Maribor naklonjeni, bo z razstavo odplula še do Pulja in Reke, Maribor pa bo na razstavo še nekaj časa čakal, saj odločevalcev presenetljivo ne zanima ladja, ki je na premcu ponosno nosila mariborski grb.
Na enem od panojev je zapisan spomin, kjer med drugim piše »bila je serija ladij pesniki in mesta, po en iz vsake republike …« Kaj bi lahko povedali o tem?
RK: Jadranska linijska plovidba je imela na začetku dve liniji, tako imenovane bele flote Jadrana. V prvi seriji, ki jo imenujejo pesniki, je vsaka republika nekdanje Jugoslavije dobila »svojo« ladjo. To so bile ladje Cankar, Nazor, Njegoš, Šantić, Karadžić in Racin. Maribor pa je imel še tri brate, pravzaprav sestrske ladje – Mostar, Novi Sad in Osijek. Zakaj Makedonija in Črna gora nista dobili ladij, ni znano. Danes večine od teh ladij ni več.
Promet po morju je gotovo povezoval mesta in ljudi ob nekdaj jugoslovanski obali, pa tudi otoke in celino, celo oddaljene dežele. Na razglednicah se na primer pojavljajo imena Trst, Koper, Poreč, Rovinj, Pulj, Mali Lošinj, Silba, Zadar, Biograd, Šibenik, Makarska, Hercegnovi, Reka, Kotor, Ulcinj, Maribor, Zagreb, Dubrovnik, Split, Beograd, otok Krk, Slavonski Brod, Makarska, Senj, Bar, Petrovac, Budva, Novalja, Olib … Potovale so vse do Velike Britanije. Koliko je to še živo v spominih ljudi?
RK: Za razstavo sem našel izjemne spomine slovenskega potnika, novinarja Branka Maksimovića, se pa ladje, predvsem zato, ker je bila kos vsem morskim razmeram, spominjajo na jadranskih otokih. Ko zdaj zaradi slabega vremena odpovedujejo vožnje katamaranov in trajektov, se starejši otočani vedno spomnijo ladij, kakršna je bila Maribor, saj so se nanje lahko zanesli. Šaljivo so jim rekli tudi podmornice, saj so bile včasih zaradi zelo slabega vremena več pod vodo kot nad njo. A prišle so po potnike in tovor. Vedno.
Spomini pa so tudi žalostni. Veliko nekdanjih potnikov pogreša te ladje, ki so bile takrat praktično edina vez med jadranskimi mesti in otoki – linija Maribora je bila vse od Trsta do Ulcinja in tudi med otoki – a jih je »pokopala« izgradnja jadranske magistrale. Eden od potnikov je dejal, da je, ko je opazoval izgradnjo magistrale, vedel, da je to konec ponosnih ladij, kakršna je bila Maribor.
Besedila na panojih so dvojezična, slovenska in italijanska.
RK: Razstava je v slovenščini, ker bi morala biti v Mariboru. Po zaslugi Duške Žitko iz Pomorskega muzeja Sergej Mašera pa je danes razstavljena v portoroškem Monfortu. Ker gre za dvojezično območje, smo dodali pano v italijanščini in prilagodili tudi plakate in drugo gradivo.
Ladja je svojo pot končala v Ekvadorju. Tako daleč najbrž ni plula po našo zastavo? Je morda spremenila tudi ime ali se je še vedno imenovala Maribor?
RK: Usoda Mariboru ni bila zelo naklonjena. V naši floti je bila od leta 1955 do leta 1966, torej zgolj 11 let. Leta 1966 so jo prodali grškemu ladjarju in postala je Meltemi I., leta 1977 pa so jo prodali ekvadorskemu ladjarju, ki jo je preimenoval v Neptuno. Leta 1984 jo je zajel požar in ker so jo preveč zalili z vodo, je deloma potonila. Odvlekli so jo v mrtev rokav reke, ki je povezovala ocean z njegovo luko, kjer še danes napol potopljena propada. Da je bila ladja odlično narejena, pa pove tudi podatek, da je preplula Atlantik in da je plula tudi po Pacifiku.
Eden od panojev nosi naslov Svinjska mast in avto v morju. Gre za kakšno »mastno« šalo, za »zabeljeno« anekdoto?
RK: Zgodba je načeloma zabavna, tudi zato, ker na srečo ni bilo žrtev. Ladja Maribor je bila zgolj posredni krivec, da se je leta 1957 potopila ladja Brioni, ki je prevažala svinjsko mast. Brioni so imeli namreč neustrezno naložen tovor, pa še izpluli so z Reke – kljub temu, da jim je bilo to odsvetovano – v slabem vremenu. Mimo te ladje je takrat priplul Maribor, ki je povzročil val, ki je bil usoden za Brione. Posadko ladje je rešil Maribor.
Hvala za vaš čas, izčrpne odgovore in da ste se tako prijazno odzvali vabilu. Želim vam še veliko raziskovalnih morskih in ladijskih avantur.
RK: Hvala. Eno avanturo smo pravkar odprli v Rušah, mestu pesnika Janka Glazerja, ki je ladji Splošne plovbe Piran z imenom Pohorje namenil čudovito pesem, za katero se sploh ni vedelo, da obstaja. Z Vrhniko pa se pravkar dogovarjamo, da bi prihodnje leto, ko je 150 let od rojstva Ivana Cankarja, tam odprli podobno razstavo, kot je ta o ladji Maribor. Gre seveda za ladjo Ivan Cankar iz »pesniške flote«.
